Oči, da vidimo
Kristus nam bo z močjo Svetega Duha omogočil, da bomo sebe in druge videli, kot nas vidi sam.
Da bi videli Gospodovo roko
Všeč mi je starozavezna zgodba o mladeniču, ki je služil preroku Elizeju. Nekega ranega jutra se je prebudil, stopil ven in ugotovil, da je mesto obkolila velika vojska, ki jih je nameravala uničiti. Stekel je k Elizeju in rekel: »Joj, gospod, kaj naj storimo?«
Elizej je odgovoril: »Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi.«
Elizej je vedel, da mladenič potrebuje več kot le mirno zagotovilo, potreboval je videnje. In zato je »Elizej molil, /…/ Gospod, /…/ odpri mu oči, da bo videl. In Gospod je odprl dečku oči in je videl; in glej: gora je bila polna konj in ognjenih voz okrog Elizeja.«1
Napočili bodo trenutki, ko se boste morda tako kot služabnik težko sprijaznili s tem, kako Bog deluje v vašem življenju – trenutki, ko se boste vi sami počutili oblegane – ko vas bodo preizkušnje tega življenja spravile na kolena. Počakajte in zaupajte v Boga in v njegov urnik, kajti z vsem srcem lahko zaupate v njegovo srce. A tu tiči še ena lekcija. Moje drage sestre in bratje, tudi vi lahko molite, da vam bo Gospod odprl oči, da boste videli, česar običajno ne vidite.
Da bi sebe videli, kot nas vidi Bog
Za nas je morda najpomembnejše to, da jasno vidimo, kdo je Bog in kdo resnično smo mi – sinovi in hčere nebeških staršev z »božansko naravo in večno usodo«2. Boga prosite, naj vam te resnice razodene skupaj s tem, kako čuti do vas. Bolj ko boste globoko v duši razumeli svojo pravo identiteto in namen, bolj bo to vplivalo na vse v vašem življenju.
Da bi videli druge
Razumevanje tega, kako Bog vidi nas, utre pot k temu, da druge vidimo tako, kakor jih vidi on. Časnikar David Brooks je rekel: »Številni veliki problemi naše družbe izhajajo iz ljudi, ki se čutijo neopažene in neznane. [Bistvena] /…/ sposobnost, v kateri bi se morali izboljšati vsi, /…/ je lastnost, da se globoko zazremo v drug drugega in da se drugi tako zazrejo tudi v nas.«3
Jezus Kristus vidi globoko v ljudi. Vidi posameznike, njihove potrebe in kdo lahko postanejo. Tam, kjer so drugi videli ribiče, grešnike ali cestninarje, je Jezus videl učence; tam, kjer so drugi videli človeka, ki so ga obsedli demoni, je Jezus videl preko očitne tegobe, se zanj zmenil in ga ozdravil.4
Celo v svojem prenatrpanem življenju lahko sledimo Jezusovemu zgledu in vidimo posameznike – njihove potrebe, njihovo vero, njihov napor in kdo lahko postanejo.5
Ko molim, da bi mi Gospod odprl oči, da bi videla tisto, česar običajno ne vidim, si pogosto postavim dve vprašanji in pozornost posvečam prejetim vtisom. »Kaj delam, kar bi morala prenehati delati?« in »Kaj od tistega, česar ne delam, bi morala začeti delati?«6
Pred meseci sem si med zakramentom postavila ti vprašanji in bila presenečena nad vtisom, ki sem ga prejela. »Nehaj gledati v telefon, ko čakaš v vrstah.« Gledanje v telefon med čakanjem v vrstah je postalo skoraj samodejno; ta čas se mi je zdel primeren, da opravim več nalog hkrati, preberem in odgovorim na e-pošto, pregledam naslove člankov ali pobrskam po družbenih omrežjih.
Naslednje jutro sem se znašla v dolgi čakalni vrsti v trgovini. Na plan sem potegnila telefon, potem pa sem se spomnila vtisa, ki sem ga prejela. Pospravila sem ga in se ozrla naokrog. Pred sabo sem v vrsti zagledala starejšega gospoda. Njegov voziček je bil skoraj prazen, razen nekaj pločevink mačje hrane. Bilo mi je malce nerodno, vendar sem rekla nekaj zares domiselnega, nekako takole: »Vidim, da imate mačko.« Rekel je, da se bliža neurje in da ne želi ostati brez mačje hrane. Na kratko sva poklepetala, potem pa se je obrnil k meni in rekel: »Veste, tega nisem nikomur povedal, ampak danes imam rojstni dan.« Ganilo me je. Voščila sem mu za rojstni dan in izrekla tiho zahvalno molitev, da nisem bila na telefonu in zgrešila priložnost, da bi zares videla in se povezala z drugim človekom, ki je to potreboval.
