Preizkušeni in okrepljeni v Kristusu
Pričujem, da trenutki preizkušenj niso dokaz, da vas je Gospod zapustil. Prej so dokaz, da vas tako močno ljubi, da vas prečiščuje in okrepi.
Moji dragi bratje in sestre, ko se srečamo, čutim Gospodovo ljubezen. Ponižen sem, ker nocoj govorim z vami. Molim, da bo Duh v vaša srca prinesel to, kar Gospod želi, da slišite, to, kar presega besede, ki jih bom govoril.
Dolgo tega sem se v študentskih letih skušal naučiti fizike in matematike. Čutil sem veliko težo. Začutil sem, da se poskušam naučiti nekaj, kar je zame preveč. Večjo težo sem čutil, manj sem čutil moči, da bi se še trudil. Zaradi obupa sem začutil, da so moja prizadevanja skoraj brezplodna. Začel sem razmišljati, da bi odnehal, da bi delal nekaj lažjega.
Čutil sem, da sem šibak. Ko sem molil, sem začutil tiho Gospodovo tolažbo. Čutil sem, kako mi v mislih pravi: »Preizkušam te, vendar sem tudi s teboj.«
Takrat nisem vedel vsega, kaj pomenijo te besede. Vendar sem vedel, kaj storiti – lotil sem se dela.
Ko sem v letih, ki so sledila, premišljeval in delal, sem v svetih spisih doumel naslednje spodbudno sporočilo: »Vse zmorem v [Kristusu], ki mi daje moč.«
Spoznal sem, da je bil moj boj s fiziko pravzaprav Gospodov dar. Učil me je, da bom z njegovo pomočjo lahko delal to, kar se bo zdelo nemogoče, če bom imel vero, da bo ob meni, da mi bo pomagal. Gospod si je s tem darom prizadeval, da bi me preizkusil in okrepil.
Beseda preizkusiti ima več pomenov. Preizkusiti ne pomeni le nekaj preveriti. Pomeni povečati moč. Če želite preizkusiti kos jekla, ga obremenite. Toplota, teža in tlak se dodajajo, dokler se njegova prava narava ne okrepi in razkrije. Jeklo s preizkušanjem ne slabi. Pravzaprav postane nekaj, čemur lahko zaupamo, nekaj dovolj močnega, da nosi večja bremena.
Gospod podobno preizkuša nas, da bi nas okrepil. To preizkušanje ne pride v trenutkih umirjenosti ali udobja. Pojavi se v trenutkih, ko čutimo, da smo šli preko tega, kar smo mislili, da lahko prenesemo. Gospod uči, naj še naprej rastemo in se nikoli ne utrudimo v svojih prizadevanjih, naj nikoli ne obupamo, naj še naprej poskušamo.
Če še naprej verujemo v Jezusa Kristusa – tudi ko se nam tisti trenutek vse zdi nemogoče – postanemo duhovno močnejši. To resnico poudarjajo zapisi v svetih spisih.
Prerok Moroni, na primer, je bil tako preizkušen in okrepljen. Zadnja leta je preživel sam. Napisal je, da nima prijateljev, da je bil njegov oče ubit, da je bilo njegovo ljudstvo pokončano. Lovili so ga tisti, ki so ga hoteli ubiti.
Vendar Moroni ni obupal. Namesto tega je na plošče vgraviral svoje pričevanje o Jezusu Kristusu za ljudi, ki jih ne bo videl za časa svojega življenja, vključno s potomci ljudi, ki so ga hoteli ubiti. Pisal je za nas. Vedel je, da se bodo njegovim besedam nekateri posmehovali. Vedel je, da jih bodo nekateri zavrnili. Vendar je še naprej pisal.
Med preizkušnjami se je Moroniju vera prečistila in okrepila. Postala je čistejša. Njegove besede nosijo moč tistega, ki je zvesto vztrajal do konca. To moč lahko občutimo, ko beremo njegovo pričevanje:
»Sedaj, jaz, Moroni, pišem nekoliko, kakor se mi zdi dobro; in pišem svojim bratom, Lamancem; in želel bi, da bi oni vedeli, da je minilo več kot štiristo in dvajset let od takrat, ko je bilo dano znamenje o Kristusovem prihodu.
In te zapise zapečatim, potem ko sem vam v opomin izgovoril nekaj besed.
Glejte, opomnil bi vas, da se boste, ko boste to brali, če bo v Bogu modrost, da boste to brali, spomnili, kako milosten je bil Gospod s človeškimi otroki od Adamovega stvarjenja prav do časa, ko boste to prejeli in o tem premišljevali v srcu.
