2010–2019
»[Da] bom vse pritegnil k sebi«
april 2016


»[Da] bom vse pritegnil k sebi«

Če se bomo zbližali z Bogom, bo v naše življenje prišla vsemogočna moč odkupne daritve Jezusa Kristusa.

Bratje in sestre, ko sem živel v Afriki, sem starešino Wilforda W. Andersena od sedemdeseterih prosil za nasvet glede pomoči svetim, ki so živeli v revščini. Izredno poznavanje, ki ga je podal, je med drugim vključeval naslednje: »Večja je razdalja med dajalcem in prejemnikom, bolj prejemnik razvije občutek upravičenosti.«

To načelo izpostavlja cerkveni socialni sistem. Ko člani ne morejo poskrbeti za svoje potrebe, se najprej obrnejo na svoje družine. Potem se, če je potrebno, glede posvetnih potreb po pomoč lahko obrnejo tudi na lokalne cerkvene voditelje.1 Družinski člani in lokalni cerkveni voditelji so ljudem v stiski najbližje, pogosto so se soočili s podobnimi okoliščinami in razumejo, kako najbolje pomagati. Prejemniki, ki prejmejo pomoč po tem vzorcu, so zaradi bližine dajalcem hvaležni in manj verjetno je, da bi čutili upravičenost.

Koncept »večja je razdalja med dajalcem in prejemnikom, bolj prejemnik razvije občutek upravičenosti« ima tudi globoke duhovne vidike. Nebeški Oče in njegov Sin, Jezus Kristus, sta najvišja dajalca. Bolj se od njiju oddaljimo, večjo upravičenost čutimo. Začnemo razmišljati, da si zaslužimo milost in da nam dolgujeta blagoslove. Bolj smo nagnjeni k temu, da se oziramo naokoli, iščemo krivičnosti in smo prizadeti - celo užaljeni - zaradi krivic, ki jih opazimo. Ko smo od Boga oddaljeni, se krivice, ki se lahko vrstijo od banalnih do strašnih, tudi majhne zdijo velike. Čutimo, da je Bog dolžan stvari popraviti - in sicer takoj!

Razlika, ki nastane zaradi oddaljenosti od nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa, je v Mormonovi knjigi ponazorjena kot osupljivo nasprotje med Nefijem in njegovima starejšima bratoma Lamanom in Lemuelom.

  • Nefi je imel »goreče hrepenenje spoznati Božje skrivnosti, zatorej [je] klical h Gospodu«2 in se je v srcu omehčal. Po drugi strani pa sta bila Laman in Lemuel od Boga oddaljena - nista ga poznala.

  • Nefi je zahtevne naloge sprejel brez pritoževanja, Laman in Lemuel pa sta »v mnogočem /.../ godrnjala«. Godrnjanje je v svetih spisih ustreznik za otroško sitnarjenje. V svetih spisih je zapisano, da »[sta] godrnjala /.../, ker nista poznala ravnanj tistega Boga, ki ju je bil ustvaril«3.

  • Nefi je zaradi bližine z nebeškim Očetom prepoznal in cenil Božje »blage milosti«4. Nasprotno, ko sta Laman in Lemuel videla, kako Nefi prejema blagoslove, sta »[bila] nanj [besna], ker [nista razumela] Gospodovih ravnanj«5. Laman in Lemuel sta blagoslove, ki sta jih prejela, videla kot nekaj, do česar sta bila upravičena, in si objestno domišljala, da bi jih morala imeti več. Zdelo se je, da sta na Nefijeve blagoslove gledala kot na »krivice«, ki so se jima zgodile. V svetih spisih je to ustreznik za nezadovoljno upravičenost.

  • Nefi je udejanjal vero v Boga, da bi dovršil, za kar je bil naprošen.6 Nasprotno, Laman in Lemuel »[sta bila trdosrčna], /.../ [nista se obračala] h Gospodu, kakor bi se [morala]«7. Zdelo se je, da čutita, da jima je Gospod dolžan dati odgovore na vprašanja, ki jih nista zastavila. »Gospod [nama] ne da spoznati nič takšnega«, sta rekla, vendar se nista niti potrudila, da bi vprašala.8 V svetih spisih je to ustreznik za posmehljiv dvom.

Ker sta bila Laman in Lemuel daleč od Odrešenika, sta godrnjala, postala sta prepirljiva in sta bila neverna. Čutila sta, da je življenje nepošteno in da sta upravičena do Božje milosti. Nasprotno je Nefi, ker se je z Bogom zbližal, verjetno spoznal, da bo življenje najbolj nepošteno do Jezusa Kristusa. Čeprav bo Odrešenik povsem nedolžen, bo najbolj trpel.

