Preprostost v Kristusu
Če bomo Kristusov nauk udejanjali preprosto in z osredotočenostjo, nam bo to pomagalo odkriti radost v vsakdanjem življenju.
1 Uvod
Pred triintridesetimi leti so me poklicali, naj služim kot misijonar v misijonu Ogden v Utahu. Ker sem prihajal iz Evrope, so mi bile nekatere lokalne utaške tradicije, denimo »zelena želatina s korenjem« in »pogrebni krompir« seveda malce nenavadne!
So pa name vtisnili globok pečat predanost in pot učenca številnih svetih, številčna udeležba na cerkvenih sestankih in obseg povsem dejavnih cerkvenih programov. Ko se je moj misijon končal, sem želel poskrbeti, da bodo radost, ki sem jo občutil, ter duhovna moč in zrelost, ki sem ju opažal, na voljo tudi moji bodoči družini. Odločen sem bil, da se bom hitro vrnil in življenje preživel v »senci večnih hribov«.
A Gospod je imel drugačne načrte. Na mojo prvo nedeljo doma me je moj modri škof poklical, naj služim kot predsednik Mladeničev v našem oddelku. Ko sem služil tej čudoviti skupini fantov, sem hitro spoznal, da radost, ki izvira iz tega, da smo Kristusovi učenci, nima nič kaj dosti opraviti s številčnostjo na cerkvenih sestankih ali obsegom programov.
Ko sem se torej poročil s svojo lepo ženo Margret, sva se z radostjo odločila, da bova ostala v Evropi in bova družino ustvarila v najini domovini Nemčiji. Skupaj sva bila priča temu, kar je že pred leti učil predsednik Russell M. Nelson: »Radost, ki jo občutimo, ima le malo opraviti z življenjskimi okoliščinami in vse s tem, na kaj se v življenju osredotočamo.« Ko se v življenju osredotočamo na Kristusa in njegovo evangelijsko sporočilo, lahko izkusimo vse blagoslove učenca povsod, kjer živimo.
2 Preprostost v Kristusu
A kako naj se v vse bolj posvetnem, zapletenem in zmedenem svetu z različnimi in pogosto protislovnimi sporočili in zahtevami izognemo temu, da bi nam to zaslepilo oči in otrdilo srce, in ostanemo osredotočeni na »preproste in dragocene stvari« evangelija Jezusa Kristusa? Apostol Pavel je korintskim svetim v času zmede ponudil odličen nasvet, ko jih je spomnil, naj se osredotočijo na preprostost v Kristusu.
Kristusov nauk in evangelijski zakon sta tako preprosta, da ju lahko razumejo celo majhni otroci. Odkupitveno moč Jezusa Kristusa in vse duhovne blagoslove, ki jih je za nas pripravil nebeški Oče, lahko dobimo tako, da udejanjamo vero v Jezusa Kristusa, se kesamo, krstimo, smo posvečeni z darom Svetega Duha in vztrajamo do konca. Predsednik Nelson je to potovanje tako lepo opisal kot »pot zavez« in postopek, kako postanemo »predani učenci Jezusa Kristusa«.
Če je to sporočilo tako preprosto, zakaj nam je pogosto tako težko živeti po Kristusovi postavi in posnemati njegov zgled? Morda si preprostost napačno razlagamo kot nekaj, kar lahko dosežemo brez truda ali marljivosti. To, da sledimo Kristusu, zahteva stalno prizadevanje in nenehne spremembe. Odvreči moramo »posvetnega človeka« in postati »kot otrok«. To vključuje to, da »zaupamo v Gospoda« in opustimo zapletenost, prav kakor to počnejo majhni otroci. Če bomo Kristusov nauk udejanjali preprosto in z osredotočenostjo, nam bo to pomagalo odkriti radost v vsakdanjem življenju, vodilo nas bo pri poklicih, nam dalo odgovore na nekaj najzapletenejših življenjskih vprašanj in nam vlivalo moč za soočanje z največjimi izzivi.
