Mozija 7
    Footnotes

    7. poglavje

    Amon najde lehi-nefijsko deželo, kjer je Limhi kralj. — Limhijevo ljudstvo je v lamanskem suženjstvu. — Limhi pripoveduje o njihovi zgodovini. — Prerok (Abinadi) je pričeval, da je Kristus Bog in Oče vsega. — Tisti, ki sejejo umazanijo, žanjejo vihar, tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, bodo rešeni. Okrog leta 121 pr. Kr.

    1 In sedaj, zgodilo se je, da je kralj Mozija, potem ko je imel nepretrgan mir za razdobje treh let, želel vedeti glede ljudi, ki so ašli prebivat v lehi-nefijsko deželo oziroma v mesto Lehi-Nefi; kajti njegovo ljudstvo ni slišalo ničesar o njih od časa, ko so zapustili bzarahemelsko deželo; zato so ga utrujali s svojim nadlegovanjem.

    2 In zgodilo se je, da je kralj Mozija šestnajstim od svojih močnih mož dovolil, da so šli v lehi-nefijsko deželo poizvedovat glede svojih bratov.

    3 In zgodilo se je, da so naslednji dan krenili gor in s seboj so imeli nekega Amona, ki je bil močan in mogočen mož in Zarahemlov potomec; in bil je tudi njihov vodja.

    4 In sedaj, niso poznali smeri, v kateri naj bi po divjini potovali, da bi šli gor v lehi-nefijsko deželo; zato so veliko dni tavali po divjini, tavali so celo štirideset dni.

    5 In potem ko so tavali štirideset dni, so prišli do hriba, ki je severno od ašilomske dežele, in tam so si postavili šotore.

    6 In Amon je s seboj vzel tri od svojih bratov, in ime jim je bilo Amaleki, Helem in Hem, in šli so v anefijsko deželo.

    7 In glejte, srečali so kralja ljudstva, ki je bilo v nefijski deželi in v šilomski deželi, in obkolila jih je kraljeva straža in zajeli so jih in jih zvezali in jih vrgli v ječo.

    8 In zgodilo se je, potem ko so bili v ječi dva dni, so jih spet privedli pred kralja in jim razvezali vezi; in stali so pred kraljem in dovolili so jim, oziroma raje zapovedali, naj odgovarjajo na vprašanja, ki jim jih bo zastavil.

    9 In rekel jim je: Glejte, sem aLimhi, sin Noeta, ki je bil sin Zenifa, ki je prišel iz zarahemelske dežele podedovat to deželo, ki je bila dežela njihovih očetov, ki je bil po glasu ljudstva postavljen za kralja.

    10 In sedaj, želim poznati vzrok, zavoljo katerega ste bili tako smeli, da ste se približali mestnemu obzidju, ko sem bil jaz sam skupaj s svojimi stražarji pred mestnimi vrati?

    11 In sedaj, zaradi tega sem dopustil, naj se vam prizanese, da bi vas lahko izprašal, ali pa bi naročil, naj vas moji stražarji usmrtijo. Dovoljeno vam je govoriti.

    12 In sedaj, ko je Amon videl, da mu je dovoljeno govoriti, je stopil naprej in se priklonil pred kraljem; in ko se je spet dvignil, je rekel: O kralj, ta dan sem pred Bogom zelo hvaležen, da sem še živ in mi je dovoljeno govoriti; in prizadeval si bom govoriti smelo;

    13 kajti prepričan sem, da mi, če bi me poznal, ne bi dopustil, da bi imel na sebi te vezi. Kajti sem Amon in sem aZarahemlov potomec in prišel sem iz zarahemelske dežele poizvedovat glede naših bratov, ki jih je Zenif pripeljal iz tiste dežele.

    14 In sedaj, zgodilo se je, da se je Limhi, potem ko je slišal Amonove besede, silno razveselil in rekel: Sedaj zagotovo vem, da so moji bratje, ki so bili v zarahemelski deželi, še živi. In sedaj se bom radostil; in jutri bom napravil, da se bo radostilo tudi moje ljudstvo.

    15 Kajti glejte, smo v lamanskem suženjstvu in aobdavčeni smo z davkom, ki ga je bridko prenašati. In sedaj, glejte, bratje nas bodo rešili iz suženjstva oziroma iz rok Lamancev in jim bomo za sužnje; kajti bolje je biti suženj Nefijcem, kot plačevati dajatev lamanskemu kralju.

    16 In sedaj, kralj Limhi je svojim stražarjem ukazal, naj nič več ne zvežejo ne Amona niti njegovih bratov, ampak je naročil, naj gredo do hriba, ki je bil severno od Šiloma, in naj v mesto pripeljejo njihove brate, da bi lahko jedli in pili in si odpočili od naporov na poti; saj so veliko trpeli; trpeli so lakoto, žejo in utrujenost.

