Bodite pogumni
Naša neomajna vera v obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa vodi naše korake in nam daje radost.
Jezus Kristus je v zadnjih dneh svojega življenja na zemlji apostolom povedal za preganjanja in stiske, ki jih bodo prestajali.1 Zaključil je z naslednjim čudovitim bodrilom: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Janez 16:33) To je Odrešenikovo sporočilo vsem otrokom nebeškega Očeta, ki je v tem življenju nadvse dobra novica za vsakega od nas.
Bodite pogumni je bilo potrebno bodrilo tudi v svetu, v katerega je vstali Kristus poslal svoje apostole. »Od vseh strani pritiskajo na nas,« je apostol Pavel kasneje rekel Korinčanom, »pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni.« (2 Korinčanom 4:8–9)
Dva tisoč let kasneje prav tako »od vseh strani pritiskajo na nas« in potrebujemo prav to isto sporočilo, naj ne obupamo, temveč naj bomo pogumni. Gospod ima za svoje dragocene hčere posebno ljubezen in skrb. Pozna vaše želje, potrebe in strahove. Vsemogočen je. Zaupajte mu.
Preroka Josepha Smitha je poučil: »Božja dela in načrti ter nameni se ne morejo izjaloviti, niti ne morejo propasti.« (Nauk in zaveze 3:1) Gospod je svoje otroke, ki so se borili, takole čudovito bodril:
»Glejte, to je Gospodova obljuba vam, o moji služabniki.
Zatorej se veselite in se ne bojte, kajti jaz, Gospod, sem z vami in vam bom stal ob strani; in pričevali boste o meni, ki sem Jezus Kristus, da sem Sin živega Boga, da sem bil, da sem in da bom prišel.« (Nauk in zaveze 68:5–6)
Stoji v naši bližini in nam je rekel:
»[K]ar rečem enemu, rečem vsem, veselite se, majhni otroci, kajti v vaši sredi sem in nisem vas zapustil.« (Nauk in zaveze 61:36)
»Kajti po hudi stiski pridejo blagoslovi.« (Nauk in zaveze 58:4)
Pričujem, da se te obljube, ki so bili dane sredi preganjanj in osebnih tragedij, nanašajo na vsako od vas v vaših današnjih težkih okoliščinah. Dragocene so, da vsakega od nas opomnijo, naj bomo pogumni in se radostimo polnosti evangelija, ko si utiramo pot skozi življenjske izzive.
Stiske in izzivi so v življenju smrtnika obče izkušnje. V Božjem načrtu je nasprotovanje bistveno, ker nam pomaga rasti,2 sredi tega procesa pa nas Bog bodri, da z vidika dolge večnosti nasprotovanju ne bo dovoljeno, da bi nas premagalo. Z Božjo pomočjo ter našo zvestobo in vztrajnostjo bomo zmagali. Vse stiske so začasne prav kakor življenje smrtnika, katerega sestavni del so. Predsednik Združenih držav Abraham Lincoln je v sporih, ki so se zgodili pred pogubno vojno, svoje poslušalstvo modro opomnil na staro modrost, da bo »tudi to minilo«.3
Kot veste, nas zemeljske nadloge, o katerih govorim – zaradi katerih je težko biti pogumen – včasih doletijo skupaj s številnimi drugimi; zdaj se denimo milijoni spopadajo z nekaterimi od številnih uničujočih učinkov pandemije covida-19. V Združenih državah jih zdaj podobno na milijone z muko prenaša obdobje sovražnosti in sporov, glede katerih se zdi, da vselej spremljajo predsedniške volitve, toda tokrat so najhujši, kar jih pomnimo številni od nas najstarejših.
Vsak od nas se na osebni ravni bori s številnimi življenjskimi težavami, denimo zaradi revščine, rasizma, slabega zdravja, izgube službe ali razočaranj, svojeglavih otrok, slabe zakonske zveze ali ker nismo v zakonski zvezi, in posledic grehov – bodisi naših bodisi drugih.
Vendar imamo sredi vsega tega nebeški nasvet, naj bomo pogumni ter radost najdemo v evangelijskih načelih in obljubah ter v sadovih svojega dela.4 Ta nasvet je vselej veljal za preroke in za vse nas. To vemo iz izkušenj naših prednikov in tega, kaj je Gospod rekel njim.
Spomnite se okoliščin preroka Josepha Smitha. Če pogledamo skozi lupo težav, je bil v življenju reven, doživljal je preganjanje, razočaranja, družinske bridkosti in nazadnje mučeniško smrt. Ko je trpel v ječi, so njegova žena in otroci in drugi sveti trpeli neverjetne stiske, ker so jih pregnali iz Misurija.
