Odrešenikov dotik
Ko pridemo k Bogu, nam bo prišel na pomoč, bodisi nas bo ozdravil, bodisi nam bo dal moč, da se bomo soočili z vsakršno situacijo.
Odrešenik je pred približno dva tisoč leti, potem ko je učil blagre in druga evangelijska načela, prihajal z gore. Ko je hodil, je k njemu pristopil možak, ki je zbolel za gobavostjo. Kristusu je izkazal spoštljivost in spoštovanje, ko se je pred njim poklonil in ga prosil, naj ga ozdravi bolezni. Njegova prošnja je bila preprosta: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.«
Odrešenik je nato iztegnil roko in se ga dotaknil, rekoč: »Hočem, bodi očiščen!«1
Tako spoznamo, da nas Odrešenik vedno želi blagosloviti. Nekateri blagoslovi lahko pridejo takoj, za druge je potrebno več časa, nekateri pa bodo morda prišli šele po tem življenju, a blagoslovi bodo prišli, ko bo pravi čas.
Podobno kot ta gobavec tudi mi v tem življenju lahko najdemo moč in tolažbo, če sprejmemo Božjo voljo in če vemo, da nas Bog želi blagosloviti. Lahko najdemo moč, da se soočimo z vsakršnim izzivom, vključno z vsakršnimi skušnjavami, ter da razumemo in prenašamo svoje težke okoliščine. Odrešenik je v najtežjem življenjskem trenutku zagotovo prejel še več moči, da je vztrajal, ko je Očetu rekel: »Zgodi [se] tvoja volja!«2
Gobavec ni prevzetno zahteval, naj mu izpolni prošnjo. Njegove besede razkrivajo njegov ponižen odnos, visoka pričakovanja, vendar tudi iskreno željo, naj se zgodi Odrešenikova volja. To je primer naravnanosti, s kakršno moramo priti h Kristusu. K njemu lahko pridemo prepričani, da Odrešenik zdaj in vedno želi le, kar je najboljše za naše zemeljsko in večno življenje. Ima vpogled v večnost, ki ga mi nimamo vedno. H Kristusu moramo priti z iskreno željo, da se bo naša volja zlila z Očetovo voljo, kakor se je njegova.3 To nas bo pripravilo za večno življenje.
Zelo težko si je predstavljati telesno in čustveno trpljenje, ki je težilo gobavca, ki je prišel k Odrešeniku. Gobavost prizadene živčevje in kožo, kar povzroči iznakaženost in invalidnost. Poleg tega je pomenila veliko družbeno zaznamovanost. Kdor je zbolel za gobavostjo, je moral zapustiti ljubljene in živeti izločen iz družbe. Gobavce so pojmovali za nečiste tako telesno kot duhovno. Mojzesova postava je zato narekovala, da morajo nositi pretrgana oblačila in med hojo klicati: »Nečist!«4 Gobavci so bolni in prezirani naposled živeli v zapuščenih hišah ali grobnicah.5 Ni si težko predstavljati, da je bil gobavec, ki se približal Odrešeniku, strt.
Tudi mi se tako ali drugače lahko počutimo strte, najsi zaradi lastnih dejanj ali dejanj drugih, zaradi okoliščin, ki jih obvladujemo ali ne. V takšnih trenutkih svojo voljo lahko položimo v njegove roke.
Zulma – moja žena, moja boljša polovica, moja najboljša polovica – je pred nekaj leti prejela nekaj težkih novic le dva tedna pred poroko enega najinih otrok. Na obušesni žlezi je imela cisto, ki je hitro rasla. Obraz ji je začel otekati in nemudoma bi morala na težko operacijo. V mislih in srcu jo je močno težilo. Ali je tumor maligen? Kako si bo njeno telo opomoglo? Ali ji bo obraz ohromel? Kako huda bo bolečina? Ali ji bodo na obrazu ostale brazgotine? Ali se bo tumor ponovil, potem ko ga bodo odstranili? Ali bo lahko šla na sinovo poroko? Ko je ležala v operacijski sobi, je bila strta.
V tistem pomembnem trenutku ji je Duh prišepnil, naj sprejme Očetovo voljo. Potem se je odločila, da bo zaupala Bogu. Močno je začutila, da bo ne glede na rezultat njegova volja zanjo najboljša. Kmalu jo je zazibalo v operacijski spanec.
Kasneje je v dnevnik poetično zapisala: »Na operacijski mizi sem se ti poklonila, podvrgla tvoji volji in zaspala. Vedela sem, da se lahko obrnem nate, vedoč, da od tebe ne more priti nič slabega.«
V tem, da je svojo voljo podvrgla Očetovi, je našla moč in tolažbo. Bog jo je tisti dan močno blagoslovil.
Kakršne koli že so naše okoliščine, lahko udejanjamo vero, da pridemo h Kristusu in najdemo Boga, ki mu lahko zaupamo. Eden mojih otrok, Gabriel, je nekoč zapisal:
Glede na preroka Božji obraz žari bolj kakor sonce
in njegovi lasje so bolj beli od snega
in njegov glas doni kakor deroča reka
in ob njem je človek nič. /…/
Zlomim se, ko se zavem, da tudi jaz nisem nič.
