Sami sebi so sodniki
Če smo udejanjali vero v Jezusa Kristusa, sklenili in spolnjevali zaveze z Bogom in se pokesali svojih grehov, bo sodni stol prijeten.
Mormonova knjiga se zaključi z Moronijevimi navdihujočimi povabili, naj »prid[emo] h Kristusu«, »bod[imo] izpopolnjeni v njem«, naj »se [odrečemo] vsej brezbožnosti« in »ljubi[mo] Boga z vso odločnostjo, umom in močjo«. Zanimivo je, da zadnji stavek njegovih navodil predvideva tako vstajenje kot poslednjo sodbo.
Rekel je: »Kmalu pojdem počivat v Božji raj, dokler se moj duh in telo ne bosta spet združila in bom prišel zmagoslavno po zraku, da se bom srečal z vami pred prijetnim sodnim stolom velikega Jehova, večnega Sodnika tako živih kot mrtvih.«
Zanimanje mi zbuja Moronijeva uporaba besede »prijeten« za opis poslednje sodbe. Drugi preroki iz Mormonove knjige podobno opisujejo sodbo kot »veličastni dan« in tak, ki bi se ga morali veseliti »z očesom vere«. Toda ko pričakujemo sodni dan, se pogosto spomnimo drugih preroških opisov, kot so »sram in strašna krivda«, »groza in strah« in »neskončna beda«.
Verjamem, da to močno nasprotje v izražanju nakazuje, da je Kristusov nauk Moroniju in drugim prerokom omogočil, da so ta veliki dan pričakovali z navdušenim in upajočim pričakovanjem, namesto s strahom, pred katerim so svarili tiste, ki niso duhovno pripravljeni. Kaj je Moroni razumel, česar se moramo vi in jaz še naučiti?
Molim za pomoč Svetega Duha, ko bomo premišljevali o Očetovem načrtu sreče in milosti, o Odrešenikovi odkupni vlogi v Očetovem načrtu in kako bomo »na sodni dan odgovarjal[i] za svoje grehe«.
Očetov načrt sreče
Poglavitni cilji Očetovega načrta so, da svojim duhovnim otrokom zagotovi priložnosti, da prejmejo snovno telo, z zemeljsko izkušnjo prepoznajo »dobro od hudega«, duhovno rastejo in večno napredujejo.
Kar Nauk in zaveze imenuje »moralna svobodna volja«, je osrednje v Božjem načrtu, da uresniči nesmrtnost in večno življenje svojih sinov in hčera. To bistveno načelo je v svetih spisih opisano tudi kot svobodna volja ter svoboda odločanja in delovanja.
Izraz »moralna svobodna volja« je poučen. Med sopomenkami za besedo »moralen« so »dober«, »pošten« in »kreposten«. Med sopomenkami za izraz svobodna volja so »dejanje«, »dejavnost« in »delo«. Zato lahko moralno svobodno voljo razumemo kot sposobnost in privilegij, da se sami odločamo in delujemo tako, kot je dobro, pošteno, krepostno in prav.
Med Božjimi stvaritvami je tako »to, kar deluje, kot to, na kar se deluje«. In moralna svobodna volja je božansko zasnovana »moč neodvisnega delovanja«, ki nas kot Božje otroke usposablja, da postanemo tisti, ki delujejo, in ne zgolj predmeti, na katere se deluje.
Zemlja je bila ustvarjena kot kraj, na katerem bi otroci nebeškega Očeta lahko dokazali, ali bodo »storili vse, kar jim bo Gospod, njihov Bog, zapovedal«. Osnovni namen stvarjenja in našega obstoja smrtnika je, da nam je zagotovljena priložnost, da delujemo in postanemo to, k čemur nas vabi Gospod.
Gospod je Henohu naročil:
»Poglej te svoje brate; stvaritev mojih rok so in jaz sem jim dal njihovo znanje tisti dan, ko sem jih ustvaril; in v edenskem vrtu sem človeku dal njegovo svobodno voljo;
in tvojim bratom sem rekel in tudi zapovedal, naj imajo drug drugega radi in naj se odločijo zame, svojega Očeta.«
Temeljna namena za udejanjanje svobodne volje sta, naj imamo drug drugega radi in naj se odločamo za Boga. In ta dva namena se natanko ujemata s prvo in drugo veliko zapovedjo, naj ljubimo Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem in naj ljubimo bližnjega kakor sami sebe.
