Spoštujmo Gospodovo ime
Zaradi istovetenja z zavezami in pripadnosti zavezam se imenujemo z imenom Jezusa Kristusa.
Ko starši navdušeno pričakujejo rojstvo otroka, so odgovorni, da za svojega novorojenca izberejo ime. Ob rojstvu ste nemara dobili ime, ki se v vaši družini prenaša že več rodov. Morda pa je bilo ime, ki so vam ga dali, priljubljeno tisto leto ali tam, kjer ste se rodili.
Prerok Helaman in njegova žena sta svoja novorojenčka poimenovala s pomembnima družinskima imenoma, Nefi in Lehi. Helaman je kasneje sinovoma rekel:
»Imenoval sem vaju po naših prvih starših, /…/ da se spomnita njiju, ko se spomnita imen; in ko se ju spomnita, se lahko spomnita njunih del; /…/ kako je rečeno in tudi zapisano, da so bila dobra.
Zato, sinova moja, bi želel, da delata to, kar je dobro.«1
Nefiju in Lehiju sta imeni pomagali, da sta se spominjala dobrih del svojih prednikov, in ju tudi spodbujali k dobrim delom.
Sestre, ne glede na to, kje živimo, kateri jezik govorimo, in ali smo stare osem ali sto osem let, imamo vse skupno posebno ime, ki ima enake namene.
»Kajti vsi, ki [smo] bili krščeni v Kristusa, [smo] oblekli Kristusa, /…/ kajti vsi [smo] eden v Kristusu Jezusu.«2
Kot članice Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni »smo se z uredbo krsta najprej zavezale, /…/ da smo voljne prevzeti ime Jezusa Kristusa«3. S to zavezo smo obljubile, da se ga bomo vselej spominjale, spolnjevale njegove zapovedi in služile drugim. Svojo voljnost spolnjevanja te zaveze obnovimo vsako nedeljo, ko vzamemo zakrament in se znova radostimo v blagoslovu, da »[stopamo] na pot novosti življenja«4.
Ime, ki nam je bilo dano ob rojstvu, odraža našo identiteto kot posameznice in nam daje občutek pripadnosti naši zemeljski družini. Ko pa smo se s krstom »ponovno rodile«, bolje razumemo to, kdo smo. »Zaradi zaveze, ki ste jo [sklenile], se boste [imenovale] Kristusovi otroci, /…/ kajti glejte, /…/ [dal] vam je /…/ duhovno življenje; saj pravite, da ste se v srcu [spremenile] po veri v njegovo ime; zato ste se [rodile] v njem.«5
Zato se zaradi istovetenja z zavezami in pripadnosti zavezam imenujemo z imenom Jezusa Kristusa. In ni »drugega imena, ne kakšne druge poti, ne načinov, po katerih lahko k človeškim otrokom pride odrešitev, samo v in preko imena Kristusa, Gospoda Vsemogočnega«6.
Jezusovo ime je bilo znano veliko pred njegovim rojstvom. Kralju Benjaminu so angeli prerokovali: »In imenoval se bo Jezus Kristus, Božji Sin /…/ in njegova mati se bo imenovala Marija.«7 Prav tako je bilo njegovo delo »ljubezni odkupljenja«8 razodeto Božjim otrokom vselej, ko je bil na zemlji evangelij, od časa Adama in Eve pa do danes, da bi lahko vedeli, »h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje grehov«9.
Lani nam je predsednik Russell M. Nelson izrekel »preroško prošnjo«, »naj oblikujemo prihodnost tako, da pomagamo zbrati razkropljeni Izrael«. Pozval nas je, naj preberemo Mormonovo knjigo in »označimo vsak odlomek, ki omenja ali se nanaša na Odrešenika«. Prosil je, naj »načrtno govorimo o Kristusu, se radostimo v Kristusu in pridigamo o Kristusu s [svojimi družinami] in prijatelji«. Morda začenjate prepoznavati sadove njegove obljube, »da se boste [ve] in oni zbližali z Odrešenikom. /…/ Začele se bodo dogajati spremembe, celo čudeži«.10
Obljuba, da se bomo Odrešenika vselej spominjale, nam daje moč, da se zavzemamo za resnico in pravičnost – najsi smo v veliki množici ali na samotnih krajih, kjer razen Boga nihče ne ve za naša dejanja. Ko se spominjamo njega in njegovega imena, ki ga nosimo, samoponižujoče primerjave ali pretirane obsodbe niso sprejemljive. Z očmi, uprtimi v Odrešenika, vidimo sebe takšne, kot v resnici smo – dragocen Božji otrok.
