»Ali me ljubiš?«
Če želimo pokazati ljubezen do Boga, bi morali razumeti, kako Bog prepozna našo ljubezen.
V priliki o izgubljenem sinu je starejši brat sprva težko proslavljal, ko se je njegov mlajši brat po obdobju slabih odločitev in potem ko je »z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje«, vrnil domov. Starejšemu bratu sta ponos in samopravičnost preprečevala, da bi se radostil bratove skesane vrnitve. Tudi mi lahko izpustimo priložnosti, da bi svojim ljubljenim z besedami ali dejanji izrazili svojo iskreno ljubezen.
V svetih spisih je veliko odličnih primerov iskrene ljubezni, izkazane in prejete: Naomi in Ruta, Amon in kralj Lamoni, izgubljeni sin in njegov oče, Odrešenik in njegovi učenci.
Ko se ljubezen prostovoljno daje in iskreno prejema, nastane neoporečni krog z več ljubezni tako pri darovalcu kot pri prejemniku.
Božja ljubezen je popolna, neskončna, trajna in »najslajša«. Dušo navdaja s »silno veliko radostjo«. Kljub temu včasih težko prepoznamo Božjo ljubezen v svojem življenju. Vendar si naš popolnoma ljubeči nebeški Oče tako močno želi, da bi izkusili njegovo ljubezen, da nam »govori /…/, da razume[mo]«. Svojo ljubezen do nas bo izrazil tako, da jo bomo lahko prepoznali tudi sami. Božjo ljubezen do nas morda izkusimo, ko opazujemo lepote narave, prejemamo odgovore na molitve ali ko nam pridejo misli prav v trenutku stiske ali ko doživljamo prijetne trenutke radosti. Največji odraz ljubezni nebeškega Očeta do nas, ki odmeva v umu in srcu, je, ko je svojemu ljubljenemu Sinu dopustil, da se daruje kot odkupnina.
Tako kot starejši brat izgubljenega sina se tudi mi pogosto osredotočamo nase. Tako zelo se ukvarjamo z iskanjem dokazov o Božji ljubezni do nas in postanemo nejevoljni, kadar tega ne vidimo. Toda čudovit paradoks je, da bolj se osredotočamo na izkazovanje svoje ljubezni do Boga, lažje prepoznamo njegovo ljubezen do nas. Morda je prav zato Odrešenik na vprašanje »Katera je največja zapoved?« odgovoril s tem preprostim in pomembnim povabilom: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.«
Včasih način, kako izkazujemo ljubezen do svojih najdražjih, ni nujno način, kako oni prepoznajo ljubezen. To je lahko neprijetno tako za dajalca kot za prejemnika. Morda bi bilo koristno, če bi tiste, ki jih imamo radi, vprašali, kako prepoznajo izraženo ljubezen. Če želimo izkazati ljubezen do Boga, bi morali prav tako razumeti, kako Bog prepozna našo ljubezen. Na srečo je v svetih spisih jasno orisal več načinov, kako mu lahko izkažemo ljubezen.
Ali me ljubiš bolj kakor tile?
V poučnem pogovoru med Petrom in vstalim Gospodom ob Tiberijskem jezeru izvemo, kako vse lahko pokažemo ljubezen do Gospoda.
Jezus je Simonu Petru rekel: »’Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?’ Rekel mu je: ‘Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.’«
Ključno vprašanje v tem poizvedovanju se glasi: »Ali me ljubiš bolj kakor tile?« Gospodu ljubezen izkažemo, ko ga postavimo nad »tile« in »tile« so lahko kdorkoli, vsaka dejavnost ali vse, kar ga izpodrine, da bi bil najpomembnejši vpliv v našem življenju.
V dnevu, tednu, mesecu ali letu ne bo nikdar dovolj časa, da bi postorili vse, kar hočemo ali moramo doseči. Del življenjske preizkušnje je, da dragoceni vir časa uporabimo za to, kar je za naše večno dobro nadvse pomembno, in da opustimo to, kar je manj pomembno.
Predsednik Russell M. Nelson je dejal: »Vprašanje za vsakogar od nas /…/ je enako. /…/ Ali ste pripravljeni dopustiti, da bo imel v vašem življenju najmočnejši vpliv Bog? Ali boste dopustili njegovim besedam, njegovim zapovedim in njegovim zavezam, da bodo vplivale na to, kaj delate vsak dan? Ali boste dopustili, da bo imel njegov glas prednost pred vsemi drugimi? Ali ste pripravljeni dopustiti, da bo karkoli, kar bi Bog rad, da naredite, imelo prednost pred vsako drugo željo po uspehu? Ali ste pripravljeni dopustiti, da se bo vaša volja zlila z njegovo?« Svojo pot učenca in ljubezen do Boga pokažemo, ko si Boga postavimo za glavno prioriteto.
