Priporočeni Gospodu
Zdaj začnite s postopkom, da boste »priporočeni Gospodu«, da bo Duh z vami v veliki meri.
Dobro jutro, bratje in sestre! Kot učenec Odrešenika Jezusa Kristusa sem se veselil, da se bomo za to konferenco zbrali virtualno na vseh koncih sveta.
To je nadvse nenavadno leto. Zame se je začelo z nalogo, ki sem jo dobil od Prvega predsedstva, da Gospodu posvetim sveti tempelj v Durbanu v Južni Afriki. Nikdar ne bom pozabil veličastnosti zgradbe. A bolj kot prizorišče bom vselej cenil dostojanstvo ljudi, ki so bili tako dobro pripravljeni na vstop v sveto stavbo. Prišli so pripravljeni, da uživajo v enem največjih blagoslovov obnove, posvetitvi Gospodove hiše. Prišli so, v srcu navdani z ljubeznijo do Gospoda in njegove odkupne daritve. Prišli so, navdani s hvaležnostjo do Očeta v nebesih, da je priskrbel svete uredbe, ki bodo pripeljale do povzdignjenja. Prišli so vredni.
Templji se, ne glede na to, kje so, dvigajo nad posvetnimi potmi. Vsak tempelj svetih iz poslednjih dni v svetu – vseh 168 – stoji kot dokaz naše vere v večno življenje in radosti, da ga bomo preživljali s svojimi družinami in našim nebeškim Očetom. Če bomo hodili v tempelj, bomo bolje razumeli Božjo trojico in večni evangelij, bolj bomo predani temu, da živimo in učimo resnico, in bolj bomo pripravljeni slediti zgledu našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa.
Na zunanjem zidu vsakega templja v Cerkvi se nahajajo ustrezne besede »Svetost Gospodu«. Tempelj je Gospodova hiša in zatočišče pred svetom. Njegov Duh navda tiste, ki častijo znotraj teh svetih zidov. Postavlja merila, po katerih vstopamo kot njegovi gostje.
Moj tast Blaine Twitchell, eden najboljših ljudi, kar sem jih kdaj poznal, me je naučil pomembno lekcijo. S sestro Rasband sva ga obiskala, ko se je bližal koncu svojega življenja. Ko sva vstopila v njegovo sobo, se je njegov škof ravno odpravljal. Ko sva slednjega pozdravila, sem pomislil: »Kako čudovit škof. Tu je, da skrbno služi zvestemu članu svojega oddelka.«
Blainu sem omenil: »Mar ni lepo od škofa, da je prišel na obisk.«
Pogledal me je in odgovoril: »Bilo je veliko več kot to. Prosil sem, da pride, ker sem hotel imeti razgovor za tempeljsko dovolilnico. Rad bi šel priporočen h Gospodu.« In je šel!
Ta besedna zveza »priporočen h Gospodu« mi ni šla iz glave. To je dalo povsem nov pogled na redne razgovore z našimi cerkvenimi voditelji. Kako zelo pomembna je tempeljska dovolilnica pove to, da je v zgodnjih dneh Cerkve, vse do leta 1891, vsako tempeljsko dovolilnico odobril predsednik Cerkve1.
Pri razgovoru za tempeljsko dovolilnico, najsi z mladino ali odraslimi, ne gre za to, kaj se sme in kaj ne. Dovolilnica ni seznam, prepustnica ali vstopnica za poseben sedež. Ima precej višji in svetejši namen. Da bi bili vredni te časti in imeli tempeljsko dovolilnico, morate živeti v sožitju z nauki Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
Pri razgovoru imate priložnost, da se poglobite v svojo dušo glede svoje vere v Jezusa Kristusa in njegove odkupne daritve. Blagoslovljeni ste, da pričujete o obnovljenem evangeliju, da poveste, da ste pripravljeni podpreti tiste, ki jih je Gospod poklical, da vodijo njegovo Cerkev, da pokažete svojo vero v evangelijski nauk, da izpolnjujete svoje družinske odgovornosti, pokažete svoje lastnosti poštenja, neomadeževanosti, zvestobe, poslušnosti, spoštovanja Besede modrosti, zakona desetine in svetosti sabata. To so temeljna načela življenja, posvečenega Jezusu Kristusu in njegovemu delu.