Ko se spominjamo zavez, utišamo posvetne skrbi, dvom vase zamenjamo s pogumom in zbudimo upanje v času preizkušnje.
Ko se spotaknemo in pademo, ko napredujemo na poti zavez, se moramo spomniti le na njegovo ime in njegovo ljubečo prijaznost do nas. »Kajti vso moč ima, vso modrost in vse razumevanje; vse doume in je milostno Bitje /.../ do tistih, ki se bodo pokesali in verjeli v njegovo ime.«11 Za vse tiste, ki si strtega srca in skesanega duha prizadevajo, da »bi delali boljše in bili boljši«, 12 zagotovo ni lepšega zvoka, kot je Jezusovo ime.
Predsednik Nelson je učil: »Minili so dnevi, ko ste lahko bili tih in zadovoljen kristjan. Vaša veroizpoved ni le to, da se v nedeljo prikažete v cerkvi. Pomeni, da ste pravi učenec od nedelje zjutraj do sobote zvečer. /…/ Kaj takega, kot je učenec Gospoda Jezusa Kristusa s polovičnim delovnim časom, ne obstaja.«13
Naša pripravljenost, da prevzamemo Kristusovo ime, je več kot le uradna izmenjava besed. Ni pasivna obljuba ali kulturni ponaredek. Ni obred ali tablica z imenom, ki jo nosimo. Ni rek, ki ga preprosto položimo na polico ali obesimo na steno. Njegovo ime si »oblečemo«14, zapišemo v srce in vklešemo na svoje obličje15.
Odrešenikove odkupne daritve bi se morali vselej spominjati v mislih, dejanjih in v odnosih z drugimi. Gospod se ne spominja samo naših imen, ampak se vselej spominja nas. Odrešenik je izjavil:
»Kajti mar lahko ženska pozabi svojega dojenca, da se ne bi usmilila sina svojega telesa? Da, lahko pozabijo, vendarle te jaz ne bom pozabil, o Izraelova hiša.
Glej, vrezal sem te v dlani svojih rok.«16
Predsednik George Albert Smith je učil: »Spoštujte svoja imena, kajti nekega dne boste imeli privilegij in dolžnost, da boste /…/ Očetu v nebesih /…/ poročali, kaj ste s [temi imeni] storili.«17
Ali se za nas lahko reče in napiše, prav kakor se za previdno izbrani imeni Nefija in Lehija, da smo pravi učenci Gospoda Jezusa Kristusa? Ali izkazujemo čast imenu Jezusa Kristusa, ki smo ga voljno prevzeli? Ali smo tako služabnik kot priča18 njegove ljubeče prijaznosti in njegove odkupitvene moči?
Nedavno sem poslušala Mormonovo knjigo. V zadnjem poglavju Drugega Nefija sem slišala Nefija reči nekaj, kar nikoli prej nisem prebrala na tak način. Skozi celoten zapis uči in pričuje o »Odkupitelju«, »Izraelovemu Svetemu«, »Božjem Jagnjetu« in »Mesiji«. Ko pa je poročilo zaključil, sem ga slišala reči naslednje besede: »Slavim v jasnosti, slavim v resnici, slavim v Jezusu, kajti mojo dušo je odkupil.«19 Ko sem zaslišala te besede, sem se v srcu vzradostila in vedno znova sem jih morala poslušati. Ta odlomek sem prepoznala in se nanj odzvala, prav kakor prepoznam in se odzovem na svoje ime.
Gospod je rekel: »Da, blagor temu ljudstvu, ki je voljno nositi moje ime, kajti z mojim imenom se bodo imenovali; in moji so.«20
Da bi kot člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni »rade volje prevzeli Kristusovo ime«21 tako da bi njegovemu imenu izkazali čast z ljubeznijo, predanostjo in dobrimi deli. Pričujem, da je Kristus »Božje Jagnje, da, in sicer Sin večnega Očeta«22. V imenu njegovega svetega otroka, Jezusa Kristusa, amen.