Vse ima svoje nasprotje
Nasprotja nam omogočajo, da zrastemo v to, kar bi nas nebeški Oče rad videl postati.
Bistvo evangelija Jezusa Kristusa je Očetov načrt odrešitve za večno napredovanje Božjih otrok. Ta načrt, ki je pojasnjen v sodobnem razodetju, nam pomaga razumeti marsikaj, s čimer se soočamo v tem življenju. Moje sporočilo se osredotoča na bistveno vlogo dvojnosti tega načrta.
I.
Namen življenja na zemlji za Božje otroke je, da bi imeli potrebne izkušnje, da »napredujejo k popolnosti in naposled uresničijo svojo božansko usodo dediča večnega življenja«1. Kakor nas je predsednik Thomas S. Monson ta dopoldan tako močno poučeval, napredujemo tako, da smo preizkušeni, da bi pokazali, ali se bomo odločili spolnjevati Božje zapovedi (gl. Abraham 3:25). Če naj bomo preizkušeni, moramo imeti svobodno voljo, da se lahko odločimo med alternativami. Nasprotje je bistveno, ker nudi alternative, da lahko udejanjamo svojo svobodno voljo.
Preostali del načrta je prav tako bistven. Ko se odločimo napačno - kar se neizogibno bomo - nas greh umaže in se moramo očistiti, da bomo lahko nadaljevali proti naši večni usodi. Očetov načrt omogoča način, da to naredimo, način, ki zadosti večnim zahtevam pravice: Odrešenik plača ceno, da nas odkupi od grehov. Odrešenik je Gospod Jezus Kristus, Edinorojeni Sin Boga, večnega Očeta, katerega odkupno žrtvovanje - katerega trpljenje - plača ceno za naše grehe, če se jih bomo pokesali.
Eno najboljših pojasnil načrtovane vloge nasprotij je v Mormonovi knjigi v Lehijevih naukih sinu Jakobu.
»Zatorej je potrebno, da je v vsem nasprotje. Če bi ne bilo tako, /.../ se pravičnost ne bi mogla izvrševati, niti hudobija, niti svetost, niti beda, niti dobro, niti slabo.« (2 Ne 2:11; gl. tudi v. 15)
Lehi je o posledici tega nadaljeval: »Gospod Bog [je] prepustil človeku, naj deluje sam od sebe. Zatorej bi človek sam od sebe ne mogel delovati, če bi ne bilo, da bi ga eno ali drugo privlačilo.« (v. 16) Gospod v sodobnem razodetju podobno razglasi, da hudič mora skušati človeške otroke, sicer ne bi mogli delovati sami (gl. NaZ 29:39).
V Edenskem vrtu se je bilo treba odločiti. Če Adam in Eva ne bi sprejela odločitve, ki je privedla do življenja na zemlji, je Lehi učil, »bi ostala v stanju nedolžnosti, /.../ ne bi bila delala dobrega, kajti nista pozna greha« (2 Ne 2:23).
Od začetka sta bila svobodna volja in nasprotje osrednja v Očetovem načrtu in Satanovem uporu zoper slednjega. Kakor je Gospod razodel Mojzesu, si je Satan na nebeškem svetu prizadeval človekovo svobodno voljo uničiti (gl. Moses 4:3). To uničenje je bilo vključeno v pogoje Satanove ponudbe. Prišel je pred Očeta in rekel, naj ga pošlje in da bo on sam njegov sin in bo odkupil vse človeštvo, da se nobena duša ne bo izgubila, in da bo to zagotovo naredil in naj bo Očetova slava njegova (gl. Moses 4:1).
Satan je torej predlagal, da bi izpeljal Očetov načrt na način, ki bi preprečil uresničitev Očetovega namena in dal Božjo slavo Satanu.
Satanov predlog bi zagotovil popolno enakost: odkupil bi vse človeštvo, da se ne bi izgubila niti ena duša. Nihče ne bi imel svobodne volje ali odločitve in zato ne bi bilo potrebe po nasprotjih. Ne bi bilo preizkušnje, ne poraza in ne uspeha. Ne bi bilo rasti, da bi se izpolnil namen Očetove želje za njegove otroke. V svetih spisih je zapisano, da se je Satanov upor končal z vojno v nebesih (gl. Raz 12:7), v kateri so vsi razen tretjina Božih otrok zaslužili pravico, da izkusijo življenje na zemlji, tako da so se odločili za Očetov načrt in zavrnili Satanov upor.