Upoštevajte, da je to zapoved – ne zgolj svarilo ali nasvet, temveč zapoved – naj imamo s svojo svobodno voljo drug drugega radi in naj se odločimo za Boga. Naj predlagam, da v svetih spisih beseda »moralno« ni le pridevnik, ampak morda tudi božansko navodilo o tem, kako naj uporabimo svojo svobodno voljo.
Znana hvalnica ima z razlogom naslov »Izberi to, kar je prav«. Nismo bili blagoslovljeni z moralno svobodno voljo, da bi počeli, kar hočemo in kadar hočemo. Nasprotno, v skladu z Očetovim načrtom smo prejeli moralno svobodno voljo, da iščemo večno resnico in delamo v skladu z njo. Ker »deluje[mo] sami«, bi se morali zavzeto ukvarjati z dobrimi cilji, »veliko stvari narediti na svojo lastno pobudo ter uresničevati veliko pravičnosti«.
Večna pomembnost moralne svobodne volje je poudarjena v svetospisnem opisu predzemeljskega svèta. Lucifer se je uprl Očetovemu načrtu za njegove otroke in si prizadeval izničiti moč neodvisnega delovanja. Pomembno je, da je bilo hudičevo kljubovanje osredotočeno neposredno na načelo moralne svobodne volje.
Bog je pojasnil: »Zatorej, ker se mi je Satan uprl in si prizadeval izničiti človekovo svobodno voljo, /…/ sem napravil, da je bil izvržen.«
Nasprotnikov sebični naklep je bil, da Božjim otrokom odvzame možnost, da lahko »delujejo sami« in bi lahko delovali v pravičnosti. Njegov namen je bil, da bi odpravil otroke nebeškega Očeta, da bi postali predmeti, na katere bi se lahko le delovalo.
Delujemo in postajamo
Predsednik Dallin H. Oaks je poudaril, da nas evangelij Jezusa Kristusa vabi, naj pravično udejanjamo moralno svobodno voljo in tako nekaj spoznamo in nekaj postanemo. Rekel je:
»Veliko svetopisemskih in sodobnih svetih spisov govori o poslednji sodbi, na kateri bodo vsi ljudje nagrajeni glede na svoja dejanja oziroma dela oziroma želje svojega srca. Drugi odlomki iz svetih spisov pa to razširijo s sklicevanjem na to, da nam bo sojeno glede na stanje, ki smo ga dosegli.
Prerok Nefi opisuje poslednjo sodbo v smislu tega, kar smo postali: ‘In če so njihova dela umazanija, morajo biti zagotovo umazani; in če so umazani, mora biti, da ne morejo prebivati v Božjem kraljestvu.’ [1 Nefi 15:33; poudarek dodan] Moroni izjavlja: ‘Ta, ki je umazan, [bo] še vedno umazan; in ta, ki je pravičen, bo še vedno pravičen.’ (Mormon 9:14; poudarek dodan)«
Predsednik Oaks je nadaljeval: »Iz takšnih naukov sklepamo, da poslednja sodba ni le ocena skupne vsote dobrih in slabih del – tega, kar smo naredili. To je priznanje končnega učinka naših dejanj in misli – tega, kar smo postali.«
Odrešenikova odkupna daritev
Zgolj naša dela in želje nas ne rešijo in nas ne morejo rešiti. »Po vsem kar lahko storimo,« se z Bogom spravimo le zaradi milosti in milostljivosti, ki je na voljo zaradi Odrešenikovega neskončnega in večnega odkupnega žrtvovanja.
Alma je razglasil: »Začnite verjeti v Božjega Sina, da bo prišel odkupit svoje ljudstvo in da bo trpel in umrl, da bo plačal odkupnino za njihove grehe; in da bo spet vstal od mrtvih, kar bo uresničilo vstajenje, da bodo vsi ljudje stali pred njim, da se jim bo na poslednji in sodni dan sodilo po njihovih delih.«
»Verjamemo, da bo zaradi Kristusove odkupne daritve vse človeštvo lahko odrešeno s poslušnostjo evangelijskim zakonom in uredbam.« Kako hvaležni bi morali biti, da naši grehi in hudobna dejanja ne bodo pričevanja zoper nas, če smo resnično »ponovno rojeni«, udejanjamo vero v Odkupitelja, se kesamo z »iskrenim srcem« in »resničnim namenom« ter »vztraja[mo] do konca«.
