Pravi Odrešenikovi učenci
Ko Odrešenik in njegov evangelij postaneta ogrodje, okrog katerega gradimo svoje življenje, lahko čutimo trajno srečo.
V Agejevi knjigi v Stari zavezi je nekako skrit opis skupine ljudi, ki bi jim prišel prav nasvet starešine Hollanda. Delali so napako, da v središče svojega življenja in svojega služenja niso postavili Kristusa. Agej v nekaj razmisleka vrednih opisih graja to ljudstvo, ker so ostajali v svojih udobnih hišah, namesto da bi zgradili Gospodov tempelj:
»Za vas same pa je čas, da prebivate v svojih hišah z deščenim obojem, medtem ko je ta hiša v razvalinah?
In zdaj, tako govori Gospod nad vojskami: Premislite v srcu svoje poti:
veliko sejete, a malo pospravite, jeste, a se ne nasitite, pijete, a se ne odžejate, oblačite se, a se ne ogrejete, in kdor dela za plačo, spravlja denar v luknjasto mošnjo.
Tako govori Gospod nad vojskami: Premislite v srcu svoje poti.«1
Mar niso čudoviti ti opisi nesmiselnosti dajanja prednosti stvarem brez večne vrednosti pred Božjimi?
Nedavno sem se udeležil zakramentnega sestanka, na katerem je bivši misijonar citiral očeta, ki je odlično povzel to misel, ko je svojim otrokom rekel: »To, kar potrebujemo, je manj WiFi-ja in več Nefija!«
Ko sem pet let živel v zahodni Afriki, sem videl veliko primerov, da so ljudje naravno in brez sramu dajali prednost evangeliju. Tak primer je ime vulkanizerske delavnice v Gani. Lastnik je za ime delavnice uporabil šaljivo besedno igro, ki nakazuje, da je uravnoteženje koles kot uravnavanje z Božjo voljo.
Ko Odrešenik in njegov evangelij postaneta ogrodje, okrog katerega gradimo svoje življenje, lahko čutimo trajno srečo.2 Vendar namesto tega to ogrodje kaj lahko postane posvetna stvar, kjer je evangelij dodatna možnost oziroma da samo hodimo v cerkev za dve uri v nedeljo. V tem primeru je tako, kot bi spravljali plačo »v luknjasto mošnjo«.
Agej nam pravi, naj se zavežemo – da bomo glede življenja po evangeliju »fair dinkum«, kot rečemo v Avstraliji. Ljudje so fair dinkum, kadar so to, kar pravijo, da so.
Z igranjem ragbija sem se nekaj malega naučil o tem, kako je biti fair dinkum in kako biti predan. Naučil sem se, da sem najbolj užival v igri, ko sem kar najbolje igral, ko sem dal vse od sebe.
Najboljše leto pri ragbiju je bilo v letu po srednji šoli. Bil sem član talentiranega, predanega moštva. Tisto leto smo bili vrhunsko moštvo. Nekega dne pa bi morali igrati z nekim nizko uvrščenim moštvom in po tekmi smo bili vsi dogovorjeni z dekleti, da jih peljemo na velik, vsakoletni ples kolidža. Ker naj bi bila to lahko tekma, sem pomislil, da bi se moral čuvati pred poškodbami, tako da bom lahko polno užival na plesu. Na tekmi se nismo borili tako predano, kot bi se lahko, zato smo izgubili. Še huje, tekmo sem končal z zateklo, podpluto ustnico, kar ni izboljšalo mojega videza za ta pomemben zmenek. Verjetno sem se moral nekaj naučiti.
Zelo drugačno izkušnjo sem imel na neki drugi tekmi, pri kateri sem bil popolnoma predan. V nekem trenutku sem se z resnično odločnostjo zaletel v nasprotnika in takoj začutil bolečino na obrazu. Ker me je oče učil, da nasprotnik ne sme nikoli vedeti, če sem poškodovan, sem ostal v igri do konca. Ko sem tisti večer poskusil jesti, sem ugotovil, da ne morem ugrizniti. Naslednje jutro sem šel v bolnišnico, kjer se je z rentgenom potrdilo, da imam zlomljeno čeljust. Moja usta so bila z žicami povezana naslednjih šest tednov.
Iz prilik o zatekli ustnici in zlomljeni čeljusti sem se naučil nekaj lekcij. Čeprav se spomnim, da sem v tistih šestih tednih, ko sem lahko užival samo tekočine, neskončno hrepenel po trdni hrani, pa nisem občutil obžalovanja zaradi zlomljene čeljusti, ki je bila posledica tega, da sem dal vse od sebe. Obžaloval pa sem zatečeno ustnico, ker je simbolizirala to, da sem se zadrževal.
Če damo vse od sebe, to še ne pomeni, da bomo neprestano obdani z blagoslovi ali vedno uspešni. Pomeni pa, da bomo radostni. Radost ni le bežen užitek oziroma kratkotrajna sreča. Radost je trajna in temelji na našem prizadevanju, da bi nas sprejel Gospod.3
Primer takšne sprejetosti je zgodba Oliverja Grangerja. Predsednik Boyd K. Packer je izjavil: »Ko so svete pregnali iz Kirtlanda, /…/ je Oliver ostal tam, da bi posesti prodal za toliko, kolikor bi mogel dobiti. Ni bilo veliko možnosti, da bi uspel. In res mu ni uspelo!«4 Prvo predsedstvo mu je poverilo težko, če že ne nemogočo nalogo. Vendar ga je Gospod pohvalil za njegovo očitno neuspešno prizadevanje s temi besedami:
»Spomnim se svojega služabnika Oliverja Grangerja; glejte, resnično mu pravim, da se bodo njegovega imena sveto spominjali iz roda v rod, na veke vekov, govori Gospod.
