Neomajna predanost Jezusu Kristusu
Bog nas prosi, naj docela opustimo stare navade in začnemo novo življenje v Kristusu.
Aprila lani sem imel privilegij, da sem posvetil tempelj v Kinšasi v Demokratični republiki Kongo.1 Z besedami ni moč izraziti radosti, ki smo jo z zvestimi Kongočani občutili, ko smo doživeli posvetitev templja v njihovi deželi.
Posamezniki, ki vstopijo v tempelj v Kinšasi, vidijo originalno sliko z naslovom Kongoški slapovi.2 Ta vse, ki pridejo v tempelj, na edinstven način spomni na neomajno predanost, ki jo potrebujejo, da se zasidrajo k Jezusu Kristusu in hodijo po poti zavez v načrtu nebeškega Očeta. Slapovi, upodobljeni na sliki, opozarjajo na navado, ki je bila pred več kot stoletjem običajna med prvimi v Kongu, ki so se spreobrnili h krščanstvu.
Pred spreobrnitvijo so častili nežive predmete, verujoč, da ti posedujejo nadnaravne moči.3 Po spreobrnitvi so številni odromali do enega od neštetih slapov vzdolž reke Kongo, kot so Nzongoški slapovi.4 Ti spreobrnjenci so svoje malikovalske predmete vrgli v slapove kot znamenje Bogu in drugim, da so opustili svoje stare običaje in sprejeli Jezusa Kristusa. Svojih predmetov namenoma niso vrgli v mirne, plitve vode; vrgli so jih v razburkane vode ogromnega slapu, kjer so se predmeti povsem uničili. Ta dejanja so bila znamenje nove, vendar neomajne predanosti Jezusu Kristusu.
Ljudje v drugih krajih in obdobjih so svojo predanost Jezusu Kristusu prikazali na podoben način.5 Ljudstvo v Mormonovi knjigi, poznano kot Anti-Nefi-Lehijci, »[je odložilo] orožje svojega upora« in »ga [zakopalo] globoko v zemljo« kot »pričevanje Bogu, /…/ da ne bodo nikoli več uporabili orožja«.6 S tem so obljubili, da bodo sledili Božjim naukom in da svoje predanosti ne bodo nikoli zatajili. To dejanje je bilo začetek tega, da so se »spreobrnili h Gospodu« in nikoli odpadli.7
»[Spreobrniti se] h Gospodu« pomeni opustiti določeno ravnanje, ki ga vodi staro prepričanje, in sprejeti novega, ki temelji na veri v načrt nebeškega Očeta in v Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev. Ta sprememba je več kot razumsko sprejemanje evangelijskih naukov. Oblikuje našo identiteto, preoblikuje to, kako razumemo smisel življenja, in vodi do nespremenljive zvestobe Bogu. Osebne želje, ki so v nasprotju s tem, da bi bili zasidrani k Odrešeniku in hodili po poti zavez, se razblinijo, nadomestimo pa jih z odločenostjo, da se bomo podvrgli volji nebeškega Očeta.
Spreobrnitev h Gospodu se začne z neomajno predanostjo Bogu, čemur sledi, da ta predanost postane del tega, kdo smo. Ponotranjiti takšno predanost je vseživljenjski proces, ki zahteva potrpežljivost in nenehno kesanje. Sčasoma ta predanost postane del tega, kdo smo, vtkana je v naše občutenje in vedno navzoča v našem življenju. Kakor nikoli ne pozabimo svojega imena, ne glede na to, o čem drugem še razmišljamo, nikoli ne pozabimo predanosti, ki se nam je vrezala v srce.8
Bog nas prosi, naj docela opustimo stare navade in začnemo novo življenje v Kristusu. To se zgodi, ko razvijemo vero v Odrešenika, ki se začne, ko prisluhnemo pričevanju tistih, ki vero imajo.9 Zato vero poglobimo, ko ravnamo tako, da se trdneje zasidramo k Odrešeniku.10
Lepo bi torej bilo, če bi poglobljeno vero prenesli na druge kot gripo ali običajen prehlad. Potem bi vero drugih utrdili s preprostim »duhovnim« kihanjem. A to ne gre tako. Vera raste le, če delujemo v veri. Ta dejanja pogosto spodbudijo povabila drugih, vendar ne moremo »poglobiti« vere nekoga drugega ali se za okrepitev svoje zanašati zgolj na druge. Za rast svoje vere se moramo odločiti za dejanja, ki izgrajujejo vero, kot so to, da molimo, preučujemo svete spise, vzamemo zakrament, spolnjujemo zapovedi in služimo drugim.
