Moroni 9
    Footnotes
    Theme

    Drugo Mormonovo pismo sinu Moroniju.

    Obsega 9. poglavje.

    9. poglavje

    Tako Nefijci kot Lamanci so pokvarjeni in izprijeni. — Drug drugega mučijo in ubijajo. — Mormon moli, da bi milostljivost in dobrota vekomaj lahko počivali nad Moronijem. Okrog leta 401 po Kr.

    1 Moj ljubljeni sin, ponovno ti pišem, da boš lahko vedel, da sem še živ; toda pišem nekoliko o tem, kar je žalostno.

    2 Kajti glej, z Lamanci sem bojeval hudo bitko, v kateri nismo zmagali; in Arheantus je padel pod mečem in tudi Luram in Emron; da, in izgubili smo veliko število odličnih mož.

    3 In sedaj glej, sin moj, bojim se, da bodo Lamanci to ljudstvo pokončali; kajti ne pokesajo se in Satan jih nenehno podžiga k medsebojni jezi.

    4 Glej, nenehno delam z njimi; in ko Božjo besedo govorim z aostrino, trepetajo in se jezijo name; in ko ne govorim z ostrino, postanejo trdosrčni do nje; zatorej se bojim, da se je Gospodov Duh prenehal btruditi z njimi.

    5 Kajti tako silno se jezijo, da se mi zdi, da se ne bojijo smrti; in izgubili so medsebojno ljubezen; in nenehno ahlepijo po krvi in maščevanju.

    6 In sedaj, moj ljubljeni sin, navkljub njihovi brezčutnosti amarljivo delajva; kajti če bova prenehala bdelati, bova prišla pod obsodbo; kajti medtem ko sva v tem tabernaklju iz ila, morava opravljati delo, da bova lahko premagala sovražnika vse pravičnosti in se bo najina duša odpočila v Božjem kraljestvu.

    7 In sedaj bom nekoliko pisal glede trpljenja tega ljudstva. Kajti glede na vest, ki sem jo prejel od Amorona, glej, imajo Lamanci veliko ujetnikov, ki so jih zajeli pri Šerizajevem stolpu; in tam so bili možje, ženske in otroci.

    8 In može in očete tistih žensk in otrok so pobili; in ženske hranijo z mesom njihovih mož in otroke z mesom njihovih očetov; in čisto malo vode jim dajejo.

    9 In navkljub tej veliki gnusobi Lamancev ta ne presega te od našega ljudstva v Moriantumu. Kajti glej, veliko lamanskih hčera so zajeli kot ujetnice; in potem ko so jih prikrajšali za to, kar je bilo najdražje in najdragocenejše nad vsem, kar je aneomadeževanost in bkrepost —

    10 in potem ko so to storili, so jih umorili na najokrutnejši način, tako da so njihova telesa mučili prav do smrti; in potem ko so to storili, so njihovo meso požrli kakor divje živali; zaradi svoje trdosrčnosti; in to delajo v znamenje junaštva.

    11 O moj ljubljeni sin, kako lahko takšno ljudstvo, ki je brez omike —

    12 (in le nekaj let je minilo in bili so omikano in očarljivo ljudstvo)

    13 toda, o, sin moj, kako lahko takšno ljudstvo, katerega radost je v tolikšni gnusobi —

    14 kako lahko pričakujemo, da bo Bog azadržal svojo roko v sodbi nad nami?

    15 Glej, moje srce kliče: Gorje temu ljudstvu! Prikaži se v sodbi, o Bog, in skrij njihove grehe in hudobijo in gnusobe izpred svojega obličja!

    16 In spet, sin moj, veliko avdov je in njihovih hčera, ki ostajajo v Šerizaju; in tisti delež živeža, ki ga niso odnesli Lamanci, glej, je odnesla Zenefijeva vojska in jih pustila tavati naokrog za hrano; in veliko starih žensk ob poti omedli in umrejo.

    17 In vojska, ki je z menoj, je šibka; in lamanske čete so med Šerizajem in menoj; in toliki, kolikor jih je zbežalo k aAronovi vojski, so postali žrtve njihove strašne krutosti.

    18 O pokvarjenost mojega ljudstva! Brez reda so in brez milosti. Glejte, sem samo človek in imam samo človeško moč in nič več ne morem uveljaviti svojih ukazov.

    19 In postali so močni v svoji pokvarjenosti; in so enako surovi, ne prizanašajoč nikomur, niti staremu niti mlademu; in radostijo se v vsem, razen v tem, kar je dobro; in trpljenje naših žensk in naših otrok na obličju te dežele presega vse; da, jezik ne more povedati, niti se tega ne da zapisati.

    20 In sedaj, sin moj, nič več ne ostajam pri tem strašnem prizoru. Glej, poznaš hudobijo tega ljudstva; veš, da so brez načel in brezčutni; in njihova hudobija apresega to od Lamancev.

    21 Glej, sin moj, ne morem jih priporočiti Bogu, da me ne udari.

    22 Toda glej, sin moj, Bogu priporočim tebe in zaupam v Kristusa, da boš odrešen; in molim k Bogu, da te bo apustil pri življenju, da boš priča vrnitvi njegovega ljudstva k njemu ali pa njihovemu popolnemu propadu; kajti vem, da morajo biti pogubljeni, če se ne bodo bpokesali in se vrnili k njemu.

    23 In če bodo pogubljeni, bo kakor z Jeredovci zaradi samovolje njihovih src, ker aiščejo kri in bmaščevanje.

    24 In če bo tako, da bodo pogubljeni, vemo, da je veliko naših bratov aprebegnilo k Lamancem in še veliko več jih bo prebegnilo k njim; zatorej zapiši nekoliko, če ti bo prizanešeno, in jaz bom umrl in te ne bom videl; ampak zaupam, da te bom kmalu lahko videl; kajti imam svete zapise, ki bi ti jih bizročil.

    25 Sin moj, bodi zvest v Kristusu; in naj te to, kar sem zapisal, ne žalosti, da bi te upognilo v smrt; ampak naj te Kristus dvigne in naj njegovo atrpljenje in smrt in prikazovanje njegovega telesa našim očetom in njegova milost in njegovo veliko potrpljenje in upanje na njegovo slavo in na bvečno življenje vekomaj počiva v tvojih cmislih.

    26 In naj milostljivost Boga Očeta, čigar prestol je visoko v nebesih, in našega Gospoda, Jezusa Kristusa, ki sedi na adesnici njegove moči, dokler mu ne bo vse postalo pokorno, bo in vekomaj prebiva s teboj. Amen.