Bližje smo Jezusu Kristusu v mislih in po namenu srca, bolj cenimo njegovo nedolžno trpljenje, bolj hvaležni smo za milost in odpuščanje in bolj se želimo pokesati in postati kot on. Naša absolutna oddaljenost od nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa je pomembna, toda smer, v katero gremo, je celo pomembnejša. Bog je bolj zadovoljen s skesanimi grešniki, ki se hočejo z njim zbližati, kot s pravičniškimi, dlakocepskimi posamezniki, ki se kot farizeji in pismouki ne zavedajo, kako zelo se morajo pokesati.9

Kot otrok sem pel švedsko božično hvalnico, ki uči preprosto, vendar veliko lekcijo - zaradi tega, ker se zbližamo z Odrešenikom, se spremenimo. Besedilo se glasi nekako takole:

Ko zažari božično jutro,

želim iti v hlev,

kjer Bog že od nočnih ur

leži na slami tej.

Kako lepo od tebe, da si želel

priti na zemljo!

Ne želim več tratiti

v grehu svojih otroških dni!

Jezus, potrebujemo te,

ti dragi prijatelj otrok.

Ne želim te več žalostiti

znova s svojimi grehi.10

Ko se v prenesenem pomenu prestavimo v hlev v Betlehemu, »kjer Bog že od nočnih ur leži na slami«, lahko Odrešenika bolje prepoznamo kot dar prijaznega, ljubečega nebeškega Očeta. Namesto da se čutimo upravičene do njegovih blagoslovov in milosti, razvijemo silno željo, da bi Boga prenehali žalostiti.

Ne glede na to, kakšna je naša trenutna smer ali razdalja do nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa, se lahko odločimo, da se bomo obrnili k njima in se z njima zbližali. Pomagala nam bosta. Odrešenik je po svojem vstajenju Nefijcem povedal:

»In moj Oče me je poslal, da bom vzdignjen na križ; in da bi, ko bom vzdignjen na križ, lahko pritegnil vse ljudi k sebi.

In zato sem bil vzdignjen; zato bom glede na Očetovo moč pritegnil ljudi k sebi, da jim bo sojeno po njihovih delih.«11

Če se želimo z Odrešenikom zbližati, moramo poglobiti vero vanj, skleniti in spolnjevati zaveze in nas mora spremljati Sveti Duh. Prav tako moramo delovati v veri in se odzvati na duhovno vodstvo, ki ga prejmemo. Vsi ti elementi so združeni v zakramentu. Resnično, najboljši način, ki ga poznam, kako se zbližati z Bogom, je, da se skrbno pripravimo in vsak teden vredni vzamemo zakrament.

Najina prijateljica iz Južne Afrike je povedala, kako je prišla do te ugotovitve. Ko je bila Diane nova spreobrnjenka, je hodila v vejo izven Johannesburga. Ko je neko nedeljo sedela med občestvom, je diakon, ko je delil zakrament, zaradi oblike kapele ni videl. Diane je bila razočarana, vendar ni rekla ničesar. Neki član je opazil, kaj se je zgodilo, in je to po sestanku omenil predsedniku veje. Ko se je začela Nedeljska šola, so Diane odpeljali v prazno učilnico.

Vstopil je brat z duhovništvom. Pokleknil je, blagoslovil nekaj kruha in ji izročil košček. Pojedla ga je. Ponovno je pokleknil in blagoslovil nekaj vode ter ji izročil majhno skodelico. Popila jo je. Potem sta Diane druga za drugo prešinili dve stvari: Prvič: »Oh, on (brat z duhovništvom) je to naredil samo zame.« In nato: »Oh, on (Odrešenik) je to naredil samo zame.« Diane je čutila ljubezen nebeškega Očeta.

Njeno spoznanje, da je bila Odrešenikova žrtev prav zanjo, ji je pomagalo, da je čutila, da se je z njim zbližala, in je v njej vzbudilo veliko željo, da bi ta občutek obdržala v srcu, ne le v nedeljo, ampak vsak dan. Spoznala je, da čeprav je sedela med občestvom, zato da je vzela zakrament, so bile zaveze, ki jih je vsako nedeljo obnovila, prav njene. Zakrament je pomagal - in še vedno pomaga - Diane čutiti moč Božje ljubezni, prepoznati Gospodovo roko v njenem življenju in se zbližati z Odrešenikom.

Odrešenik je zakrament označil kot nepogrešljivega za duhovni temelj. Dejal je:

»Zapovedujem vam, da to delajte (vzemite zakrament). In če boste to vselej delali, blagor vam, kajti zgrajeni ste na moji skali.

Kdor med vami pa bo delal več ali manj od tega, ni zgrajen na moji skali, pač pa na peščenem temelju; in ko se bo ulil dež in bodo prišle poplave in zapihali vetrovi in se zaganjali vanje, bodo padli in peklenska vrata so na stežaj odprta, da jih sprejmejo.«12

Jezus ni rekel, »če se bo ulil dež, če bodo prišle poplave in če bodo zapihali vetrovi, ampak ko«. Nihče ni varen pred življenjskimi izzivi; vsi potrebujemo varnost, ki izhaja iz tega, da vzamemo zakrament.

