Ime, s katerim ste poklicani
Kaj pomeni biti poklican s Kristusovim imenom?
Predsednik Russell M. Nelson je učil, da če bi nam Gospod neposredno govoril, bi najprej poskrbel, da bi razumeli svojo pravo identiteto: smo Božji otroci, otroci zaveze in učenci Jezusa Kristusa. Vsaka druga opredelitev nas bo na koncu razočarala.
To sem spoznal sam, ko je moj najstarejši sin prejel svoj prvi mobilni telefon. Z velikim navdušenjem je v svoje stike začel vnašati imena svoje družine in prijateljev. Nekega dne sem opazil, da ga kliče mami. Na zaslonu se je pojavilo ime »mama«. To je bila razumna in dostojanstvena odločitev – in, priznam, znak spoštovanja do boljšega starša v našem domu. Seveda sem postal radoveden. Kakšno ime je dal meni?
Pomikal sem se po njegovih stikih in domneval, da če je Wendi »mama«, moram biti jaz »oče«. Ni ga bilo. Iskal sem »oči«. Še vedno nič. Moja radovednost se je spremenila v blago skrb. »Ali me kliče ‘Corey’?« Ne. V zadnjem obupnem poskusu sem pomislil: »Nogometaša sva – mogoče mi pravi ‘Pelé’.« Pobožna želja. Končno sem sam poklical njegovo številko in na njegovem zaslonu sta se pojavili dve besedi »Ni mama«!
Bratje in sestre, s katerim imenom kličejo vas?
Jezus je svoje privržence imenoval z veliko imeni: Učenci. Sinovi in hčere. Otroci prerokov. Ovce. Prijatelji. Luč sveta. Sveti. Vsako ima večni pomen in poudarja osebni odnos z Odrešenikom.
Toda med temi imeni se eno dviga nad drugimi – Kristusovo ime. V Mormonovi knjigi je kralj Benjamin prepričljivo učil:
»Ni drugega imena, po katerem pride odrešitev; zato bi želel, da bi prevzeli Kristusovo ime. /…/
In zgodilo se bo, da se bo, kdor bo to delal, znašel na Božji desnici, kajti poznal bo ime, s katerim se imenuje; kajti imenoval se bo s Kristusovim imenom.«
Tisti, ki prevzamejo Kristusovo ime, postanejo njegovi učenci in priče. V Apostolskih delih beremo, da je bilo po vstajenju Jezusa Kristusa izbranim pričam zapovedano, naj pričujejo, da bo vsakdo, ki verjame v Jezusa, se krsti in prejme Svetega Duha, prejel odpuščanje grehov. Tisti, ki so prejeli te svete uredbe, so se zbrali s Cerkvijo, postali učenci in se imenovali kristjani. Mormonova knjiga vernike v Kristusa opisuje tudi kot kristjane in ljudstvo zaveze kot »Kristusove otroke, njegove sinove in hčere«.
Kaj pomeni biti poklican s Kristusovim imenom? Pomeni, da sklenemo in spolnjujemo zaveze, se ga vselej spominjamo, spolnjujemo njegove zapovedi in smo »voljni /…/ pričevati o Bogu vselej in v vsem in povsod, kjer bi utegnili biti, prav do smrti«. Pomeni, da stojimo s preroki in apostoli, ko nosijo Kristusovo sporočilo – z njegovim naukom, zavezami in uredbami – po svetu. Pomeni tudi, da služimo drugim, da lajšamo trpljenje, smo luč in prinašamo upanje v Kristusa vsem ljudem. Seveda je to vseživljenjsko prizadevanje. Prerok Joseph Smith je učil, da je »to postaja, do katere nikoli ni nihče prišel v trenutku«.
Ker potovanje učenca zahteva čas in vložen trud »vrstico za vrstico, nauk za naukom«, se zlahka ujamemo v posvetne nazive. Ti prinašajo le začasno vrednost in sami po sebi nikoli ne bodo dovolj. Odkupitev in stvari večnosti pridejo samo »po in preko Svetega Mesija«. Zatorej je upoštevanje preroškega nasveta, naj bo pot učenca prioriteta, tako pravočasno in modro, zlasti v dobi tako številnih tekmujočih glasov in vplivov. To je bilo osrednje v nasvetu kralja Benjamina, ko je rekel: »Želel bi, da bi pomnili [Kristusovo] ime ohranjati vselej zapisano v srcu, /…/ da boste slišali in poznali glas, s katerim boste poklicani, in tudi ime, s katerim vas bo poklical.«
To sem videl v svoji družini. Moj praded Martin Gassner se je za vedno spremenil, ker je ponižen predsednik veje odgovoril na Odrešenikov klic. V Nemčiji so bili leta 1909 časi težki in z denarjem so bili na tesnem. Martin je delal kot varilec v tovarni za proizvodnjo cevi. Kot je sam priznal, se je večina plačilnih dni končala s popivanjem, kajenjem in plačevanjem rund v gostilni. Žena ga je nazadnje opozorila, da bo odšla, če se ne bo spremenil.
