1 Sedaj se je zgodilo, da jih je bilo veliko od odraščajočega rodu, ki niso mogli razumeti besed kralja Benjamina, ker so bili v času, ko je govoril svojemu ljudstvu, majhni otroci; in niso verjeli v izročilo svojih očetov.

2 Niso verjeli, kar je bilo rečenega glede vstajenja mrtvih, niti niso verjeli glede Kristusovega prihoda.

3 In zaradi svoje nevere torej niso mogli razumeti Božje besede; in postali so trdosrčni.

4 In niso se hoteli krstiti; niti se niso hoteli pridružiti cerkvi. In glede na svojo vero so bili ločeno ljudstvo in taki so ostali vse odtlej, in sicer v svojem mesenem in grešnem stanju; kajti niso hoteli klicati h Gospodu, svojemu Bogu.

5 In v Mozijevi vladavini torej niso bili pol tako številni kot Božje ljudstvo, ampak so zaradi razprtij med brati postali številnejši.

6 Kajti zgodilo se je, da so z laskavimi besedami zavedli veliko teh, ki so bili v cerkvi, in so povzročili, da so ti veliko grešili; zato je postalo potrebno, da je cerkev opominjala tiste, ki so grešili, ki so bili v cerkvi.

7 In zgodilo se je, da so jih privedli pred duhovnike in duhovnikom so jih izročili učitelji; in duhovniki so jih privedli pred Alma, ki je bil véliki duhovnik.

8 Kralj Mozija je torej Almu podelil polnomočje nad cerkvijo.

9 In zgodilo se je, da Alma ni vedel glede njih; zoper njih pa je bilo veliko prič; da, ljudje so stali in obilo pričevali o njihovi krivičnosti.

10 V cerkvi se torej prej ni zgodilo nič takšnega; zato je bil Alma v duhu nemiren in je naročil, naj jih privedejo pred kralja.

11 In kralju je rekel: Glej, tukaj jih je veliko, ki smo jih privedli predte, ki so jih bratje obtožili, da, in zalotili so jih pri raznolikih krivičnostih. In svojih krivičnosti se ne kesajo; zato smo jih privedli predte, da jim boš lahko sodil glede na njihove zločine.

12 Toda Kralj Mozija je Almu rekel: Glej, jaz jim ne sodim; zato jih izročam v tvoje roke, da jim boš sodil.

13 In sedaj je bil Almov duh spet nemiren; in šel je in Gospoda vprašal, kaj naj napravi glede te zadeve, kajti bal se je, da bi v Božjih očeh ne napravil nápak.

14 In zgodilo se je, da je potem, ko je Bogu izlil vso svojo dušo, k njemu prišel Gospodov glas, rekoč:

15 Blagor ti, Alma, in blagor tistim, ki so se krstili v Mormonovih vodah. Blagor ti zaradi tvoje silne vere v same besede mojega služabnika Abinadija.

16 In blagoslovljeni so zaradi svoje silne vere v same besede, ki si jim jih govoril.

17 In blagoslovljen si, ker si med tem ljudstvom ustanovil cerkev; in utrdil jih bom in moje ljudstvo bodo.

18 Da, blagor temu ljudstvu, ki je voljno nositi moje ime, kajti z mojim imenom se bodo imenovali; in moji so.

19 In ker si me vprašal glede prestopnika, si blagoslovljen.

20 Moj služabnik si in s teboj se zavezujem, da boš imel večno življenje; in služil mi boš in šel v mojem imenu in boš zbral moje ovce.

21 In ta, ki bo slišal moj glas, bo moja ovca; in tega boš sprejel v cerkev in tega bom sprejel tudi sam.

22 Kajti glej, to je moja cerkev; kdor se bo krstil, se bo krstil v kesanje. In kogar boš sprejel, bo verjel v moje ime; in temu bom rade volje odpustil.

23 Kajti jaz sem ta, ki prevzema grehe sveta; kajti jaz sem ta, ki jih je ustvaril; in jaz sem ta, ki temu, ki verjame do konca, zagotovi mesto na moji desnici.

24 Kajti glej, v mojem imenu so poklicani; in če me bodo poznali, bodo vstali in bodo za večno imeli mesto na moji desnici.

25 In zgodilo se bo, da bodo takrat, ko bo zatrobila druga trobenta, tisti, ki me niso nikoli poznali, vstali in stopili predme.

26 In takrat bodo vedeli, da sem jaz Gospod, njihov Bog, da sem njihov Odkupitelj; ampak ne bodo hoteli biti odkupljeni.

27 In takrat jim bom priznal, da jih nisem nikoli poznal; in odšli bodo v večni ogenj, pripravljen za hudiča in njegove angele.

28 Zato ti povem, da tega, ki ne bo hotel slišati mojega glasu, tega ne boš sprejel v mojo cerkev, kajti njega poslednji dan ne bom sprejel.

29 Zato ti pravim: Pojdi; in kdor se pregreši zoper mene, temu boš sodil glede na grehe, ki jih je zagrešil; in če bo svoje grehe priznal pred teboj in menoj in se pokesal z iskrenim srcem, temu boš odpustil in prav tako mu bom odpustil sam.

30 Da, in kolikor krat se bo moje ljudstvo pokesalo, tolikor krat jim bom odpustil njihove prestopke zoper mene.

31 In tudi vi drug drugemu odpuščajte svoje prestopke; kajti resnično vam pravim, ta, ki svojemu bližnjemu ne odpusti prestopkov, ko reče, da se kesa, ta si je nakopal obsodbo.

32 Sedaj ti pravim: Pojdi; in kdor se svojih grehov ne bo pokesal, ta ne bo prištet med moje ljudstvo; in to boste odslej izpolnjevali.

33 In zgodilo se je, ko je Alma te besede slišal, jih je zapisal, da bi jih imel in da bi ljudstvu te cerkve sodil glede na Božje zapovedi.

34 In zgodilo se je, da je Alma šel in sodil tistim, ki so jih zalotili pri krivičnosti, glede na Gospodovo besedo.

35 In kdor se je svojih grehov pokesal in jih priznal, tega so prišteli med ljudi v cerkvi;

36 in ti, ki svojih grehov niso priznali in se svojih krivičnosti niso pokesali, ti niso bili prišteti med ljudi v cerkvi in njihova imena so bila izbrisana.

37 In zgodilo se je, da je Alma upravljal vse cerkvene zadeve; in spet je napočil mir in v cerkvenih zadevah so začeli silno uspevati in budno hoditi pred Bogom, veliko so jih sprejeli in veliko krstili.

38 In sedaj, vse to so storili Alma in njegovi sodelavci, ki so bdeli nad cerkvijo in hodili v vsej marljivosti in v vsem učili Božjo besedo in trpeli vsakovrstne stiske, ker so jih preganjali vsi tisti, ki niso pripadali Božji cerkvi.

39 In opominjali so brate; in tudi sami so bili opominjani, vsak z Božjo besedo glede na svoje grehe oziroma glede na grehe, ki jih je zagrešil, in Bog jim je zapovedal, naj molijo brez prestanka in se za vse zahvaljujejo.