Na dan Odrešenikovega vstajenja sta dva apostola odpotovala v vas, ki se je imenovala Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Gospod, vendar ga nista prepoznala. Ko so potovali, ju je učil iz svetih spisov. Ko sta prišla na cilj, sta ga povabila, naj z njima večerja.

»Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal.

Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.

In rekla sta drug drugemu: ʻAli ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma.ʼ

Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane [apostole].«

In nato sta apostolom pričevala, da »je bil Gospod resnično obujen. /.../

Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.«13

Zakrament nam resnično pomaga spoznati Odrešenika. Spomni nas tudi na to, kako je po nedolžnem trpel. Če bi bilo življenje zares pravično, ne bi nikoli vstali, nikoli ne bi mogli stati čisti pred Bogom. V tem pogledu sem hvaležen, da življenje ni pravično.

Obenem pa lahko z zanosom izjavim, da zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa naposled v večnem načrtu stvari ne bo nobene krivičnosti. »Popravi lahko vse, kar je v življenju nepravičnega.«14 Morda se naše okoliščine ne bodo spremenile, vendar bomo zaradi Božjega sočutja, prijaznosti in ljubezni vsi prejeli več, kot si zaslužimo, več kot bi si lahko kdaj zaslužili, in več kot bi sploh kdaj lahko upali. Obljubljeno nam je, da »[bo Bog] obrisal vse solze z [naših] oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo«15.

Ne glede na to, kakšen je vaš odnos z Bogom, vas prosim, da se zbližate z nebeškim Očetom in Jezusom Kristusom, z največjima dobrotnikoma in tistima, ki dajeta vse, kar je dobro. Prosim vas, da greste vsak teden na zakramentni sestanek in vzamete sveta simbola Odrešenikovega telesa in krvi. Prosim vas, da občutite Božjo bližino, ko se vam bo razkril, kakor se je starodavnim učencem pri »lomljenju kruha«.

Obljubljam vam, da boste, če boste to delali, čutili, da ste se z Bogom zbližali. Naravna nagnjenja k otroškemu sitnarjenju, občutku nezadovoljne upravičenosti in posmehljivemu dvomu bodo razblinila. Ta čustva bodo zamenjali čustva globlje ljubezni in hvaležnosti za dar Sina nebeškega Očeta. Ko se zbližujemo z Bogom, smo v življenju deležni vsemogočne moči odkupne daritve Jezusa Kristusa. In kakor učenci na poti v Emavs bomo spoznali, da je bil Odrešenik ves čas blizu. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.

Opombe

  1. Gl. Handbook 2: Administering the Church [2010], 6.2). Na prvi strani knjižice Providing in the Lord’s Way: Summary of a Leader‘s Guide to Welfare (zgibanka, 2009) beremo: »Ko člani Cerkve naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi poskrbeli zase, vendar še vedno ne morejo zadostiti svojim potrebam, bi se morali po pomoč najprej obrniti k svojim družinskim članom. Če to ni zadosti, jim bo Cerkev pripravljena pomagati.«

  2. 1 Ne 2:16.

  3. 1 Ne 2:11, 12.

  4. 1 Ne 1:20.

  5. Moz 10:14.

  6. Gl. 1 Ne 17:23–50.

  7. 1 Ne 15:3.

  8. 1 Ne 15:9; gl. tudi v. 8.

  9. Gl. Lk 15:2; gl. tudi Joseph Smith, v History of the Church, 5:260–62.

  10. Božično hvalnico je v nemščini napisal Abel Burckhardt (1805 - 1882), ki je bil arhidiakon v Baslu v Švici. V švedščino jo je leta 1851 prevedla Betty Ehrenborg-Posse. Švedski naslov je »När juldagsmorgon glimmar«. Obstajajo številni angleški prevodi, zaradi katerih se hvalnica lahko poje po nemški ljudski melodiji. Angleški prevod, ki je naveden tukaj, je delo moje sestre in mene (Anite M. Renlund).

    Ko zažari božično jutro,

    želim iti v hlev,

    |: kjer Bog že od nočnih ur

    leži na slami tej. :|

    Kako lepo od tebe, da si želel

    priti na zemljo!

    |: Ne želim več tratiti

    v grehu svojih otroških dni! :|

    Jezus, potrebujemo te, ti dragi prijatelj otrok.

    |: Ne želim te več žalostiti

    znova s svojimi grehi. :|

    När juldagsmorgon glimmar,

    jag vill till stallet gå,

    |: där Gud i nattens timmar

    re’n vilar uppå strå. :|

    Hur god du var som ville

    till jorden komma ner!

    |: Nu ej i synd jag spille

    min barndoms dagar mer! :|

    Dig, Jesu, vi behöva,

    du käre barnavän.

    |: Jag vill ej mer bedröva

    med synder dig igen. :|

  11. 3 Ne 27:14–15.

  12. 3 Ne 18:12–13.

  13. Lk 24:30–35; gl. tudi v. 13–29.

  14. Pridigajte moj evangelij: vodič za misijonarsko služenje (2004), 52.

  15. Raz 21:4.