Radost svetih
Radost izhaja iz tega, da spolnjujemo Kristusove zapovedi, premagujemo žalost in šibkost ter služimo, kot je služil on.
Enóš, prerok v Mormonovi knjigi in Lehijev vnuk, je zapisal izjemno izkušnjo, ki se mu je zgodila v njegovih ranih letih. Ko je sam lovil v gozdu je začel premišljevati o naukih svojega očeta Jakoba. Rekel je: »Besede, katere sem očeta pogosto slišal govoriti glede večnega življenja in radosti svetih, so se mi globoko vtisnile v srce.«1 Enóš, čigar duša je duhovno gladovala, je pokleknil v molitvi, izjemni molitvi, ki je trajala ves dan in v noč, molitvi, ki mu je prinesla ključna razodetja, zagotovila in obljube.
Iz njegove izkušnje se lahko veliko naučimo, a danes mi na misel pride to, da se je spominjal, kako je oče pogosto govoril o »radosti svetih«.
Predsednik Russell M. Nelson je na konferenci pred tremi leti govoril o radosti.2 Med drugim je rekel:
»Radost, ki jo občutimo, ima le malo opraviti z življenjskimi okoliščinami in vse s tem, na kaj se v življenju osredotočamo.
Ko se v življenju osredotočamo na Božji načrt odrešitve /…/ in Jezusa Kristusa in njegov evangelij, lahko radost občutimo ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja - oziroma ne dogaja. Radost pride od Gospoda in zaradi njega. /…/ Za svete iz poslednjih dni je Jezus Kristus radost!«3
Sveti so tisti, ki so s krstom sklenili evangelijsko zavezo in si prizadevajo slediti Kristusu kot njegovi učenci.4 »Radost svetih« torej pomeni radost, ki jo čutimo, ko postajamo bolj podobni Kristusu.
Rad bi govoril o radosti, ki izhaja iz tega, da spolnjujemo njegove zapovedi, o radosti, ki se porodi, ko v Gospodu premagamo žalost in šibkost, in o radosti, povezani s tem, da služimo, kot je služil on.
Radost spolnjevanja Kristusovih zapovedi
Živimo v dobi hedonizma, ko številni dvomijo v pomembnost Gospodovih zapovedih oziroma se zanje kratko malo ne zmenijo. Nemalokrat se zdi, da ljudje, ki prezirajo Božje smernice, kot so zakon čistosti, merilo poštenja in posvečevanje sobotnega dne, uspevajo in uživajo v dobrem življenju, celo bolj kot tisti, ki si prizadevajo biti poslušni. Nekateri se začnejo spraševati, ali se je vredno truditi in žrtvovati. Starodavno Izraelovo ljudstvo je nekoč potožilo:
»Prazno je služiti Bogu! Kakšen je dobiček od tega, da izpolnjujemo njegove zapovedi in hodimo v spokorni obleki pred Gospodom nad vojskami?
Zdaj blagrujemo predrzneže, tudi uspevajo tisti, ki delajo krivično: preizkušajo Boga – in ostajajo nekaznovani.5
Samo počakajte, je rekel Gospod: »Ti bodo ob dnevu, ki ga napravim, moja lastnina.« Potem boste »videli razliko med pravičnim in krivičnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi«6. Krivični se »bodo nad svojimi deli radostili za nekaj časa,« vendar je to vselej le začasno.7 Radost svetih je trajna.
Bog vidi stvari v njihovi pravi luči in to luč nam predaja s svojimi zapovedmi, ki nas skozi pasti in nevarnosti tega življenja učinkovito vodijo v večno radost. Prerok Joseph Smith je pojasnil: »Kakor nas učijo Božje zapovedi, je to z vidika večnosti; kajti Bog na nas gleda, kakor če bi bili v večnosti; Bog biva v večnosti in stvari ne vidi tako, kakor jih mi.«8
Nisem še srečal človeka, ki je evangelij našel kasneje v življenju, ki si ni želel, da bi se to zgodilo prej. Pravijo: »Oh, koliko slabim odločitvam in napakam bi se lahko izognil!« Gospodove zapovedi nas vodijo do boljših odločitev in srečnejših koncev. Morali bi se radostiti in se mu zahvaliti, ker nam je pokazal čudovitejši način.