Zato naj se iskreno poteguje za razdolžitev Prvega predsedstva moje Cerkve, govori Gospod; in ko bo padel, bo ponovno vstal, kajti njegova žrtev bo zame svetejša, kakor je njegov dobiček, govori Gospod.«5
To morda drži za vse nas – Gospodu niso pomembni naši uspehi, temveč bolj naše žrtve in prizadevanje.
Drug primer pravega učenca Jezusa Kristusa je naša draga prijateljica iz Slonokoščene obale v zahodni Afriki. Ta čudovita, zvesta sestra je dolgo časa strašno trpela zaradi čustvenih in tudi fizičnih zlorab svojega moža in nazadnje sta se ločila. Nikoli ni omahovala v veri in dobroti, vendar je bila zaradi njegove krutosti dolgo časa globoko ranjena. Sama je opisala, kaj se je zgodilo:
»Čeprav sem rekla, da sem mu odpustila, sem vedno spala ranjena; dneve sem preživljala ranjena. Bilo je, kot bi imela opeklino v srcu. Velikokrat sem molila h Gospodu, da bi mi jo odvzel, vendar je tako močno bolelo, da sem trdno verjela, da bom s tem živela do konca življenja. Bolelo je bolj, kot ko sem v rani mladosti izgubila mamo; bolelo je bolj, kot ko sem izgubila očeta in celo sina. Zdelo se je, da se širi in mi prekriva srce, tako da sem dobila občutek, da lahko v vsakem trenutku umrem.
Včasih sem se spraševala, kaj bi Odrešenik naredil v mojem položaju in najraje bi rekla: ‘To je preveč, Gospod.’
Potem sem nekega jutra bolečino, ki je izvirala iz vsega tega, iskala v svojem srcu in šla še globlje ter jo iskala v svoji duši. Nikjer je ni bilo. V mislih sem hitro pregledala vse razloge, ki sem jih imela, da sem se počutila ranjeno, vendar nisem občutila bolečine. Cel dan sem čakala, da bi videla, ali bom v srcu občutila bolečino; nisem je. Potem sem pokleknila in se zahvalila Bogu, da je omogočil, da Gospodovo odkupno žrtvovanje deluje zame.«6
Ta sestra je sedaj srečno pečatena s čudovitim, zvestim možem, ki jo nadvse ljubi.
Kakšna bi torej morala biti naša naravnanost, če smo pravi Kristusovi učenci? In kakšna je za nas vrednost evangelija, če »[premislimo] /…/ svoje poti«, kot je predlagal Agej?
Všeč mi je zgled prave naravnanosti, ki ga je dal oče kralja Lamonija. Spomnili se boste njegove prvotne jeze, ko je svojega sina našel v družbi Nefijca Amona – pripadnika ljudstva, ki so ga Lamanci sovražili. Izvlekel je meč, da bi se spoprijel z Amonom, pa se je kmalu znašel z Amonovim mečem na svojem vratu. »Sedaj je kralj, ker se je bal, da bo izgubil svoje življenje, rekel: Če mi boš prizanesel, ti bom dal kar koli boš prosil, celo polovico kraljestva.«7
Bodite pozorni na njegovo ponudbo – pol kraljestva za življenje.
Kasneje, ko je razumel evangelij, pa je ponudil nekaj drugega. Kralj je rekel: »Kaj naj storim, da bom lahko imel to večno življenje, o katerem si govoril? Da, kaj naj storim, da se bom lahko ponovno rodil v Bogu in bo ta hudobni duh izkoreninjen iz mojih prsi in bom prejel njegovega Duha, da me bo lahko navdala radost, da poslednji dan morda ne bom izvržen? Glej, je rekel, odrekel se bom vsemu, kar posedujem, da, odrekel se bom svojemu kraljestvu, da bom lahko prejel to veliko radost.«8
Tedaj se je bil pripravljen odpovedati celemu kraljestvu, ker je bil evangelij vreden več kot vse, kar je imel! Glede evangelija je bil fair dinkum.
Vprašanje za vsakogar od nas je torej, ali smo tudi mi fair dinkum glede evangelija? Kajti če smo polovičarski, nismo fair dinkum! In Bog ni znan po tem, da bi s točo pohval obsul mlačne.9
Noben zaklad, niti hobi, niti položaj, niti družabni medij, niti video igrica, niti šport, niti kakršnokoli druženje s slavnimi, niti karkoli na zemlji ni dragocenejše od večnega življenja. Zato je Gospodov nasvet vsakomur: »Premislite svoje poti.«
Moje občutke najbolje izrazijo Nefijeve besede: »Slavim v jasnosti, slavim v resnici, slavim v svojem Jezusu, kajti mojo dušo je odkupil iz pekla.«10
Ali smo pravi privrženci njega, ki je dal vse za nas? Njega, ki je naš Odkupitelj in Zagovornik pri Očetu? Njega, ki je bil docela predan pri svojem odkupitvenemu žrtvovanju in je tudi zdaj predan v svoji ljubezni, milosti in želji za nas, da bi imeli večno radost? Rotim vse, ki slišijo in berejo te besede: prosim, prosim, ne odložite svoje popolne predanosti, da bi jo dosegli ob nekem neobstoječem, prihodnjem času. Že zdaj postanite fair dinkum in občutite radost! V imenu Jezusa Kristusa, amen.