Satanov namen je bil, da bi Očetovo čast in moč dal sebi (gl. Iz 14:12–15; Moses 4:1, 3). Zato je Oče rekel, da bo Satana, ker se mu je uprl, izgnal (gl. Moses 4:3) z vsemi dušami, ki so udejanjale svobodno voljo, da so mu sledile (gl. Jud 1:6; Raz 12:8–9; NaZ 29:36–37). Satan in njegovi privrženci si potem, ko so bili izgnani kot duše brez telesa, prizadevajo Božje otroke prevarati in jih zasužnjiti (gl. Moses 4:4). Tako je torej, da je tisti zlobnež, ki je Očetovemu načrtu nasprotoval in si ga prizadeval uničiti, slednjega dejansko omogočil, ker sonasprotja omogočila izbiro in ker so nasprotja tista, ki omogočajo pravilne odločitve, ki prinašajo rast, kar je namen Očetovega načrta.
II.
Pomembno je, da skušnjava greha ni edina vrsta nasprotja na zemlji. Oče Lehi je učil, da bi Adam in Eva, če se padec ne bi zgodil, »ostala v stanju nedolžnosti, ne bi imela radosti, kajti nista poznala bede« (2 Ne 2:23). Brez izkušnje nasprotij na zemlji »se mora vse sestavljati v eno«, v čemer ne bi bilo sreče ne bede (v. 11). Oče Lehi nadaljeval, da je bilo zatorej potem, ko je Bog ustvaril vse stvari, »da bi se dovršili njegovi večni nameni s človekom, /.../ potrebno, da je bilo v tem nasprotje; in sicer prepovedani sad v nasprotju z drevesom življenja; eden je sladak in drugi grenak« (v. 15).2 Njegovo poučevanje tega dela načrta odrešitve se zaključi z naslednjimi besedami:
»Glejte, vse je bilo storjeno v modrosti tega, ki pozna vse.
Adam je padel, da bi ljudje bili; in ljudje so, da bi imeli radost.« (v. 24–25)
Nasprotja v težkih okoliščinah, s katerimi se soočimo na zemlji, so prav tako del načrta, ki spodbuja našo rast na zemlji.
III.
Vsi doživljamo najrazličnejša nasprotja, ki nas preizkusijo. Nekaj teh preizkušenj so skušnjave, naj grešimo. Nekatere so izzivi smrtnika, ki niso osebni grehi. Nekatere so zelo velike. Nekatere so majhne. Nekatere se nadaljujejo, druge so zgolj občasne. Izvzet ni nihče. Nasprotja nam omogočajo, da zrastemo v to, kar bi nas nebeški Oče rad videl postati.
Potem ko je Joseph Smith zaključil s prevajanjem Mormonove knjige, je moral najti še založnika. To ni bilo lahko. Kompleksnost tega dolgega rokopisa in stroški tiskanja in vezava na tisoče izvodov so bili zastrašujoči. Joseph je najprej pristopil k E. B. Grandinu, tiskarju v Palmyri, ki ga je zavrnil. Nato je v Palmyri našel drugega tiskarja, ki ga je prav tako zavrnil. Odpotoval je v Rochester, štirideset kilometrov stran, in pristopil k najuglednejšemu založniku v zahodnem New Yorku, ki ga je prav tako zavrnil. Neki drugi rochesterski založnik je bil pripravljen, toda zaradi okoliščin je bila ta alternativa nesprejemljiva.
Tedni so minevali in Joseph je moral biti zbegan zaradi nasprotovanja, da bi izpolnil, kar mu je Bog naročil. Gospod mu stvari ni olajšal, jih je pa omogočil. Josephov peti poizkus, drugi pristop k palmyrskemu založniku Grandinu, je bil uspešen.3
Leta kasneje je bil Joseph veliko mesecev na boleč način zaprt v ječi Liberty. Ko je molil za pomoč, mu je Gospod rekel, da mu bo vse to dalo izkušnje in bo za njegovo dobro (gl. NaZ 122:7).