Sestra Kalombo Rosette Kamwanya iz Demokratične republike Kongo, ki sedaj služi misijon v zahodnem delu Slonokoščene obale v Abidjanu, se je kot najstnica tri dni postila in molila, da bi vedela, po kateri poti Gospod želi, naj gre. V čudovitem nočnem videnju je videla dve zgradbi, kapelo in zgradbo, za katero zdaj ve, da je tempelj. Začela je raziskovati in kmalu je našla kapelo, ki jo je videla v sanjah. Napis se je glasil: »Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni«. Sestra Kamwanya se je krstila, potem pa še njena mama in šest bratov. Rekla je: »Ko sem prejela evangelij, sem se počutila kot ujeta ptica, ki je bila osvobojena. Srce mi je kipelo od radosti. /…/ Dobila sem potrditev, da me Bog ljubi.«9
Spolnjevanje Gospodovih zapovedi nam omogoča, da popolneje in lažje občutimo njegovo ljubezen. Tesna in ozka pot zapovedi vodi naravnost do drevesa življenja in drevo in njegov sad, najslajši in »od vsega najbolj [zaželen]«10, predstavljata Božjo ljubezen in dušo navdajata »s silno veliko radostjo«11. Odrešenik je dejal:
»Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.
To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.«12
Z radostjo zmagujmo v Kristusu
Celo ko zvesto spolnjujemo zapovedi, nam preizkušnje in tragedije lahko premotijo radost. Toda ko si prizadevamo, da bi te izzive premagali z Odrešenikovo pomočjo, ohranimo tako radost, ki jo sedaj občutimo, kot radost, ki jo pričakujemo. Kristus je učence pomiril: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«13 Ko se obrnemo nanj, smo mu poslušni in se zavežemo z njim, se preizkušnja in žalost prelevita v radost. Omenil bom en primer.
Jack Rushton je leta 1989 služil kot predsednik kola Irvine v Kaliforniji v Združenih državah. Med družinskimi počitnicami na kalifornijski obali je s telesom surfal na valovih, ko ga je val vrgel v skalo pod vodo, da si je zlomil vrat in hudo poškodoval hrbtenjačo. Kasneje je rekel: »Takoj, ko sem zadel v skalo, sem vedel, da sem hrom.«14 Ni mogel več govoriti, pa tudi dihati ni mogel več sam.15
Družina, prijatelji in člani kola so se zavzeli za brata Rushtona in njegovo ženo Jo Anne in med drugim preuredili del njunega doma, da so napravili prostor za Jackov voziček. Jo Anne je naslednjih triindvajset let v glavnem skrbela za Jacka. Ko je Jo Anne omenjala pripovedi v Mormonovi knjigi o tem, kako je Gospod obiskal svoje ljudstvo v njihovih stiskah in jim olajšal bremena,16 je rekla: »Pogosto se čudim, kako lahko mi je pri srcu, ko skrbim za moža.«17
Jacku je prilagoditev njegovega dihalnega sistema omogočila, da je lahko spet govoril in v enem letu je bil poklican za učitelja evangelijskega nauka in kolskega patriarha. Kadar je dal patriarhalni blagoslov, je drug brat z duhovništvom položil roko brata Rushtona na glavo prejemnika blagoslova in mu med blagoslovom podpiral roko. Jack je umrl na božični dan leta 2012 po dvaindvajsetih letih predanega služenja.
Nekoč je v intervjuju dejal: »Vsi bomo v življenju izkusili težave; to je le del tega zemeljskega življenja. Nekateri ljudje mislijo, da te bo veroizpoved oziroma vera v Boga varovala pred slabimi stvarmi. Menim, da to ni bistvo. Po mojem je bistveno to, da imamo trdno vero, saj se bomo le tako sposobni soočiti s slabimi stvarmi, ko se bodo zgodile, saj se bodo. Moje vere ni ničesar omajalo, vendar to ne pomeni, da nisem bil malodušen. Mislim, da sem bil prvič v življenju potisnjen do skrajne meje in dobesedno se nisem imel k ničemur zateči, tako sem se obrnil h Gospodu in do danes čutim neizmerno radost.«18
To je dan, ko družabna omrežja ali drugi občasno neusmiljeno napadajo tiste, ki si prizadevajo upoštevati Gospodova merila oblačenja, zabave in spolne neomadeževanosti. Med svetimi so pogosto prav mladi in mladi odrasli, pa tudi ženske in matere, tisti, ki nosijo ta križ zasmehovanja in preganjanja. Ni se lahko dvigniti nad takšno zlorabo, toda spomnite se Petrovih besed: »Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh.« 19 Na njihovi strani o njem govorijo slabo, na vaši strani pa je poveličan.
