Zaupajte Gospodu
Naša edina gotovost je zaupanje v Gospoda in njegovo ljubezen do njegovih otrok.
Dragi bratje in sestre, temo mojega govora napoveduje pismo, ki sem ga prejel pred časom. Pošiljateljica je premišljevala o tempeljski poroki z moškim, ki mu je umrla večna družabnica. Sama bo druga žena. Spraševala se je naslednje: Ali bo v naslednjem življenju lahko imela lastno hišo, ali pa bo morala živeti z možem in njegovo prvo ženo? Rekel sem ji le, naj zaupa Gospodu.
Nadaljujem z izkušnjo, ki sem jo slišal od zaupanja vrednega sodelavca, o kateri bom govoril z njegovim dovoljenjem. Oče se je po smrti ljubljene žene in matere svojih otrok ponovno poročil. Nekaj odraslih otrok je novi poroki nasprotovalo in so poiskali nasvet bližnjega sorodnika, ki je bil spoštovan cerkveni voditelj. Potem ko je slednji slišal razloge njihovih ugovorov, ki so se vrteli okrog okoliščin in odnosov s svetu duhov oziroma v kraljestvih slave, ki nastopijo po poslednji sodbi, je rekel: »Skrbijo vas napačne stvari. Skrbeti bi vas moralo, ali boste v ta kraljestva prišli vi. Osredotočite se na to. Če boste tja prišli, boste videli, da je vse veliko bolj čudovito, kot si predstavljate.«
Kako tolažilen nauk! Zaupajte Gospodu!
Zaradi pisem, ki sem jih prejel, vem, da druge skrbijo vprašanja o svetu duhov, v katerem bomo prebivali, potem ko bomo umrli in preden bomo vstali. Nekateri predpostavljajo, da se bo tam nadaljevalo veliko posvetnih okoliščin in zadev, ki jih doživljamo v zemeljskem življenju. Kaj pa pravzaprav vemo o okoliščinah v svetu duhov? Verjamem, da ima članek profesorja BYU na to temo prav: »Ko se vprašamo, kaj o svetu duhov izvemo v standardnih delih, se odgovor glasi: ‘Ne toliko, kolikor pogosto mislimo.’«1
Seveda v svetih spisih izvemo, da po smrti naših teles živimo naprej kot duhovi v svetu duhov. Sveti spisi učijo tudi, da je v svetu duhov ločnica med tistimi, ki so bili v tem življenju »krepostni« oziroma »pravični«, in tistimi, ki so bili hudobni. Opisujejo tudi, kako nekateri zvesti duhovi učijo evangelij tiste, ki so bili hudobni oziroma uporniški (gl. 1 Peter 3:19; Nauk in zaveze 138:19–20, 29, 32, 37). Najpomembnejše pa je, da sodobno razodetje razkriva, da se odrešenjsko delo v svetu duhov nadaljuje (gl. Nauk in zaveze 138:30–34, 58), in čeprav nas rotijo, naj na zemlji ne odlašamo z dnevom kesanja (gl. Alma 13:27), nas učijo, da se je tam do mere možno pokesati (gl. Nauk in zaveze 138:58).
Odrešenjsko delo v svetu duhov vključuje osvobajanje duhov iz tega, kar sveti spisi pogosto opisujejo »ujetništvo«. V svetu duhov so vsi v nekakšnem ujetništvu. Pomembno razodetje predsednika Josepha F. Smitha, ki je ovekovečeno v 138. razdelku Nauka in zavez, navaja, da so pravični mrtvi, ki so bili v stanju »miru« (Nauk in zaveze 138:22), ko so pričakovali vstajenje (gl. Nauk in zaveze 138:16), »na dolgo odsotnost svojega duha iz telesa gledali kot na ujetništvo« (Nauk in zaveze 138:50).
