Ne zapustite svoje zvestobe
Kljub človeškim napakam imate takojšen dostop do božanske pomoči in zdravljenja.
Učiteljica v šoli je nekoč učila, da kit – čeprav velik – ne more pogoltniti človeka, ker imajo kiti majhno grlo. Deklica je ugovarjala: »Toda Jona je pogoltnil kit.« Učiteljica je odgovorila: »To je nemogoče.« Deklica, ki še vedno ni bila prepričana, je rekla: »No, ko bom prišla v nebesa, ga bom vprašala.« Učiteljica se je posmehnila: »Kaj če je bil Jona grešnik in ni šel v nebesa?« Deklica je odgovorila: »Potem ga lahko vprašate vi.«
Sicer se smejemo, toda ne smemo spregledati moči, ki jo Jonova zgodba nudi vsakemu »ponižnemu iskalcu sreče«, zlasti tistim, ki jim je težko.
Bog je Jonu zapovedal, naj pojde »v Ninive«, da bo oznanjal kesanje. A Ninive so bile brezobziren sovražnik starodavnega Izraela – zato se Jona z ladjo takoj odpravi v povsem nasprotno smer, v Taršiš. Ko odpluje proč od svojega poslanstva, se razbesni uničujoča nevihta. Jona se v prepričanju, da je vzrok za to njegova neposlušnost, javi, naj ga vržejo čez krov. To pomiri razbesnelo morje in reši njegove tovariše na ladji.
Jona čudežno ubeži smrti, ko ga pogoltne »velika riba«, ki jo je »določil« Gospod. Toda tri dni životari v tem neverjetno temnem in zatohlem mestu, dokler ga končno ne izpljune na kopno. Nato sprejme klic, naj gre v Ninive. A ko se mesto pokesa in mu je prizanešeno, da ni uničeno, Jona ne odobrava milosti, izkazane njegovim sovražnikom. Bog Jona potrpežljivo uči, da ima rad vse svoje otroke in da si jih prizadeva rešiti.
Ko Jonu več kot enkrat spodleti pri njegovih dolžnostih, živo pričuje, da so na zemlji vsi padli. Ne govorimo pogosto o pričevanju o padcu. Vendar je velik blagoslov, če razumemo nauk in imamo duhovno pričevanje o tem, zakaj se prav vsak od nas spopada z moralnimi, telesnimi in situacijskimi izzivi. Tu na zemlji raste grd plevel, celo trdne kosti se zlomijo in vsi »so brez Božje slave«. Toda to zemeljsko stanje – posledica odločitev, ki sta jih sprejela Adam in Eva – je bistveno za sam razlog našega obstoja: »[D]a bi se radostili!« Kot so spoznali naši prvi starši, lahko šele takrat, ko okusimo grenkobo in občutimo bolečino padlega sveta, sploh začnemo dojemati, kaj je prava sreča, kaj šele da bi v njej uživali.
Pričevanje o padcu ne opravičuje niti greha niti površnega pristopa do življenjskih dolžnosti, ki vedno zahtevajo marljivost, krepost in odgovornost. Vendar bi moralo omiliti naše frustracije, ko gre kaj narobe ali ko vidimo moralni propad družinskega člana, prijatelja ali voditelja. Prevečkrat nas to vodi do tega, da se pogrezamo v sporne kritike ali zamere, ki nam kradejo vero. A pričevanje o padcu nam lahko pomaga, da smo bolj podobni Bogu, kakor ga je opisal Jona, to je »milostljiv in usmiljen Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti« do vseh – vključno z nami – v neizogibno nepopolnem stanju.
Jonova zgodba ne pokaže le učinkov padca, temveč nas predvsem odločno usmerja h Gospodu, ki nas lahko reši teh učinkov. Jona se je zares krščansko žrtvoval, da bi rešil svoje tovariše na ladji. Trikrat, ko na Jezusa pritiskajo za čudežno znamenje njegove božanskosti, pravi, da »ne bo dano znamenje razen Jonovega znamenja«, pri čemer opozori, da kakor je bil Jona »v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo tudi Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči«. Jona je morda pomanjkljiv simbol Odrešenikove žrtvene smrti in veličastnega vstajenja. A prav zato je njegovo osebno pričevanje o Jezusu Kristusu in predanost, ki mu jo ponudi v kitovem trebuhu, tako ganljivo in navdihujoče.