V edenskem vrtu sta bila Adama in Eva v stanju nedolžnosti, nista imela radosti, kajti nista poznala bede.20 Sedaj kot odgovorna bitja najdemo radost v premagovanju bede v vsakršni obliki, najsi je to greh, preizkušnja, šibkost ali vse drugo, kar ovira srečo. To je radost, ko zaznamo napredek na poti učenca, radost, ko prejmemo »odpuščanje grehov in [imamo] /…/ mirno vest«21, radost, ko čutimo, kako se nekomu duša širi in raste zaradi Kristusove milostljivosti.22
Z radostjo služimo kot služi Odrešenik
Odrešenik se radosti v tem, da uresniči človekovo nesmrtnost in večno življenje.23 Ko je predsednik Russell M. Nelson govoril o Odrešenikovi odkupni daritvi, je rekel:
»Kot pri vseh stvareh je Jezus Kristus naš največji vzornik, ki je ‘zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ’ [Hebrejcem 12:2]. Samo pomislite! Odrešenik se je, da bi prestal najmučnejšo izkušnjo, ki jo je na zemlji kdaj kdo prestal, osredotočil na radost!
In kakšna radost ga je čakala? Zagotovo je vključevala radost očiščenja, zdravljenja in tega, da nas krepi, radost plačevanja za grehe vseh, ki se bodo pokesali, radost, da vam in meni omogoči, da se bomo vrnili domov – čisti in vredni tega - da bomo živeli z nebeškimi starši in družinami.«24
Podobno je radost, »ki nas čaka«, radost, ki jo občutimo, ko pomagamo Odrešeniku pri njegovem delu odkupitve. Kot Abrahamovi potomci in otroci25 sodelujemo pri blagoslavljanju vseh družin zemlje »z evangelijskimi blagoslovi, ki so blagoslovi odrešitve, in sicer večno življenje«26.
Na misel mi pridejo Almove besede:
»To je moja slava, da bi bil morda orodje v Božjih rokah, da bi nekaj duš privedel h kesanju; in to je moja radost.
In glejte, ko vidim številne svoje brate, ki se resnično spokorijo in pridejo h Gospodu, svojemu Bogu, potem mi dušo navda radost. /…/
Ne radostim pa se samo nad svojim uspehom, temveč je moja radost bolj polna zaradi uspeha mojih bratov, ki so bili v nefijski deželi. /…/
Sedaj, ko pomislim na uspeh teh mojih bratov, mi dušo dvigne nekako tako, kakor da bi se hotela ločiti od telesa, tako velika je moja radost.«27
Sadovi medsebojnega služenja v Cerkvi so del radosti, »ki nas čaka«. Celo v času malodušja ali stresa lahko potrpežljivo skrbno služimo, če se osredotočamo na radost, ki jo občutimo, ker razveseljujemo Boga in ker njegovim otrokom, svojim bratom in sestram, prinašamo luč, olajšanje in srečo.
Starešina in sestra Bednar sta se prejšnji mesec, ko sta bila na Haitiju ob posvetitvi templja v Port-au-Princu, sestala z mlado sestro, katere mož je nekaj dni pred tem umrl v tragični nesreči. Jokala sta skupaj z njo. Kljub temu je bila ta ljuba sestra v nedeljo na svojem mestu kot spremljevalka na posvetitvenem obredu in z milim, prijaznim nasmehom pozdravila vse, ki so stopili v tempelj.
Verjamem, da največja »radost svetih« izvira iz vedenja, da Odrešenik zagovarja njihov primer,28 »in nihče ne more dojeti radosti, ki [bo napolnila] naše duše takrat, ko [bomo slišali Jezusa] moliti za nas k Očetu«29. S predsednikom Russellom M. Nelsonom pričujem, da je radost dar zvestih svetih, »ki [prenašajo] križe sveta«30 in ki se »namenoma trudijo živeti pravično, kot je učil Jezus Kristus«31. Molim, da boste prekipevali od radosti, v imenu Jezusa Kristusa, amen.