Nekega dne je Martina na poti v gostilno srečal sodelavec s pomečkano versko knjižico v roki. Našel jo je na ulici in Martinu povedal, da je občutil nekaj drugačnega, ko je prebral brošuro z naslovom Was wissen Sie von den Mormonen?, oziroma Kaj veste o mormonih? Prepričan sem, da se je naslov spremenil.
Naslov odtisnjen na hrbtni strani je bil ravno toliko berljiv, da sta dešifrirala, kje se cerkev nahaja. Bila je precej oddaljena, vendar ju je ganilo to, kar sta prebrala, in sta se odločila, da se bosta tisto nedeljo z vlakom odpravila raziskovat. Ko sta prispela, sta ugotovila, da na naslovu ni cerkve, ki sta jo pričakovala, temveč pogrebni zavod. Martin je okleval – kajti, resnično, cerkev v pogrebnem zavodu je zvenelo malo preveč podobno paketni ponudbi.
Toda zgoraj sta v najetem hodniku našla majhno skupino svetih. Neki moški ju je povabil na sestanek za pričevanja. Martina je ganil Duh in preprosta, goreča pričevanja so nanj naredila takšen vtis, da je pričeval. In prav tam, na tistem najbolj neverjetnem kraju, je rekel, da že ve, da mora biti res.
Potem se je moški predstavil kot predsednik veje in vprašal, če se bosta vrnila. Martin je pojasnil, da živi predaleč in si ne more privoščiti vsakotedenske poti. Predsednik veje je preprosto rekel: »Pojdita z mano!«
Prehodili so nekaj ulic do bližnje tovarne, kjer je delal prijatelj predsednika veje. Po kratkem pogovoru je bila Martinu in njegovemu prijatelju ponujena služba. Nato ju je predsednik veje pospremil do stanovanjske zgradbe in priskrbel bivališči za njuni družini.
Vse to se je zgodilo v dveh urah. Martinova družina se je preselila naslednji teden. Šest mesecev kasneje so se krstili. Moški, ki so ga nekoč poznali kot brezupnega pijanca, je postal tako znan v svoji novi veri, da so ga ljudje v mestu začeli klicati, morda ne prav ljubeče, »duhovnik«.
Kar se tiče predsednika veje, vam ne morem povedati njegovega imena – njegova identiteta je bila sčasoma izgubljena. Toda imenujem ga učenec, poslanec, kristjan, usmiljeni Samarijan in prijatelj. Njegov vpliv je čutiti še sto šestnajst let kasneje in stojim na ramenih njegove poti učenca.
»Obstaja pregovor, da lahko preštejete semena v jabolku, ne morete pa prešteti jabolk, ki zrastejo iz ene peške.« Seme, ki ga je zasejal predsednik veje, je obrodilo nešteto sadov. Verjetno ni pričakoval, da se bo oseminštirideset let kasneje več generacij Martinove družine na obeh straneh tančice pečatilo v bernskem templju v Švici.
Morda so največje pridige tiste, ki jih nikoli ne slišimo, temveč tiste, ki jih vidimo v tihih, skromnih dejanjih in ravnanjih, in jih opazimo v življenjih navadnih ljudi, ki poskušajo biti kot Jezus in hodijo naokrog ter delajo dobro. Tega, kar je naredil ta prijazni predsednik veje, ni bilo na seznamu. Preprosto je živel po evangeliju, kot je opisano v Almovi knjigi: »Niso odpravili nikogar, /…/ ki je bil lačen, ali ki je bil žejen, ali ki je bil bolan, /…/ bili [so] velikodušni do vseh, tako starih kot mladih, /…/ tako moških kot žensk.« In bistveno, česar ne smemo spregledati, zavrnili niso nikogar, »bodisi zunaj cerkve ali v cerkvi«.
Tisti, ki prevzamejo Kristusovo ime, kot je rekel prerok Joseph Smith, spoznajo: »Človek, ki ga navdaja Božja ljubezen, ni zadovoljen s tem, da blagoslavlja samo svojo družino, temveč se odpre vsemu svetu, željan, da blagoslovi vso človeško raso.«
Tako je živel Jezus. Pravzaprav je naredil tako veliko, da učenci niso mogli vsega napisati. Apostol Janez je zapisal: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.«
Prizadevajmo si slediti Kristusovemu zgledu, delati dobro in narediti pot učenca za vseživljenjsko prioriteto, da bodo drugi vsakič, ko se bomo pogovarjali z njimi, občutili Božjo ljubezen in potrjujočo moč Svetega Duha. Potem se lahko pridružimo mojemu pradedu in milijonom drugih, ki so kakor učenec Andrej izjavili: »Našli smo Mesija.«
Navsezadnje naše identitete ne opredeljuje svet. Toda našo pot učenca opredeljujejo uredbe, ki jih prejmemo, zaveze, ki se jih držimo, in ljubezen, ki jo izkazujemo Bogu in bližnjemu, ko preprosto delamo dobro. Kot je učil predsednik Nelson, smo zares Božji otroci, otroci zaveze in učenci Jezusa Kristusa.
Pričujem, da Jezus Kristus živi in nas je odkupil. On je tisti, ki je rekel: »Poklical sem te po imenu: moj si.« V imenu Jezusa Kristusa, amen.