Jonov klic je klic dobrega človeka v krizi, ki jo je v veliki meri ustvaril sam. Ko katastrofo povzroči obžalovanja vredna navada, pripomba ali odločitev, je za svetega kljub tolikim drugim dobrim namenom in iskrenim prizadevanjem za pravičnost to lahko še posebej mučno in pusti občutek zapuščenosti. Toda ne glede na vzrok ali stopnjo katastrofe, s katero se soočamo, vedno obstaja kopno za upanje, ozdravljenje in srečo. Prisluhnite Jonu:
»V svoji stiski sem klical h Gospodu, /…/ iz trebuha podzemlja sem vpil. /…/
Vrgel si me v globino, v osrčje morij. /…/
Rekel sem že: Odneslo me je izpred tvojih oči, kako bom videl še kdaj tvoj sveti tempelj!
Voda me je zajela do grla, vodovje me obdaja, trava mi ovija glavo.
Do temeljev gora sem se pogreznil. /…/ A potegnil si moje življenje iz jame. /…/
Ko je moja duša omagovala /…/, sem se spomnil Gospoda in moja molitev je prišla /…/ v tvoj sveti tempelj.
Tisti, ki se oklepajo puhlih malikov, zapuščajo svojo zvestobo.
Jaz pa ti bom ob glasovih hvalnice opravljal daritve, izpolnil bom, kar sem obljubil. Pri Gospodu je rešitev.«
Čeprav je od takrat minilo že veliko let, vam lahko natančno povem, kje sem sedel in kaj točno sem občutil, ko sem globoko v trebuhu osebnega pekla odkril ta odlomek iz svetih spisov. Za vsakogar, ki se danes počuti tako, kot sem se takrat jaz – zavržen, potopljen v najgloblje vode, z morskimi algami, ovitimi okrog glave, in kot gora visokimi oceanskimi valovi, ki treskajo vse okrog vas – velja moja prošnja, ki jo je navdihnil Jona, da ne zapustite svoje zvestobe. Kljub človeškim napakam imate takojšen dostop do božanske pomoči in zdravljenja. Ta občudovanja vredna zvestoba izvira v Jezusu Kristusu in preko njega. Ker vas popolnoma pozna in ljubi, vam jo ponuja kot »vašo«, kar pomeni, da je popolnoma primerna za vas, zasnovana tako, da lajša vaše individualne agonije in zdravi vaše specifične bolečine. Zaradi nebes in vas samih ji torej ne obračajte hrbta. Sprejmite jo. Začnite s tem, da ne poslušate »puhlih malikov« nasprotnika, ki vas skuša prepričati, da boste našli olajšanje, če odplujete proč od svojih duhovnih odgovornosti. Raje sledite zgledu skesanega Jona. Kličite k Bogu. Obrnite se k templju. Oklepajte se svojih zavez. Gospodu, njegovi Cerkvi in drugim služite z žrtvovanjem in zahvaljevanjem.
Če boste to delali, se vam bo odprla vizija o posebni zavezni ljubezni, ki jo ima Bog do vas – kar hebrejsko Sveto pismo imenuje hesed. Videli in občutili boste moč Božjih zvestih, neutrudnih, neizčrpnih in »blagih milosti«, ki vas lahko napravi mogočne »za rešitev« vsakega greha ali vsakršnega neuspeha. Začetna močna tesnoba lahko sprva zamegli to vizijo. Če pa boste še naprej izpolnjevali to, kar ste obljubili, bo ta vizija v vaši duši sijala vse svetleje. S to vizijo boste našli ne le upanje in ozdravljenje, temveč boste presenetljivo našli radost – celo sredi težke preizkušnje. Predsednik Russell M. Nelson je tako zelo dobro učil: »Ko se v življenju osredotočamo na Božji načrt odrešitve /…/ in na Jezusa Kristusa in njegov evangelij, lahko občutimo radost ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja – oziroma ne dogaja. Radost pride od Gospoda in zaradi njega.«
Ne glede na to, ali se soočamo z globoko katastrofo, podobno Jonovi, ali z vsakdanjimi izzivi našega nepopolnega sveta, velja enaka prošnja: Ne zapustite svoje zvestobe. Poglejte Jonovo znamenje, živega Kristusa, njega, ki je vstal iz svojega tridnevnega groba in premagal vse – za vas. Obrnite se nanj. Verjemite vanj. Služite mu. Nasmehnite se. Kajti v njem – in le v njem – najdemo popolno in srečno ozdravljenje od padca, zdravljenje, ki ga vsi tako nujno potrebujemo in ponižno iščemo. Pričujem, da je to res. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.