Božji strah
Številni od nas morda pričakujemo, da bo naš nastop pred sodnim stolom večnega sodnika podoben postopku na posvetnem sodišču. Predsedoval bo sodnik. Predloženi bodo dokazi. Izrečena bo sodba. In verjetno bomo negotovi in prestrašeni, dokler ne bomo izvedeli za končni izid. Vendar menim, da je takšen opis netočen.
Drugačno, vendar povezano z zemeljskimi strahovi, ki jih pogosto doživljamo, je nekaj, kar sveti spisi opisujejo kot Božji strah ali »strah Gospodov«. Nasprotno od posvetnega strahu, ki povzroča preplah in tesnobo, nam Božji strah v življenje privabi mir, gotovost in zaupanje.
Pravičen strah obsega globok občutek spoštljivosti in občudovanja do Gospoda Jezusa Kristusa, poslušnost njegovim zapovedim, pričakovanje končne sodbe in pravice po njegovi roki. Božji strah raste iz pravilnega razumevanja Odkupiteljeve božanske narave in poslanstva, pripravljenosti podvreči svojo voljo njegovi in spoznanja, da bosta vsak moški in ženska na sodni dan odgovarjala za svoje želje, misli, besede in dejanja.
Strah pred Gospodom ni neprijeten strah pred tem, da bomo prišli v njegovo navzočnost, da se nam bo sodilo. Pravzaprav je to možnost, da končno o sebi priznamo »stvari, kakor v resnici so« in »kakor v resnici bodo«.
Vsi ljudje, ki so živeli, ki živijo zdaj in ki bodo še živeli na zemlji, bodo »privedeni /…/, da bodo stali pred Božjim sodnim stolom, da jim bo sodil po njihovih delih, naj so bila dobra ali naj so bila húda«.
Če smo si želeli pravičnosti in so bila naša dela dobra – kar pomeni, da smo udejanjali vero v Jezusa Kristusa, sklenili in spolnjevali zaveze z Bogom in se pokesali svojih grehov – potem bo sodni stol prijeten. Kot je oznanil Enóš, bomo stali pred Odkupiteljem; »potem bom[o] z zadovoljstvom gledal[i] njegov obraz«. In na poslednji dan bomo »poplačani[i] s pravičnostjo«.
Nasprotno pa bo sodni stol, če so bile naše želje hudobne in naša dela zla, razlog za trepet. Imeli bomo »popolno spoznanje«, »jasno se bomo spomnili« in imeli bomo »živ občutek [svoje] lastne krivde«. »Ne bomo [si] drznili pogledati navzgor k našemu Bogu; in bili bi veseli, če bi lahko skalam in goram zapovedali, naj padejo na nas, da bi nas skrile pred njegovo navzočnostjo.« In na poslednji dan bomo »prejel[i] svoje plačilo húdega«.
Navsezadnje smo potem sami sebi sodniki. Nikomur ne bo treba povedati, kam naj gremo. V Gospodovi navzočnosti bomo priznali to, kaj smo se odločili postati v tem življenju, in bomo vedeli, kje bi morali biti v večnosti.
Obljuba in pričevanje
Razumevanje, da je poslednja sodba lahko prijetna, ni blagoslov, prihranjen le za Moronija.
Alma je opisal obljubljene blagoslove, ki so na voljo vsakemu predanemu Odrešenikovemu učencu. Rekel je:
»Beseda obnova pomeni to, da se húdo spet povrne za húdo oziroma meseno za meseno oziroma hudičevsko za hudičevsko – dobro za to, kar je dobro; pravično za to, kar je pravično; pravica za to, kar je pravica; milost za to, kar je milost.
/…/ Ravnaj pošteno, sodi pravično in nenehno delaj dobro; in če boš vse to delal, potem boš prejel svoje plačilo; da, spet ti bo povrnjena milost; spet ti bo povrnjena pravica; spet ti bo povrnjeno pravično sojenje; in spet boš poplačan z dobrim.«
Radostno pričujem, da je Jezus Kristus naš živi Odrešenik. Almova obljuba je resnična in velja za vas in zame – danes, jutri in za vso večnost. O tem pričujem v svetem imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.