Toda kako lahko to preprostost praktično uporabimo na svojem vseživljenjskem potovanju kot Kristusovi učenci? Predsednik Nelson nas je spomnil, naj se osredotočamo na »čisto resnico, čisti nauk in čisto razodetje«, ko si prizadevamo slediti Odrešeniku. Če se redno vprašamo: »Kaj želi Gospod Jezus Kristus, da storim?«, nam to razodene globoke smernice. Ko posnemamo njegov zgled, nam to nudi varno pot skozi negotovost in ljubečo roko, ki se jo lahko vsak dan oprimemo in nas vodi. On je Princ miru in Dobri pastir. On je naš Tolažnik in Rešitelj. On je naša Skala in Zatočišče. On je Prijatelj – vaš prijatelj in moj prijatelj! Vse nas prosi, naj ljubimo Boga, spolnjujemo njegove zapovedi in ljubimo bližnje.
Ko se odločimo, da bomo posnemali njegov zgled in bomo vztrajali z vero v Kristusa, sprejeli moč njegove odkupne daritve in pomnili svoje zaveze, nam srce prežame ljubezen, upanje in ozdravljenje nam dvigneta duha, zagrenjenost in bridkost nadomestita hvaležnost in potrpežljivost, da lahko čakamo na obljubljene blagoslove. Včasih se moramo morda odmakniti od nezdrave situacije ali poiskati strokovno pomoč. V vsakem primeru pa nam bo udejanjanje preprostih evangelijskih načel pomagalo, da bomo življenjske izzive premagovali na Gospodov način.
Včasih podcenjujemo moč, ki nam jo ponujajo preprosta dejanja, kot so molitev, post, proučevanje svetih spisov, vsakdanje kesanje, tedensko prejemanje zakramenta in redno čaščenje v Gospodovi hiši. A ko spoznamo, da nam ni treba delati »kaj težkega«, in se osredotočimo na to, da udejanjamo čist in preprost nauk, začnemo ugotavljati, kako se evangelij »obnese« celo v najtežjih okoliščinah. Moč in »samozavest pred Bogom« najdemo tudi, kadar doživljamo srčne bolečine. Starešina M. Russell Ballard nas je velikokrat opomnil: »V tej preprostosti [bomo] našli /…/ mir, radost in srečo.«
Če udejanjamo preprostost, ki je v Kristusu, ljudem dajemo prednost pred postopki in večnim odnosom pred kratkoročnim vedenjem. Namesto da bi se v Božjem odrešenjskem in povzdignjenjskem delu izgubljali v zgolj opravljanju svojega skrbnega služenja, se osredotočamo na to, »kaj je najpomembnejše«. Osvobodimo se, da lahko dajemo prednost temu, kar lahko naredimo, namesto da nas teži to, česar ne moremo narediti. Gospod nas je opomnil: »Zatorej se ne naveličajte delati, kar je dobro, kajti polagate temelje velikega dela. In iz majhnih stvari nastane to, kar je veliko.« Kako močna spodbuda, da ne glede na okoliščine ravnamo preprosto in ponižno!
3 Oma Cziesla
Moja babica Marta Cziesla je bila čudovit primer tega, kako se z opravljanjem »majhnih in preprostih stvari« zgodijo velike. Ljubeče smo jo imenovali oma Cziesla. Oma je 30. maja 1926 skupaj z mojo prababico sprejela evangelij v majhni vasici Selbongen v vzhodni Prusiji.
Marta Cziesla (desno) na dan njenega krsta.
Rada je imela Gospoda in njegov evangelij in bila je odločena, da bo spolnjevala zaveze, ki jih je sklenila. Leta 1930 se je poročila z mojim dedom, ki ni bil član Cerkve. Za omo je takrat postalo nemogoče, da bi hodila na cerkvene sestanke, ker je bila kmetija mojega deda daleč proč od najbližjega občestva. Vendar se je osredotočila na to, kaj lahko naredi. Oma je še naprej molila, brala svete spise in pela pesmi o Sionu.
Nekateri ljudje so morda mislili, da v svoji veri ni več dejavna, a to še zdaleč ni bilo res. Ko sta se rodila moja teta in oče in doma ni bilo duhovništva in v bližini cerkvenih sestankov ali dostopa do uredb, je spet naredila, kar je lahko, in se osredotočila na to, da je svoja otroka učila »moliti in hoditi pokončno pred Gospodom«. Brala jima je iz svetih spisov, z njima pela pesmi o Sionu in seveda z njima molila – vsak dan. Stoodstotna na dom osredotočena cerkvena izkušnja.