Ko se nam vera v Jezusa Kristusa poglablja, nas Bog prosi, naj z njim sklenemo obljube. Te zaveze, kot te obljube imenujemo, so pokazatelj naše spreobrnitve. Zaveze ustvarjajo tudi trden temelj za duhovni napredek. Ko se odločimo za krst, začenjamo prevzemati ime Jezusa Kristusa11 in se odločimo, da se bomo poistovetili z njim. Obljubimo, da mu bomo postali podobni in da bomo razvili njegove lastnosti.
Zaveze nas zasidrajo k Odrešeniku in nas ženejo na poti, ki vodi v nebeški dom. Moč zavez nam pomaga, da ohranimo mogočno spremembo srca, da se še bolj spreobrnemo h Gospodu in da na svoje obličje v večji meri prejmemo Kristusovo podobo.12 Vendar nam mlačna predanost zavezam ne bo zagotovila ničesar.13 Morda nas mika, da bi se izmikali, vrgli stare navade v mirne vode ali zakopali orožje svojega upora tako, da bi ročaji štrleli ven. Toda protislovna predanost našim zavezam ne bo odprla vrat posvečujoči moči nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa.
Svoje predanosti spolnjevanju zavez ne bi smeli pogojevati oziroma spreminjati glede na življenjske okoliščine. Naša zvestoba Bogu bi morala biti podobna zanesljivi reki Kongo, ki teče v bližini templja v Kinšasi. Ta reka za razliko od večine rek na svetu v Atlantski ocean skozi vse leto redno14 izlije skoraj 42 milijonov litrov vode na sekundo.
Odrešenik je učence pozval, naj bodo tako zanesljivi in neomajni. Rekel je, naj se v srcu odločijo, da bodo delali to, kar jih bo učil in jim zapovedal.15 »Neomajna« odločenost, da spolnjujemo zaveze, omogoča popolno uresničitev Božje obljube o trajni radosti.16
Številni zvesti sveti iz poslednjih dni so pokazali, da so »trdni« v spolnjevanju zavez z Bogom in so za vedno spremenjeni. Naj vam povem o treh takšnih posameznikih – bratu Banzu Mucioku, sestri Banzi Régini in bratu Mbuyu Nkitabungu.
Banzova sta leta 1977 živela v Kinšasi v državi Zaire, ki jo danes poznamo kot Demokratično republiko Kongo. V njuni protestantski cerkveni skupnosti so ju zelo spoštovali. Zaradi njunih talentov je cerkev njuni družinici omogočila odhod na študij v Švico in priskrbela univerzitetno štipendijo.
Ko so bili v Ženevi, je brat Banza na avtobusni progi do šole pogosto videl majhno zgradbo z nazivom »Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni«. Spraševal se je: »Ali ima Jezus Kristus sedaj, v poslednjih dneh, svete?« Sčasoma se je odločil, da gre in pogleda.
Brata in sestro Banza so v veji toplo sprejeli. Vztrajno sta postavljala vprašanja, ki sta jih imela o naravi Boga, kot sta: »Če je Bog duh, kot veter, kako bi mogli biti ustvarjeni po njegovi podobi? Kako lahko sedi na prestolu?« Zadovoljivega odgovora nista prejela, vse dokler jima misijonarja obnovljeni nauk nista pojasnila v kratki lekciji. Ko sta misijonarja odšla, sta se pogledala in rekla: »Mar ni to, kar sva slišala, resnica?« Še naprej sta prihajala v cerkev in se srečevala z misijonarji. Vedela sta, da bo krst v obnovljeni Cerkvi Jezusa Kristusa imel posledice. Ostala bosta brez štipendije, njuni vizi bosta razveljavljeni in onadva in njuna majhna otroka bodo morali zapustiti Švico. Oktobra 1979 sta se odločila, da se krstita in da se ju potrdi.