Hrani moje ovce
V naslednjem verzu istega pogovora med Petrom in Odrešenikom izvemo, kako Gospod še kako drugače prepozna naše izraze ljubezni. Gospod mu je spet rekel drugič: »’Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?’ Rekel mu je: ‘Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.’ Rekel mu je: ‘Pasi moje ovce!’«
Ljubezen do nebeškega Očeta kažemo, ko služimo njegovim otrokom, jih poslušamo, jih imamo radi, jih spodbujamo ali jim skrbno služimo. To služenje je lahko sila preprosto, denimo, da druge zares vidimo brez obsojanja. V 76. razdelku Nauka in zavez dobimo bežen vpogled v značaj tistih, ki bodo podedovali celestialno slavo: »Vidijo, kakor se jih vidi, in vedo, kakor so spoznani.« Druge vidijo, kakor jih vidi Bog, in Bog jih vidi takšne, kakršni lahko postanejo, z veličastnim božanskim potencialom.
Ko sem se vrnil z misijona, sem prevzel posel negovanja zelenic, s katerim sva z bratom začela kot najstnika. Zaposlen sem bil tudi z univerzitetnim študijem. Nekega pomladnega tedna sem bil zaradi močnega deževja in bližajočih se zaključnih izpitov preobremenjen in zaostajal sem z urejanjem zelenic.
Sredi tedna se je nebo razjasnilo in načrtoval sem, da bom po predavanjih nadoknadil z urejanjem zelenic. Ko pa sem prispel domov, tovornjaka in opreme ni bilo nikjer. Radoveden sem šel do načrtovanih zelenic; vsaka je bila že lepo pokošena. Na zadnji zelenici na razporedu sem videl svojega mlajšega brata, ki je hodil za kosilnico. Zagledal me je, se nasmehnil in pomahal. Preplavila me je hvaležnost, zato sem ga objel in se mu zahvalil. Njegovo smiselno dejanje služenja je močno okrepilo mojo ljubezen in zvestobo do njega. Medsebojno služenje je nepogrešljiv način, kako izkažemo ljubezen do Boga in njegovega ljubljenega Sina.
V vsem priznajte njegovo roko
Ljubezen do Boga izkažemo tudi s hvaležnim srcem. Gospod je rekel: »Z ničemer človek ne užali Boga, /…/ razen zoper tiste, ki ne priznajo njegove roke v vsem.« Ljubezen do Boga kažemo tako, da ga prepoznamo kot vir vsega dobrega v svojem življenju.
V prvih dneh ustanovitve podjetja sva s poslovnim partnerjem pred pomembnimi sestanki iskreno molila in nebeškega Očeta prosila za pomoč. Bog je vedno znova odgovarjal na najine molitve in najini sestanki so se dobro iztekli. Po nekem sestanku je moj poslovni partner poudaril, da hitro prosiva za pomoč, počasi pa se zahvalila. Odtlej nama je prišlo v navado, da sva izrekala iskrene molitve hvaležnosti in v svojih uspehih prepoznavala Gospodovo roko. Ljubezen do Boga kažemo s »hvaležnostjo«.
Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi
Ljubezen do nebeškega Očeta in njegovega ljubljenega Sina kažemo tudi tako, da se odločimo, da jima bomo poslušni. Odrešenik je rekel: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.« Tovrstna poslušnost ni niti slepa niti prisiljena, temveč je iskren in voljan izraz ljubezni. Oče v nebesih želi, da si želimo biti poslušni. Sestra Tamara W. Runia je to imenovala »ljubeča poslušnost«. Rekla je: »Četudi še nismo povsem poslušni, poskušamo, da bi bili ljubeče poslušni zdaj, in se vedno znova odločamo, da bomo ostali, ker ga imamo radi.«
Nebeški Oče nam je dal svobodno voljo, da bi nas navdihnil, da bi se želeli odločiti zanj. Njegovo delo in slava ni le, da uresniči naše večno življenje, ampak vključuje tudi upanje, da si najbolj želimo vrniti se k njemu. Vendar nas v poslušnost ne bo nikoli prisilil. V hvalnici »Know This, That Every Soul Is Free« (Vedi, da se vsaka duša svobodno odloča) pojemo:
Kot voditelja misijona so naju z ženo Christino navdihnili številni misijonarji, ki so se odločili, da bodo poslušni, ne le ker je bilo to misijonarsko merilo, ampak ker so hoteli ljubezen do Gospoda pokazati tako, da so se ponižno odločili, da ga bodo zastopali.
Starešina Dale G. Renlund je rekel: »Cilj nebeškega Očeta v starševstvu ni, da bi svoje otroke pripravil, da bodo delali, kar je prav; pač pa, da bi svoje otroke pripravil, da bi se odločili, da bodo delali, kar je prav, in nazadnje postali kakor on. Če bi preprosto hotel, da smo poslušni, bi uporabil takojšnje nagrade in kazni, da bi vplival na naše obnašanje.« Ljubezen do Boga kažemo, ko se odločimo, da mu bomo poslušni in mu sledili.
Nebeški Oče in Odrešenik prepoznata, kako jima izkazujemo ljubezen, ko ju v življenju postavimo na prvo mesto, služimo drug drugemu, hvaležno priznamo vsak njun blagoslov in se odločimo, da jima bomo poslušni in jima sledili.
Pričujem, da je vsak od nas resnično Božji otrok in da nas Bog popolno ljubi. Pričujem, da hrepeni, da bi njegovo ljubezen izkusili tako, kot jo prepoznamo in razumemo. Čudovit paradoks pa je, da bomo njegovo ljubezen do nas izkusili še globlje, če mu bomo sami izkazali ljubezen. V imenu Jezusa Kristusa, amen.