Leta 1945 je moj ded služil v vojni daleč od doma. Ko so se sovražniki približali kmetiji, je oma vzela oba majhna otroka in zapustila ljubo kmetijo, da bi poiskala zatočišče na varnejšem kraju. Po težkem in življenjsko nevarnem potovanju so maja 1945 končno našli zatočišče v severni Nemčiji. Ostalo jim ni nič razen oblačil, ki so jih imeli na sebi. Toda oma je vztrajala pri tem, kar je lahko naredila: Z otrokoma je molila – vsak dan. Z njima je pela pesmi o Sionu, ki se jih je naučila na pamet – vsak dan.
Življenje je bilo izredno težko in dolga leta se je osredotočalo le na to, da je bila na mizi hrana. Toda leta 1955 je moj oče, takrat star 17 let, obiskoval strokovno šolo v mestu Rendsburg. Ko je šel mimo neke zgradbe, je zunaj zagledal majhno tablo z napisom »Kirche Jesu Christi der Heiligen der Letzten Tage« – »Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni«. Pomislil je: »Zanimivo, to je materina cerkev.« Ko se je torej vrnil domov, je povedal omi, da je našel njeno cerkev.
Lahko si predstavljate, kako se je gotovo počutila po skoraj 25 letih brez stika s Cerkvijo. Odločila se je, da bo šla naslednjo nedeljo v cerkev, in prepričala je mojega očeta, naj jo spremlja. Rendsburg je bil več kot 32 kilometrov oddaljen od vasice, kjer so živeli. Toda to omi ni moglo preprečiti, da bi šla v cerkev. Naslednjo nedeljo je z mojim očetom sedla na kolo in se odpeljala v cerkev.
Ko se je začel zakramentni sestanek, se je oče usedel v zadnjo vrsto in upal, da bo kmalu konec. To je bila omina cerkev in ne njegova. To, kar je videl, ni bilo preveč obetavno: prisotnih je bilo le nekaj starejših žensk in dve mladi misijonarki, ki sta dejansko vodili vse na sestanku. Potem pa so začeli peti in peli so pesmi o Sionu, ki jih je oče slišal, ko je bil še deček: »Sveti, naprej«, »O moj Oče«, »Čast možu«. Ko je to malo čredo slišal peti pesmi o Sionu, ki jih je poznal že od otroštva, ga je to ganilo do srca in takoj in brez dvoma je vedel, da je to prava Cerkev.
Prvi zakramentni sestanek, ki se ga je babica udeležila po 25 letih, je bil sestanek, na katerem je oče prejel osebno potrditev o verodostojnosti obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa. Krstil se je tri tedne kasneje, 25. septembra 1955, skupaj z mojim dedom in teto.
Od tega preprostega zakramentnega sestanka v Rendsburgu je minilo že več kot 70 let. Pogosto premišljujem o omi, kako se je morala počutiti ob samotnih večerih, ko je počela tiste majhne in preproste stvari, ki jih je lahko, denimo molila, brala in pela. Ko danes stojim tukaj na generalni konferenci in govorim o omi, me njena odločnost, da je navkljub težavam spolnjevala zaveze in zaupala v Gospoda, v srcu navdaja s ponižnostjo in hvaležnostjo – ne le zanjo, temveč tudi za številne naše čudovite svete po svetu, ki se v težkih okoliščinah osredotočajo na preprostost v Kristusu; morda zdaj vidimo le malo sprememb, vendar zaupamo, da se bodo nekega dne v prihodnosti zgodile velike stvari.
Majhne in preproste stvari
Iz lastnih izkušenj sem spoznal, da nas majhne in preproste stvari evangelija in predana osredotočenost na Kristusa vodijo do resnične radosti, prinašajo velike čudeže in nam vlivajo zaupanje, da se bodo vsi obljubljeni blagoslovi uresničili. To velja tako za vas kot zame. Starešina Jeffrey R. Holland je to izrazil takole: »Nekateri blagoslovi pridejo kmalu, nekateri pozno, nekateri pa šele v nebesih; toda tisti, ki se oklenejo evangelija Jezusa Kristusa, jih prejmejo.« Tako pričujem tudi sam v imenu Jezusa Kristusa, amen.