Ko je prosil za pomoč, mu je Gospod odgovoril:
»Sin moj, mir bodi tvoji duši; tvoja nadloga in tvoje stiske bodo le kratek trenutek;
in potem, če boš to dobro prenesel, te bo Bog povzdignil na višavo; zmagal boš nad vsemi svojimi nasprotniki.« (Nauk in zaveze 121:7–8)
To je bil osebni, večni nasvet, ki je preroku Josephu pomagal ohraniti prirojeno veselo naravo ter ljubezen in zvestobo njegovih ljudi. Te iste lastnosti so krepile voditelje in pionirje, ki so sledili, in lahko krepijo tudi vas.
Pomislite na tiste prve člane! Vedno znova so jih preganjali iz kraja v kraj. Naposled so se soočili z izzivi tega, da so svoje domove in Cerkev postavili v divjini.5 Dve leti potem, ko je prva skupina pionirjev prispela v dolino Velikega slanega jezera, so se na tem neprijaznem področju še vedno na vse kriplje borili za preživetje. Večina članov je bila še na poti čez planjave ali so se borili, da bi dobili sredstva, da bi se odpravili na pot. Vendar sta voditelje in člane še vedno navdajala upanje in velik pogum.
Čeprav se v svojih novih domovih še niso ustalili, je bil oktobra 1849 na generalni konferenci v Skandinavijo, Francijo, Nemčijo, Italijo in Južni Pacifik poslan nov val misijonarjev.6 S tega, kar bi lahko bila najnižja raven, so se pionirji dvignili na nove ravni. In kasneje jih je bilo zgolj v treh letih poklicanih še 98, da so začeli zbirati razkropljeni Izrael. Eden od cerkvenih voditeljev je pojasnil, da naj bi ti misijoni »navadno ne bili dolgi; verjetno bo človek od družine odsoten le tri do sedem let«.7
Sestre, Prvo predsedstvo skrbijo vaši novi izzivi. Imamo vas radi in za vas molimo. Obenem se pogosto zahvaljujemo, da so naši fizični izzivi – razen potresov, požarov, poplav in neurij – navadno manjši od tega, s čimer so se morali soočati naši predniki.
Bog nas sredi stisk vselej bodri: »[V]endar se veselite, kajti vseskozi vas bom vodil. Kraljestvo je vaše in vaši so blagoslovi le-tega in vaša so bogastva večnosti.« (Nauk in zaveze 78:18) Kako se to zgodi? Kako se je zgodilo pionirjem? Kako se bo zgodilo današnjim Božjim ženskam? Če bomo sledili preroškemu vodstvu, nas »vrata pekla ne bodo premagala«, je Gospod rekel v razodetju aprila 1830. »[D]a,« je dejal, »Gospod Bog bo razpodil moči teme pred teboj in napravil, da se bo nebo zatreslo v tvoje dobro in slavo njegovega imena.« (Nauk in zaveze 21:6) »[N]e boj [se], mala čreda; delajte dobro; naj se zemlja in pekel združita proti vam, kajti če ste sezidani na moji skali, ne moreta zmagati.« (Nauk in zaveze 6:34)
Z Gospodovo obljubo »povzdigni[mo] svoje srce in se raduj[mo]«, (Nauk in zaveze 25:13) ter »veselega srca in vedrega obraza« (Nauk in zaveze 59:15) nadaljujemo po poti zavez. Večina se nas ne sooča z odločitvami ogromnih razsežnosti, denimo, da zapustimo dom, da bi bili pionirji v nepoznani deželi. Naše odločitve so večinoma v vsakdanji življenjski rutini, a kakor nam je rekel Gospod: »Zatorej se ne naveličajte delati, kar je dobro, kajti polagate temelje velikega dela. In iz majhnih stvari nastane to, kar je veliko.« (Nauk in zaveze 64:33)
V nauku obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa je brezmejna moč. Naša neomajna vera v nauk vodi naše korake in nam daje radost. Razsvetljuje nam um ter daje moč in samozavest našim dejanjem. To vodstvo in razsvetljenje in moč so obljubljeni blagoslovi, ki jih prejemamo od nebeškega Očeta. Če ta nauk, vključno z božanskim darom kesanja, razumemo in se ga v življenju držimo, smo lahko pogumni, ko ostajamo na poti do večne usode – ponovne združitve in povzdignjenja z našima ljubečima nebeškima staršema.
»Morda se boste soočali z ogromnimi izzivi,« je učil starešina Richard G. Scott. »Včasih so tako na kupu, tako nepopustljivi, da morda čutite, da presegajo vašo zmožnost, da bi jih obvladali. S svetom se ne soočajte sami. ‘Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj.’ [Pregovori 3:5]. /…/ Življenje naj bi bilo izziv, ne, da bi vam spodletelo, temveč da bi slednjega uspeli premagati.«
Vse to je del načrta Boga Očeta in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, o katerih pričujem, ko molim, da bi vsi vztrajali do našega nebeškega cilja, v imenu Jezusa Kristusa, amen.