Vaša tempeljska dovolilnica odraža globok, duhoven namen tega, da si prizadevate živeti po Gospodovih postavah in ljubiti to, kar ljubi on: ponižnost, krotkost, stanovitnost, dobrotljivost, pogum, sočutje, odpuščanje in poslušnost. Tem merilom se obvežete, ko podpišete ta sveti dokument.
Vaša tempeljska dovolilnica vam in drugim odpre vrata nebes z obredi in uredbami večne pomembnosti, vključno s krsti, obdaritvami, porokami in pečatenji.
Biti »priporočeni Gospodu« pomeni, da se nas opominja, kaj se pričakuje od svetega iz poslednjih dni, ki spolnjuje zaveze. Moj tast Blaine je to videl kot neprecenljivo pripravo na dan, ko bo ponižno stal pred Gospodom.
Pomislite na Mojzesa, ki se je povzpel na goro Horeb in se mu je v gorečem grmu prikazal Gospod Jehova. Bog mu je rekel: »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!«2
Puščanje obutve pred vrati templja pomeni opuščanje posvetnih želja ali užitkov, ki nas odvračajo od duhovne rasti, odstranjevanje tistega, kar moti naše dragoceno življenje na zemlji, dvig nad sporno vedenje in iskanje časa, da bi bili sveti.
Po božanskem načrtu je naše snovno telo Božja stvaritev, tempelj za duha, in bi morali z njim ravnati spoštljivo. Tako resnične so besede pesmi za Osnovno: »Moje telo je tempelj, ki potrebuje največjo skrb.«3 Ko se je Gospod prikazal Nefijcem, je zapovedal: »[Bodite] posvečeni, tako da [prejmete] Svetega Duha, da boste stali brezmadežni pred menoj na poslednji dan.«4 »Kakšne vrste ljudje morate torej biti?« je vprašal Gospod in potem odgovoril: »Prav kakršen sem jaz.«5 Ko smo »priporočeni Gospodu«, si prizadevamo, da bi mu bili podobni.
Spomnim se, da je predsednik Howard W. Hunter v svojem prvem generalnokoferenčnem govoru kot 14. predsednik Cerkve rekel: »Najgloblja želja mojega srca je, da bi bil vsak član Cerkve vreden vstopiti v tempelj. Gospodu bi bilo povšeči, če bi bil tega vreden vsak odrasel član in če bi imel veljavno tempeljsko dovolilnico.«6 Dodal bi, da bo dovolilnica z omejeno uporabo začrtala jasno pot za našo dragoceno mladino.
Predsednik Russell M. Nelson se takole spominja besed predsednika Hunterja: »Tistega dne, 6. junija 1994, je tempeljska dovolilnica, ki jo imam v denarnici, postala nekaj drugega. Pred tem je bila sredstvo za dosego cilja. Bila je sredstvo, s katerim mi je bil omogočen vstop v Gospodovo sveto hišo; ko pa je to izjavil, je sama po sebi postala cilj. Postala je moja priponka poslušnosti Božjemu preroku.«7
Če še morate prejeti dovolilnico ali je vaša dovolilnica potekla, stopite v vrsto pred škofovimi vrati, kot so v vrsto pred vrati nauvoojskega templja leta 1846 stopili sveti.8 Med tistimi zvestimi so bili moji predniki. Zapuščali so svoje lepo mesto in šli na zahod, vendar so vedeli, da jih v templju čakajo svete izkušnje. Sarah Rich je o skalnati poti v Iowi zapisala: »Če ne bi imeli vere in spoznanja, ki nam je bil podeljen v templju /…/, bi bilo naše potovanje /…/ kakor velik korak v temo.«9 Prav to zamujamo, če gremo skozi to življenje sami, brez navdiha in miru, obljubljenega v templju.
Zdaj začnite s postopkom, da boste »priporočeni Gospodu«, da bo Duh z vami v veliki meri in vam bodo njegova merila prinesla »mirno vest«10.
