Ko je oblačno ali sončno, ostani z menoj, Gospod!
Pričujem, da bo Gospod z nami, »ko je oblačno ali sončno«, da bo naše »[stiske], /…/ prežela Kristusova radost«.
Ena naših priljubljenih hvalnic izraža prošnjo: »Ko je oblačno ali sončno, ostani z menoj, Gospod!«1 Nekoč sem bila na letalu, ko smo se približevali hudi nevihti. Zazrla sem se skozi okno in pod nami videla gosto odejo oblakov. Žarki zahajajočega sonca so se odbijali od oblakov, zaradi česar so močno sijali. Letalo se je kmalu spustilo skozi goste oblake in naenkrat nas je obdala gosta tema, ki je povsem zastrla naš pogled na svetlobo, ki smo ji bili priča pred le nekaj trenutki.2
Črni oblaki lahko nastanejo tudi v našem življenju in lahko zastrejo naš pogled na Božjo luč in celo povzročijo, da se sprašujemo, ali ta luč za nas sploh še obstaja. Nekateri od teh oblakov so depresija, tesnoba in druge oblike duševnih in čustvenih bolezni. Izkrivijo lahko naš pogled na sebe, druge in celo Boga. Prizadenejo ženske in moške vseh starosti na vseh koncih sveta.
Podobno uničujoč je oblak brezčutne skeptičnosti, ki lahko vpliva na druge, ki nimajo teh izzivov. Podobno kot katerikoli del telesa so tudi možgani podvrženi boleznim, poškodbam in kemičnemu neravnovesju. Ko naš um trpi, je prav, da pomoč poiščemo pri Bogu, ljudeh okrog nas in zdravnikih ter strokovnjakih za duševno zdravje.
»Vsi ljudje – moški in ženske – so ustvarjeni po Božji podobi. Vsak je ljubljeni duhovni sin oziroma hči nebeških staršev in vsak ima /…/ božansko naravo in usodo.«3 Tako kot naša nebeška starša in naš Odrešenik imamo fizično telo4 in doživljamo čustva.5
Moje drage sestre, povsem naravno je, da vsake toliko časa občutimo žalost ali zaskrbljenost. Žalost in tesnoba sta naravni človeški čustvi.6 A če smo stalno žalostne in če nam bolečina prepreči, da bi čutile ljubezen nebeškega Očeta in njegovega Sina ter vpliv Svetega Duha, potem morda trpimo za depresijo, tesnobo ali drugim čustvenim stanjem.
Moja hči je nekoč napisala: »Bili so trenutki, /…/ ko sem bila ves čas izjemno žalostna. Vedno sem mislila, da se moram žalosti sramovati in da je znak šibkosti. Tako sem žalost zadržala zase. /…/ Počutila sem se popolnoma ničvredno.«7
Prijateljica je to opisala takole: »Od zgodnjega otroštva sem se stalno borila z občutki brezupa, potrtosti, osamljenosti in strahu ter občutkom, da sem strta oziroma poškodovana. Naredila sem vse, da bi skrila svojo bolečino in da nikoli ne bi naredila vtisa, da sem kaj drugega kot uspešna in močna.«8
Drage prijateljice, to se lahko zgodi vsaki – še posebej če si naložimo nepotrebna bremena, ker verjamemo v načrt sreče in mislimo, da moramo biti popolne zdaj. Takšne misli so lahko neznosne. Doseganje popolnosti je postopek, ki bo trajal vse naše življenje na zemlji in po njem – in samo preko milosti Jezusa Kristusa.9
Nasprotno pa takrat, ko spregovorimo o svojih čustvenih izzivih, ko priznamo, da nismo popolne, drugim dovolimo, da izpovejo svoje težave. Skupaj spoznamo, da obstaja upanje in da nam ni treba trpeti samim.10
Kot učenci Jezusa Kristusa smo z Bogom sklenili zavezo, da smo »voljni nositi drug drugega bremena« in smo »voljni žalovati s tistimi, ki žalujejo«.11 To morda vključuje to, da se pozanimamo o čustvenih boleznih, poiščemo vire, ki nam lahko pomagajo vedeti, kako se lotiti teh težav in navsezadnje pripeljati sebe in druge h Kristusu, ki je veliki Zdravitelj.12 Tudi če ne razumemo tega, kar drugi prestajajo, je že to, da priznamo, da resnično čutijo bolečino, lahko pomemben prvi korak, da bi našli razumevanje in zdravljenje.13
V nekaterih primerih se vzrok depresije ali tesnobe lahko prepozna, medtem ko se v drugih težje.14 Naši možgani morda trpijo zaradi stresa15 ali hude izčrpanosti16, kar je včasih mogoče izboljšati s spremembami v prehrani, spanju in telesni vadbi. Spet drugič je potrebna tudi terapija oziroma zdravljenje pod vodstvom usposobljenih strokovnjakov.