Z vsem srcem nikakor ne želim biti kakor duhovnik ali levit na poti v Jeriho – nekdo, ki pogleda in gre mimo.7 A mislim, da prepogosto sem.
Da bi videli Božje delo za nas
Nedavno sem se od mladenke po imenu Rozlyn naučila dragoceno lekcijo o tem, kako pomembno je gledati globje.
Zgodbo mi je povedala prijateljica, ki je bila skrušena, ko jo je po dvajsetih letih zakona zapustil mož. Ker so otroci izmenjaje živeli pri obeh starših, se ji je misel, da bi sama hodila v cerkev, zdela zastrašujoča. Pravi:
»V cerkvi, kjer je družina poglavitnega pomena, je to, da sediš sam, lahko boleče. Tisto prvo nedeljo sem vstopila in molila, da me nihče ne bi videl. Komaj sem se zbrala in bila sem na robu solz. Usedla sem se na svoje običajno mesto in upala, da ne bo nihče opazil, kako prazna je videti klop.
Mladenka v našem oddelku se je obrnila in me pogledala. Pretvarjala sem se, da se smehljam. Vrnila je nasmeh. Na njenem obrazu sem opazila zaskrbljenost. Tiho sem prosila, da ne bi prišla govorit z mano – nič pozitivnega nisem imela za povedati in vedela sem, da bom jokala. Strmela sem v svoje naročje in se izogibala očesnemu stiku.
Opazila sem, da se je naslednjo uro občasno obrnila nazaj. Brž ko je bilo sestanka konec, je pohitela naravnost k meni. ‘Živijo, Rozlyn,’ sem zašepetala. Objela me je in rekla: ‘Sestra Smith, vidim, da je to za vas naporen dan. Žal mi je. Rada vas imam.« Kot sem predvidela, so me obšle solze, ko me je ponovno objela. Toda ko sem šla proč, sem pomislila: ‘Navsezadnje mi bo morda le uspelo.‘
Ta prisrčna šestnajstletna mladenka, več kot pol mlajša od mene, me je vsako nedeljo do konca leta poiskala, da bi me objela in vprašala: ‘Kako ste?’ To je močno spremenilo moje občutke glede prihajanja v cerkev. Pravzaprav sem se začela zanašati na te objeme. Nekdo me je opazil. Nekdo je vedel, da sem tam. Nekomu je bilo mar.«
Kot pri vseh darovih, ki jih Oče tako voljno ponuja, ta, da vidimo globlje, od nas zahteva, da ga prosimo – in potem delujemo. Prosimo, da bomo druge videli, kakor jih vidi on – kot njegove prave sinove in hčere z neskončnim in božanskim potencialom. Potem delujmo tako, da jih imejmo radi, jim služimo in poudarjamo njihovo vrednost in potencial, kot smo k temu spodbujeni. Če bo to postal vzorec za naše življenje, bomo postali pravi privrženci Jezusa Kristusa.8 Drugi nam bodo zaupali svoje srce. In v tem vzorcu bomo odkrili tudi svojo pravo identiteto in namen.
Prijateljica me je opozorila na še eno izkušnjo, ko je sama sedela v tisti prazni klopi in se spraševala, ali je bilo dvajset let truda, da bi doma živeli po evangeliju, zaman. Potrebovala je več kot le mirno zagotovilo, potrebovala je vizijo. V srcu je močno začutila vprašanje: »Zakaj si to delala? Ali si to delala za plačilo, zaradi pohvale drugih ali želenega učinka? Za trenutek je oklevala, preiskala svoje srce, in potem je lahko samozavestno odgovorila: »To sem storila, ker imam rada Odrešenika. In rada imam evangelij.« Gospod ji je odprl oči, da bi ji pomagal videti. Preprosta, a izrazita sprememba videnja ji je pomagala, da je kljub svojim okoliščinam še naprej vztrajala v veri v Kristusa.
Pričujem, da nas Jezus Kristus ljubi in nam lahko da oči, da vidimo – celo ko je to težko, celo ko smo utrujeni, celo ko smo osamljeni in celo ko izid ni takšen, kakršnega smo pričakovali. V svoji milostljivosti nas bo blagoslovil in povečal naše zmožnosti. Kristus nam bo z močjo Svetega Duha omogočil, da bomo sebe in druge videli, kot nas vidi sam. Z njegovo pomočjo lahko prepoznamo to, kar je najbolj potrebno. Že lahko pričenjamo dojemati, kako Gospodova roka deluje v običajnih podrobnostih naših življenj – videli bomo v globine.
Molim, da bomo potem tistega velikega dne, »ko se bo prikazal, kakor je on; kajti videli ga bomo takšnega, kakršen je; da bomo lahko imeli to upanje«9, v imenu Jezusa Kristusa, amen.