Dva tedna po krstu sta se vrnila v Kinšaso kot prva člana Cerkve v svoji domovini. Člani ženevske veje so z njima ostali v stiku in jima pomagali vzpostaviti stik z voditelji Cerkve. Spodbujali so ju, naj zvesto čakata na obljubljeni čas, ko bo Bog ustanovil svojo Cerkev v Zairu.
V tem času je v Belgiji študiral še en zairski študent na izmenjavi, brat Mbuyi. Krstil se je leta 1980 v bruseljskem oddelku. Kmalu zatem je služil redni misijon v Angliji. In Bog je delal čudeže. Brat Mbuyi se je v Zaire vrnil kot tretji član Cerkve v svoji domovini. Z dovoljenjem staršev so cerkveni sestanki potekali pri njih doma. Februarja 1986 so na vlado naslovili prošnjo za uradno ustanovitev Cerkve. Potrebni so bili trije podpisi zairskih državljanov. Trije srečni podpisniki prošnje so bili brat in sestra Banza ter brat Mbuyi.
Ti zvesti člani so spoznali resnico, ko so jo slišali; ob krstu so sklenili zavezo, ki jih je zasidrala k Odrešeniku. Svoje stare navade so simbolično vrgli v peneči se slap, ne da bi jih nameravali ponovno pridobiti. Pot zavez ni bila nikoli lahka. Politični nemiri, neredni kontakt z voditelji Cerkve in izzivi, povezani z oblikovanjem skupnosti svetih, bi lahko ustavili manj predane posameznike. Toda brat in sestra Banza ter brat Mbuyi so vztrajali v svoji veri. Triintrideset let po tem, ko so podpisali prošnjo, ki je privedla do uradnega priznanja Cerkve v Zairu, so bili navzoči na posvetitvi templja v Kinšasi.
Banzova sta danes tu v Konferenčnem središču. Spremljata ju sinova Junior in Phil ter snahi Annie in Youyou, Leta 1986 sta bila Junior in Phil prva, ki sta se krstila v Cerkvi v Zairu. Brat Mbuyi to dogajanje spremlja v Kinšasi skupaj z ženo Maguy in njunimi petimi otroki.
Ti pionirji razumejo pomen in posledice zavez, zaradi katerih so prišli »k spoznanju o Gospodu, njihovem Bogu, in k radosti v Jezusu Kristusu, njihovem Odkupitelju«17.
Kako se zasidramo k Odrešeniku in ostanemo zvesti tako kot ti in več deset tisoč kongoških svetih, ki so jim sledili, in milijoni drugih po vsem svetu. Odrešenik nas je učil kako: Vsak teden vzamemo zakrament in sklenemo zavezo z nebeškim Očetom. Obljubimo, da bomo svojo identiteto povezali z Odrešenikovo tako, da se obvežemo, da smo voljni prevzeti njegovo ime, se ga vselej spominjati in spolnjevati njegove zapovedi.18 To, da se zavestno pripravimo na te zaveze in jih vsak teden sklenemo, nas zasidra k Odrešeniku, nam pomaga ponotranjiti našo predanost19 in nas z vso močjo žene naprej na poti zavez.
Pozivam vas, da se zavežete vseživljenjskemu procesu učenca. Sklenite in spoštujte zaveze. Stare navade vrzite v globok peneč se slap. Docela pokopljite svoje orožje uporništva, ne da bi ven molel ročaj. Zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa vam bo to, da boste zaveze sklenili z resničnim namenom, da jih boste zvesto upoštevali, za vedno blagoslovilo življenje. Če se boste Odrešenika vselej spominjali, mu sledili in ga občudovali, mu boste postali bolj podobni. Pričujem, da je on trden temelj. Zanesljiv je in njegovim obljubam lahko zaupamo. V imenu Jezusa Kristusa, amen.