Hudobni trpijo še v drugačnem ujetništvu. Ker se grehov niso pokesali, so tam, kar apostol Peter imenuje duhovna »ječa« (1 Peter 3:19; gl. tudi Nauk in zaveze 138:42). Ti duhovi so opisani kot »ujetniki« ali »ujeti« (Nauk in zaveze 138:31, 42) oziroma kot »izvrženi v najzunanjejšo temo«, kjer je »jok in stok in škripanje z zobmi«, ko čakajo vstajenje in poslednjo sodbo (Alma 40:13–14).
Vstajenje Jezusa Kristusa je zagotovilo vstajenje vseh v svetu duhov (gl. 1 Korinčanom 15:22), čeprav se pri različnih skupinah zgodi ob različnem času. Kar nam sveti spisi povedo o tem, kaj se v svetu duhov dogaja, se do tega določenega časa v osnovi nanaša na odrešenjsko delo. Razodeto je le malo drugega. Evangelij se pridiga nevednim, neskesanim in uporniškim, zato da se lahko osvobodijo ujetništva in gredo naproti blagoslovom, ki jih ima zanje pripravljene ljubeči nebeški Oče.
Ujetništvo v svetu duhov, v katerem so pravične spreobrnjene duše, je to, da morajo čakati na – in morda jim je celo dovoljeno, da navdihnejo – izvedbo svojih namestniških uredb na zemlji, zato da se lahko krstijo in so deležni blagoslovov Svetega Duha (gl. Nauk in zaveze 138:30–37, 57–58).2 Te namestniške uredbe jim dajo tudi moč, da gredo dalje z duhovniško močjo, zato da se veča vojska pravičnih, ki evangelij lahko pridigajo duhovom v ječi.
Naš nabor svetih spisov poleg teh osnov vsebuje zelo malo o svetu duhov, ki sledi po smrti in je pred poslednjo sodbo.3 Kaj torej še vemo o svetu duhov? Veliko članov Cerkve je imelo videnja ali so bili drugače navdihnjeni, da so izvedeli, kako potekajo oziroma so urejene stvari v svetu duhov, toda teh osebnih duhovnih izkušenj ne bi smeli razumeti oziroma jih učiti kot uradni cerkveni nauk. In seveda je v objavljenih virih, kot so knjige o izkušnjah klinično mrtvih,4 veliko ugibanj tako članov kot drugih.
Poleg vsega tega je pomembno, da si zapomnimo modra svarila starešin D. Todda Christoffersona in Neila L. Andersena v sporočilih s prejšnjih generalnih konferenc. Starešina Christofferson je učil: »Morali bi si zapomniti, da vsaka izjava cerkvenega voditelja, nekdanjega in sedanjega, nujno ne predstavlja nauka. V Cerkvi vsesplošno razumemo, da neka izjava, ki jo neki voditelj izreče ob neki priložnosti, pogosto predstavlja osebno, dobro premišljeno mnenje, ni pa mišljena kot uradna ali zavezujoča za celotno Cerkev.«5
Starešina Andersen je na naslednji konferenci učil naslednje načelo: »Nauk uči vseh petnajst članov Prvega predsedstva in zbora dvanajsterih. Ni skrit v neznanem odstavku enega govora.«6 To načelo čudovito ponazarja razglas o družini, ki ga je podpisalo vseh petnajst prerokov, vidcev in razodevalcev.
Poleg nečesa tako uradnega, kot je razglas o družini, so takšen primer tudi preroški nauki predsednikov Cerkve, ki so jih potrdili drugi preroki in apostoli. Prerok Joseph Smith je proti koncu svojega delovanja o okoliščinah v svetu duhov učil dva nauka, ki ju pogosto učijo njegovi nasledniki. O prvem je govoril na pogrebu Kinga Folletta, in sicer da bodo družinski člani, ki so bili pravični, v svetu duhov skupaj.7 Drugega je izjavil na pogrebu v zadnjem letu svojega življenja: »Duše pravičnih so /…/ [v] svetu duhov povzdignjene k višjemu in veličastnejšemu delu. /…/ Niso daleč od nas in poznajo in razumejo naše misli, občutke in čustva ter zaradi njih pogosto trpijo.«8
Kaj pa potemtakem vprašanje o tem, kje duhovi živijo, ki sem ga omenil prej? Če se vam to vprašanje zdi nenavadno ali banalno, pomislite na številna svoja ali celo na tista, na katera ste skušal odgovoriti na osnovi nečesa, kar ste v preteklosti nekoč slišali od nekoga. Glede vseh vprašanj o svetu duhov predlagam dva odgovora. Prvič, zapomnite si, da Gospod svoje otroke ljubi in bo zagotovo naredil, kar je najboljše za vsakega od nas. Drugič, zapomnite si naslednji znani svetopisemski nauk, ki je bil zame nadvse koristen pri številnih neodgovorjenih vprašanjih:
»Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.«
»Na vse načine ga priznavajte in on bo vodil vaše poti« (Pregovori 3: 5–6).