Vsi poznamo druge vrste nasprotij v zemeljskem življenju, ki jih niso povzročili naši osebni grehi, vključno z boleznijo, invalidnostjo in smrtjo. Predsednik Thomas S. Monson je pojasnil:
»Nekateri med vami ste občasno v svojem trpljenju zajokali, sprašujoč se, zakaj vam je nebeški Oče dovolil iti skozi kakršne koli preizkušnje že, s katerimi se soočate. /.../
Kakor koli, nikoli ni bilo mišljeno, da bi bilo naše življenje na zemlji lahko ali stalno prijetno. Nebeški Oče /.../ ve, da se učimo in rastemo in se izboljšujemo v težkih izzivih, srce parajočih bridkostih in težkih odločitvah. Vsak od nas doživlja temne dni, ko nam umrejo ljubljeni, boleče trenutke, ko izgubimo zdravje, občutke zapuščenosti, ko se zdi, da so nas tisti, ki jih imamo radi, zapustili. Te in druge težave, ki nas doletijo, resnično preizkušajo našo sposobnost vztrajanja.«4
Naša prizadevanja, da bi izboljšali svoje spoštovanje nedelje, predstavlja manj stresen primer nasprotja. Imamo Gospodovo zapoved, naj spoštujemo nedeljo. Nekatere naše odločitve lahko to zapoved kršijo, druge odločitve, kako ob nedelji preživeti čas, pa so preprosto vprašanje, ali bomo naredili zgolj, kar je dobro ali najboljše.5
Za ponazoritev nasprotij skušnjave Mormonova knjiga opisuje tri metode, ki jih hudič uporablja v poslednjih dneh. Prvič, »[besnel] bo v srcih človeških otrok in v njih podžigal jezo do tega, kar je dobro« (2 Ne 28:20). Drugič, »pomiril in /.../ zazibal [bo člane] v meseno varnost«, rekoč, »Sion uspeva, vse je dobro« (v. 21). Tretjič, govoril nam bo, »da pekla ni; in /.../ nisem noben hudič« (v. 22) in zatorej ni nič prav in nič narobe. Zaradi teh nasprotij smo posvarjeni, naj se v Sionu ne počutimo dobro (gl. v. 24).
Cerkev se pri svojem božanskem poslanstvu in mi se v svojih osebnih življenjih danes soočamo z vse večjim nasprotovanjem. Morda ko Cerkev postaja močnejša in mi člani postajamo bolj verni in poslušni, Satan krepi svojo moč nasprotja, zato da bomo imeli »nasprotje v vsem«.
Nekaj tega nasprotja prihaja celo od članov Cerkve. Nekateri, ki uporabljajo osebno umovanje oziroma modrost, da se upirajo preroškim navodilom, si dajejo nazive, izposojene od izvoljenih teles - »zvesta opozicija«. Ne glede kako primerno je za demokracijo, ni jamstvaza ta koncept v vodenju Božjega kraljestva, kjer se vprašanja spoštuje, nasprotovanja pa ne (gl. Mt 26:24).
Kot drug primer, veliko je stvari v zgodnji zgodovini naše Cerkve, kot to, kaj je Joseph Smith naredil oziroma ni naredil v vsakršnih okoliščinah, ki jih nekateri uporabljajo kot osnovo za nasprotovanje. Vsem rečem, udejanjajte vero in se zanašajte na Odrešenikove nauke, da jih bomo »po njihovih sadovih /.../ spoznali« (Mt 7:16). Cerkev si močno prizadeva, da bi bila jasna glede zapisov, ki jih imamo, toda po vsem, kar lahko objavimo, našim članom včasih ostanejo osnovna vprašanja, ki jih s preučevanjem ni moč razrešiti. To je inačica cerkvene zgodovine »nasprotja v vsem«. Nekatere stvari je moč spoznati le z vero (gl. NaZ 88:118). V celoti se moramo zanašati na vero v pričevanje, ki smo ga prejeli od Svetega Duha.
Bog redko posega v svobodno voljo katerega koli svojega otroka, tako da posreduje proti nekomu, da bi pomagal drugim. Vendar nam lajša bremena naših stisk in nas krepi, da jih prenašamo, kakor je naredil z Almovim ljudstvom v deželi Helam (gl. Moz 24:13–15). Ne prepreči vseh naravnih katastrof, vendar odgovori na naše molitve, da otopi njihove učinke oziroma jih odvrne, kakor je naredil z edinstveno močnim ciklonom, ki je grozil, da bo preprečil posvetitev templja na Fidžiju;6 oziroma ne ohromi njihovih prizadevaj, kakor jih je v terorističnem napadu, zaradi katerega je uganilo toliko življenj na bruseljskem letališču, štirje naši misijonarji pa so bili le ranjeni.
Pri vsem nasprotovanju v tem življenju imamo Božje zagotovilo, da bo naše »stiske posvetil v [naše] dobro« (2 Ne 2:2). Bili smo poučeni tudi, da svojo izkušnjo na zemlji in Božje zapovedi razumemo v okviru velikega Božjega načrta odrešitve, ki nam pove za namen življenja in nam da Odrešenikovo gotovost, v čigar imenu pričujem o resnici teh stvari, v imenu Jezusa Kristusa, amen. V imenu Jezusa Kristusa, amen.