In ko boste to prejeli, bi vas opomnil, da bi vprašali Boga, Večnega Očeta, v Kristusovem imenu, ali je to mar resnica; in če boste vprašali z iskrenim srcem, z resničnim namenom, z vero v Kristusa, vam bo resnico tega razodel z močjo Svetega Duha.
In z močjo Svetega Duha lahko poznate resnico o vsem.«
Moronijevo pričevanje je bilo oplemeniteno v osamljenosti, vendar sije z lučjo, da vodi vse rodove, da iščejo Očeta v nebesih in Odrešenika Jezusa Kristusa.
Še en prerok iz Mormonove knjige, Jakob, je bil preizkušen in okrepljen kot otrok, ki je izkusil stiske in veliko gorja. Njegov oče Lehi pa ga je učil, da ga bo Bog v preizkušnjah blagoslovil.
»In glej, v otroštvu si pretrpel stiske in veliko gorja zaradi osornosti svojih bratov.
Vendar Jakob, moj prvorojenec v divjini, ti poznaš Božjo veličino; in tvoje stiske bo posvetil v tvojo korist.
Zatorej bo tvoja duša blagoslovljena in varno boš prebival z bratom Nefijem; in svoje dneve boš preživljal v služenju svojemu Bogu. Zatorej vem, da si odkupljen zaradi pravičnosti svojega Odkupitelja, kajti videl si, da pride v polnosti časa, da ljudem prinese odrešitev.«
Prerok Joseph Smith je takšne preizkušnje in krepitev izkusil, ko je bil v ječi Liberty. Prerok Joseph je v svoji globoki stiski v ječi Liberty vzkliknil:
»O Bog, kje si? /…/
Kako dolgo boš zadrževal svojo roko?«
Gospod je v Josephovem trpljenju videl posvečujoč učinek tega, da je dobro prestal, ko je odgovoril:
»Sin moj, mir bodi tvoji duši; tvoja nadloga in tvoje stiske bodo le kratek trenutek;
in potem, če boš to dobro prenesel, te bo Bog povzdignil na višavo; zmagal boš nad vsemi svojimi nasprotniki.«
Največji vzor preizkušanja in krepitve se je zgodil preko Odrešenikove odkupne daritve. Prevzel je grehe sveta. Nosil je naše bolečine in bridkosti. Izpil je grenko čašo. V vsakem trenutku se je izkazal za zvestega.
Jezus Kristus nas zaradi svoje veličastne odkupne daritve v preizkušnjah lahko okrepi. Ve, kako nam pomagati, ker je občutil vse izzive, ki jih bomo kdaj občutili v tem življenju. »Prevzel [bo] bolečine in bolezni svojega ljudstva, /…/ da bo po mesu lahko vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti.«
Izvemo, da je Odrešenik, ko je bil v getsemanskem vrtu, Očeta vprašal, če bi preizkušnja lahko šla mimo njega – a potem je Odrešenik rekel tudi, da bo, če je takšna Očetova volja, to sprejel. Drugače rečeno, Odrešenik je prevzel celo dvom in negotovost, vendar je veroval v nebeškega Očeta.
Bratje in sestre, vaše preizkušnje in okrepitev morda ne bodo videti kot Moronijeve, Jakobove ali preroka Josepha. Vendar bodo prišle. Pridejo lahko tiho, v preizkušnjah družinskega življenja. Pridejo lahko zaradi bolezni ali razočaranja ali žalosti ali osamljenosti.
Pričujem, da ti trenutki niso dokaz, da vas je Gospod zapustil. Temveč so dokaz, da vas tako močno ljubi, da vas prečiščuje in krepi. Dela vas dovolj močne, da boste nosili težo večnega življenja.
Če bomo zvesto opravljali svoje služenje, nas bo Gospod prečistil. Okrepil nas bo. In nekega dne se bomo ozrli nazaj in videli, da so bile prav te preizkušnje dokaz njegove ljubezni. Videli bomo, da nas je oblikoval, da bomo lahko z njim v slavi. Gospodov apostol Pavel je na koncu svojega življenja izjavil: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.«
Pričujem, da vas Bog pozna. Pozna preizkušnje, s katerimi se soočate. Z vami je. Ne bo vas zapustil. Pričujem, da je Jezus Kristus Božji Sin. On je naša moč, naš Odkupitelj, naše upanje. Če mu bomo zaupali, bo naredil, da bomo duhovno kos vsaki preizkušnji, ki smo jo poklicani prestati. O tem pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.