Nefi je svoj slavni psalm podobno zaključil z naslednjimi besedami: »O Gospod, zaupam vate in vate bom zaupal za vekomaj. Ne bom zaupal v roko iz mesa.« (2 Nefi 4:34)
Vsi se lahko sprašujemo o okoliščinah v svetu duhov, ali v družini oziroma drugih zaupnih krogih celo razpravljamo o teh in onih neodgovorjenih vprašanjih. Toda tega, kar ne izpolnjuje meril uradnega nauka, ne poučujmo ali uporabljajmo kot uradni nauk. Če to počnete, ne širite Gospodovega dela in lahko celo jemljete pogum posameznikom, da bi tolažbo ali poduk iskali v osebnem razodetju, ki ga Gospodov načrt nudi vsakemu od nas. Pretirano zanašanje na osebne nauke oziroma ugibanja nas lahko celo odvrne od tega, da bi se osredotočili na učenje in prizadevanja, ki nam bodo poglobila razumevanje in nam pomagala nadaljevati po poti zavez.
Zaupanje v Gospoda je znan in resnični nauk v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Joseph Smith ga je učil, ko so prvi sveti doživljali huda preganjanja in ovire, ki so se zdele nepremagljive.9 To je še vedno najboljše načelo, ki ga lahko uporabimo, ko naša prizadevanja po učenju ali po tem, da bi našli tolažbo, naletijo na ovire v zadevah, ki še niso razodete ali sprejete kot uradni cerkveni nauki.
To isto načelo se nanaša na neodgovorjena vprašanja o pečatenju v naslednjem življenju ali na želene spremembe zaradi dogodkov ali prestopkov v tem življenju. Toliko je tega, česar še ne vemo, zato je naša edina gotovost zaupanje v Gospoda in njegovo ljubezen do njegovih otrok.
Skratka, kar o svetu duhov vemo, je, da se Očetovo in Sinovo delo tam nadaljuje. Odrešenik je začel razglašati svobodo ujetnikom (gl. 1 Peter 3:18–19, 4:6; Nauk in zaveze 138:6–11, 18–21, 28–37) in to delo se nadaljuje, ko vredni in usposobljeni glasniki še naprej pridigajo evangelij, vključno s kesanjem, tistim, ki še potrebujejo njegov očiščujoči vpliv (Nauk in zaveze 138:57). Cilj vsega tega je opisan v uradnem cerkvenem nauku, danem v sodobnem razodetju.
»Mrtvi, ki se pokesajo, bodo odkupljeni zaradi poslušnosti uredbam Božje hiše, in potem ko bodo odplačali kazen za svoje prestopke in bodo čistó umiti, bodo prejeli plačilo po svojih delih, saj so dediči odrešitve.«
Dolžnost vsakega od nas je, da poučujemo nauk obnovljenega evangelija, spolnjujemo zapovedi, ljubimo druge in jim pomagamo ter v svetih templjih opravljamo odrešenjsko delo.
Pričujem o resnici tega, kar sem tukaj rekel, in o resnicah, ki se jih in se jih bo poučevalo na tej konferenci. Vse to je možno zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa. Kakor vemo iz sodobnega razodetja, Jezus »poveliča Očeta in odreši vsa dela njegovih rok« (Nauk in zaveze 76:43; poudarek dodan). V imenu Jezusa Kristusa, amen.