In šele potem otipam pot nazaj k bogu, ki mu zaupam.
In šele potem odkrijem Boga, ki mu zaupam.6
Bog, ki mu lahko zaupamo, pooseblja upanje. Lahko mu zaupamo, ker nas ljubi in želi, kar je za nas najboljše v vsakih okoliščinah.
Gobavec je pristopil zaradi moči upanja. Svet mu ni dal nobene rešitve, niti tolažbe. Zatorej je Odrešenikov preprost dotik moral občutiti, kakor če bi objel vso njegovo dušo. Samo predstavljamo si lahko, kakšno globoko hvaležnost je moral občutiti ob Odrešenikovem dotiku, zlasti ko je zaslišal besede: »Hočem, bodi čist!«
Zgodba navaja, da je bil »pri priči /…/ očiščen gob«.7
Tudi mi lahko občutimo dotik Odrešenikove ljubeče, zdravilne roke. Kakšno radost, upanje in hvaležnost lahko začutimo v dušah, ker vemo, da nam želi pomagati, da bi bili čisti! Ko pridemo k Bogu, nam bo prišel na pomoč, bodisi nas bo ozdravil, bodisi nam bo dal moč, da se bomo soočili z vsakršno situacijo.
Kakor koli, če bomo sprejeli njegovo voljo – ne svojo – bomo lažje razumeli svoje okoliščine. Od Boga ne more priti nič slabega. Ve, kaj je za nas najbolje. Morda naših bremen ne bo odstranil takoj. Včasih lahko napravi, da ta bremena čutimo lažja, kakor je pri Almu in njegovem ljudstvu.8 Zaradi zavez bodo naposled bremena odvzeta9 bodisi v tem življenju bodisi pri svetem vstajenju.
Zaradi iskrene želje, da bi se zgodila Božja volja, in ker razumemo Odkupiteljevo božansko naravo, lažje razvijemo takšno vero, ki jo je izkazal gobavec, zato da je bil očiščen. Jezus Kristus je Bog ljubezni, Bog upanja, Bog ozdravljenja, Bog, ki nas želi blagosloviti in nam pomagati, da bomo postali čisti. Prav to je želel, preden je prišel na zemljo, ko se je javil, da nas bo rešil, ko bomo zapadli v prestopke. Prav to je želel v Getsemaniju, ko se je v smrtnem boju, s katerim je plačal ceno za grehe, soočil z bolečino, ki je človek ne more doumeti. Prav to želi zdaj, ko za nas prosi pri Očetu.10 Zato njegov glas še odmeva: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.«11
Lahko nas pozdravi in nas dvigne, ker ima to sposobnost. Prevzel je vse telesne in duševne bolečine, zato da je poln usmiljenja, da bi nam pomagal v vsem in da bi nas ozdravil in nas dvignil.12 To lepo in ganljivo povedo besede Izaija, kakor ga je navedel Abinadi:
»Zagotovo je prenašal naše gorje in nosil našo potrtost.
/…/ On pa je bil ranjen zavoljo naših prestopkov, udarjen je bil zavoljo naših krivičnosti; graja za naš mir je bila na njem; in po njegovih ranah smo ozdravljeni.«13
Isti koncept uči naslednja pesem:
»O, Tesar iz Nazareta,
to srce, ki ga ozdraviti moč ni,
to življenje, ki je pretreseno do smrti,
o, ju lahko popraviš, Tesar?
In po njegovi prijazni in pripravljeni roki
se njegovo ljubeče življenje vije
skozi naša, dokler se ne postavimo
kot nova Stvaritev – »vse novo«.
Raztreščene koščke srca,
želja, stremen, upov in vere
oblikuj v popolni del,
o, Tesar iz Nazareta!«14
Če čutite, da kakor koli niste čisti, če čutite, da ste strti, prosim, vedite, da spet lahko postanete čisti, lahko se spet postavite na noge, ker vas ljubi. Zaupajte, da od njega ne more priti nič slabega.
Ker se je »spustil pod vse stvari«,15 lahko naredi, da je vse, kar je bilo v naših življenjih strto, spet dobro, in tako se lahko spravimo z Bogom. Po njem pride sprava za vse, tako za to, kar je na zemlji, kot za to, kar je v nebesih, saj je »s krvjo [svojega] križa«16 sklenil spravo.
Pridimo h Kristusu in naredimo vse potrebne korake. Pri tem naj bo naša naravnanost kakor tistega, ki pravi: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Če tako naredimo, smo deležni Učenikovega zdravilnega dotika skupaj s prijetnim odmevom njegovega glasu: »Hočem, bodi očiščen!«
Odrešenik je Bog, ki mu lahko zaupamo. On je Kristus, Maziljeni, sveti Mesija, o katerem pričujem v njegovem svetem imenu, in sicer Jezusu Kristusu, amen.