    17 In sedaj, naslednji dan se je zgodilo, da je kralj Limhi med vse svoje ljudstvo razposlal razglas, da bi se tako zbrali pri atemplju, da bodo slišali besede, ki jim jih bo govoril.

    18 In zgodilo se je, da jim je, ko so se zbrali, takole govoril, rekoč: O, ljudstvo moje, dvignite glave in se potolažite; kajti glejte, čas se je približal oziroma ni daleč proč, ko ne bomo več podložni svojim sovražnikom navkljub našim številnim bojem, ki so bili zaman; vendarle zaupam, da pravi boj ostaja pred nami.

    19 Zato dvignite glave in se radostite in zaupajte v aBoga, v tistega Boga, ki je bil Abrahamov Bog in Izakov in Jakobov; in tudi v tistega Boga, ki je Izraelove otroke bizpeljal iz egiptovske dežele in napravil, da so šli čez Rdeče morje po suhem in jih hranil z cmano, da v divjini ne bi umrli; in zanje je storil še veliko več.

    20 In spet, taisti Bog je naše očete izpeljal aiz jeruzalemske dežele in svoje ljudstvo je ohranil in obvaroval prav do sedaj; in glejte, zaradi naših krivičnosti in gnusob nas je zasužnjil.

    21 In vi vsi ste ta dan priče, da je Zenifa, ki je bil postavljen za kralja nad tem ljudstvom, ker je apreveč goreče želel podedovati deželo svojih očetov, zato prevarala prekanjenost in zvitost kralja Lamana, ki je s kraljem Zenifom sklenil dogovor in mu v roke predal posesti dela dežele oziroma celó mesto Lehi-Nefi in mesto Šilom in okoliško deželo —

    22 in vse to je storil z enim samim namenom, da bi si njegovo ljudstvo apodvrgel oziroma zasužnjil. In glejte, tačas lamanskemu kralju plačujemo dajatev v vrednosti polovice naše koruze in ječmena, in celo vsega žita vsake vrste, in polovico prirasta naše drobnice in goveda; in lamanski kralj od nas zahteva celo polovico vsega, kar imamo oziroma posedujemo, oziroma naše življenje.

    23 In sedaj, mar ni to bridko prenašati? In mar ni ta naša stiska velika? Sedaj glejte, kako velik razlog imamo za žalovanje.

    24 Da, povem vam, veliki so razlogi, zavoljo katerih žalujemo; kajti glejte, koliko naših bratov je bilo ubitih in njihova kri je bila prelita zaman in vse zaradi krivičnosti.

    25 Kajti če to ljudstvo ne bi zapadlo v prestopek, Gospod ne bi dopustil, da bi nadnje prišla ta velika hudobija. Toda glejte, niso hoteli prisluhniti njegovim besedam, ampak so med njimi nastali prepiri, in sicer taki, da so med seboj prelivali kri.

    26 In ubili so Gospodovega apreroka; da, izvoljenega Božjega človeka, ki jim je povedal o njihovi hudobiji in gnusobah in prerokoval o veliko stvareh, ki se bodo zgodile, da, celo o Kristusovem prihodu.

    27 In ker jim je rekel, da je Kristus aBog, Oče vsega, in je rekel, da bo prevzel človeško podobo in to bo bpodoba, po kateri je bil na začetku ustvarjen človek; oziroma drugače rečeno, rekel je, da je bil človek ustvarjen po cBožji podobi in da bo Bog prišel med človeške otroke in prevzel meso in kri in šel po obličju zemlje —

    28 in sedaj, ker je to rekel, so ga usmrtili; in veliko več so naredili, kar je nadnje priklicalo Božji srd. Kdo se zato čudi, da so v suženjstvu in da so jih udarile hude stiske?

    29 Kajti glejte, Gospod je rekel: Svojega ljudstva na dan njihovega prestopka ne bom apodpiral; ampak jim bom zapiral poti, da ne bodo uspevali; in njihova dejanja bodo pred njimi kakor kamen spotike.

    30 In spet, pravi: Če bo moje ljudstvo sejalo aumazanijo, bodo bželi pleve le-tega v viharju; in posledica le-tega je strup.

    31 In spet pravi: Če bo moje ljudstvo sejalo umazanijo, bodo želi avzhodni veter, ki prinese takojšnji propad.

    32 In sedaj, glejte, Gospodova obljuba je izpolnjena in udarjeni ste in prizadeti.

    33 Če pa se boste v srcu trdno odločeni aobrnili h Gospodu in vanj zaupali in mu služili z vso marljivostjo uma, če boste to delali, vas bo glede na svojo lastno voljo in zadovoljstvo rešil iz suženjstva.