Vaši voditelji mladih, predsednik zbora starešin, predsednica Društva za pomoč in skrbni bratje in sestre vam bodo pomagali pri pripravah, vaš škof ali predsednik veje pa vas bo ljubeče vodil.
Doživljamo čas, ko so templji zaprti oziroma je odhod vanje omejen. Za predsednika Nelsona in nas, ki služimo z njim, je bila navdihnjena odločitev, naj zapremo templje, »boleča« in »prepolna skrbi«. Predsednik Nelson se je znašel pred vprašanjem: »Kaj naj rečem preroku Josephu Smithu? Kaj naj rečem Brighamu Youngu, Wilfordu Woodruffu in drugim predsednikom vse do predsednika Thomasa S. Monsona?«11
Zdaj počasi in hvaležno ter v omejenem obsegu ponovno odpiramo vrata templjev za pečatenja in obdaritve.
Vendar to, da ste vredni iti v tempelj, ni bilo preklicano. Naj poudarim, naj imate dostop do templja ali ne, potrebujete tempeljsko dovolilnico, da ostanete trdno na poti zavez.
Konec lanskega leta sva bila s sestro Rasband službeno na Novi Zelandiji in govorila z veliko skupino mladih samskih odraslih. Niso imeli lahkega dostopa do templja, tistega v Hamiltonu so prenavljali in še vedno so čakali na začetek gradnje templja v Aucklandu. Vendar sem začutil navdih, naj jih spodbudim, da obnovijo ali prejmejo tempeljske dovolilnice.
Čeprav jih niso mogli uporabiti v templju, se bodo lahko predstavili pred Gospodom, čisti in pripravljeni, da mu služijo. To, da ste vredni tempeljske dovolilnice, je tako zaščita pred nasprotnikom, kajti trdno ste se obvezali z Gospodom glede vašega življenja, kot tudi obljuba, da bo Duh z vami.
Tempeljsko delo opravljamo, ko iščemo svoje prednike in pošljemo njihova imena za uredbe. Čeprav so naši templji zaprti, še vedno lahko opravljamo raziskave za družine. Z Božjim Duhom v srcu stojimo tam kot namestniki, da bi bili zanje »priporočeni Gospodu«.
Ko sem služil kot izvršni direktor tempeljskega oddelka, sem slišal predsednika Gordona B. Hinckleyja omeniti odlomek iz svetih spisov, ki ga je Gospod povedal o templju v Nauvooju: »Delo mojega templja in vsa dela, ki sem vam jih dodelil, naj se nadaljujejo in se ne ustavljajo; in podvojite svojo marljivost in svojo vztrajnost in potrpežljivost in svoja dela in nikakor ne boste ob svoje plačilo, govori Gospod nad vojskami.«12
Naše delo v templju je povezano z našo večno nagrado. Nedavno smo se znašli pred preizkušnjo. Gospod nas je poklical, naj delamo v templjih »marljivo, /…/ vztrajno in potrpežljivo«13. Da bi bili »priporočeni Gospodu«, potrebujemo te lastnosti. Marljivo moramo živeti po zapovedih, vztrajati v svoji pozornosti do tempeljskih zavez in biti hvaležni za to, kar Gospod še naprej uči o njih, in biti potrpežljivi, ko čakamo, da se bodo vrata templjev spet na široko odprla.
Ko nas Gospod prosi, naj »podvojimo« svoja prizadevanja, nas prosi, naj postanemo pravičnejši. Na primer, bolj poglobljeno lahko preučujemo svete spise, raziskujemo svojo družinsko zgodovino in molimo v veri, da bomo svojo ljubezen do Gospodove hiše lahko prinesli tistim, ki se pripravljajo, da bodo prejeli tempeljsko dovolilnico, zlasti z družinskimi člani.
Če si boste prizadevali podvojiti svoje pravične napore, vam kot apostol Gospoda Jezusa Kristusa obljubljam, da se boste počutili prenovljene v predanosti Bogu Očetu in Jezusu Kristusu, čutili boste obilje vodstva Svetega Duha, hvaležni boste za svoje svete zaveze in občutili mir, vedoč, da ste priporočeni Gospodu.« V imenu Jezusa Kristusa, amen.