Nezdravljene duševne oziroma čustvene bolezni lahko vodijo do vedno večje osamitve, nesporazumov, uničenih odnosov, samopoškodb in celo samomora. To poznam iz prve roke, ker je moj oče pred veliko leti naredil samomor. Njegova smrt je bila za mojo družino in zame pretresljiva in srce parajoča. Leta sem se spopadala z žalostjo in šele nedavno sem spoznala, da samomor s pogovorom na ustrezen način pravzaprav pomagamo preprečiti in ga ne spodbujamo.17 Potem sem se s svojimi otroki odkrito pogovorila o očetovi smrti in jim pričevala o zdravljenju, ki ga Odrešenik lahko opravi na obeh straneh tančice.18
Na žalost se številni, ki trpijo zaradi hude depresije, odmaknejo od drugih svetih, ker čutijo, da ne ustrezajo nekemu namišljenemu kalupu. Lahko jim pomagamo, da bodo vedeli in čutili, da zares spadajo k nam. Pomembno je vedeti, da depresija ni niti posledica šibkosti, niti običajno ni posledica greha.19 »Uspeva na samem, vendar se manjša s sočutjem.«20 Skupaj se lahko prebijemo skozi oblake osamljenosti in stigme, tako da je breme sramu odvzeto in se čudeži zdravljenja lahko zgodijo.
Jezus Kristus je med zemeljskim delovanjem zdravil bolne in trpeče, vendar je vsak človek moral udejanjati vero vanj in delovati tako, da je bil deležen njegovega zdravljenja. Nekateri so prehodili dolgo pot, drugi so iztegnili roko, da bi se dotaknili njegove obleke, spet druge so morali prinesti k njemu, da so bili ozdravljeni.21 Glede zdravljenja, mar ga obupno ne potrebujemo vsi? »Mar nismo vsi berači?«22
Hodimo po Odrešenikovi poti in okrepimo svoje sočutje, zmanjšajmo svoje nagnjenje k obsojanju in prenehajmo pod drobnogledom preverjati duhovnost drugih. Ljubeče poslušanje je eden največjih darov, ki jih lahko ponudimo in morda bomo lahko pomagale nositi ali dvigniti težke oblake, ki dušijo naše ljubljene in prijatelje23, tako da bodo zaradi ljubezni lahko ponovno občutili Svetega Duha in zaznali luč, ki jo izžareva Jezus Kristus.
Če vas stalno obdaja »temna megla«24, se obrnite na nebeškega Očeta. Nič, kar ste doživele, ne more spremeniti večne resnice, da ste njegov otrok in da vas ima rad.25 Spomnite se, da je Kristus vaš Odrešenik in Odkupitelj in da je Bog vaš Oče. Razumeta. Predstavljajte si ju ob sebi, kako vas poslušata in podpirata.26 »[Tolažila] vas [bosta] v vaših stiskah.«27 Naredite vse, kar lahko, in zaupajte v Gospodovo odkupno milost.
Vaše težave vas ne določajo, pač pa vas lahko prečistijo.28 Ker imate »v mesu trn«29, boste morda sočutnejše do drugih. Ko vas bo vodil Sveti Duh, povejte svojo zgodbo, da boste podpirale šibke, dvigale roke, ki so povešene, in krepile klecava kolena.30
Tiste med nami, ki trenutno trpimo ali podpiramo nekoga, ki trpi, bodimo pripravljene slediti Božjim zapovedim, da bo njegov Duh lahko vselej z nami.31 Delajmo »majhne in preproste stvari«32, ki nam bodo dale duhovno moč. Kakor je rekel predsednik Russell M. Nelson: »Nebes nič ne odpre bolj kot kombinacija vedno večje čistosti, natančne poslušnosti, iskrenega prizadevanja, tega, da se vsak dan gostimo s Kristusovimi besedami v Mormonovi knjigi, in da čas redno posvečamo delu v templju in pri družinski zgodovini.«33
Spomnimo se, da je Odrešenik Jezus Kristus »prevzel [naše] slabosti, da ga bo do obisti navdajala milost, po mesu, da bo /…/ lahko vedel, kako [nas] podpirati /…/ glede na [naše] slabosti.«34 Prišel je »da [poveže] strte v srcu, /…/ da [potolaži] vse, ki žalujejo, /…/ jim [da] venec namesto pepela, olje veselja namesto žalovanja, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha.«35
Pričujem, da bo Gospod z nami, »ko je oblačno ali sončno«, da bo naše »[stiske], /…/ prežela Kristusova radost«36 in »da smo odrešeni po milostljivosti, po vsem kar lahko storimo«.37 Pričujem, da se bo Jezus Kristus vrnil na zemljo »s krili ozdravljenja«.38 Nazadnje nam bo »obrisal /…/ vse solze z /…/ oči in /…/ ne bo več /…/ žalovanja«.39 Za vse, ki bodo »[prišli] h Kristusu in [bodo] izpopolnjeni v njem«40, »sonce ne bo več zašlo, /…/ kajti Gospod bo [naša] večna luč, končani bodo dnevi [našega] žalovanja«.41 V imenu Jezusa Kristusa, amen.