Ali verjamem?
Če je to res, potem imamo največje sporočilo o upanju in pomoč, kar ju je svet kdaj poznal.
30. marca, pred komaj enim letom, so malega dveletnega Ethana Carnesecca iz American Forka v Utahu sprejeli v bolnišnici zaradi pljučnice in tekočine okrog pljuč. Dva dni kasneje se mu je stanje tako zelo poslabšalo, da so ga morali s helikopterjem prepeljati v pediatrično bolnišnico v Salt Lake Cityju. Njegovi zaskrbljeni mami, Michele, je bilo dovoljeno sedeti na sprednjem sedežu in pospremiti sina. Dali so ji slušalke, da se je lahko pogovarjala z drugimi v helikopterju. Slišala je reševalce, ki so oskrbovali njenega bolnega fantka, in ker je bila Michele tudi sama medicinska sestra na pediatriji, je vedela dovolj, da je dojela, da je Ethan v resnih težavah.
Michele je v tistem kritičnem trenutku opazila, da letijo neposredno nad utaškim templjem Draper. Iz zraka je skozi okno pogledala po dolini in videla tudi tempelj Jordan River, tempelj Oquirrh Mountain in v daljavi celo tempelj Salt Lake. V mislih je zaslišala: »Ali veruješ ali ne?«
O tej izkušnji pravi:
»V Osnovni in pri Mladenkah sem se poučila o tempeljskih blagoslovih in da so družine za večno. Na misijonu sem dobrim ljudem v Mehiki prinašala sporočilo o družini. V templju sem se k svojemu večnemu sopotniku pečatila za čas in vso večnost. Kot voditeljica Mladenk sem poučevala lekcije o družini in svojim otrokom na družinskih večerih pripovedovala zgodbe o večnih družinah. VEDELA SEM, ampak ALI SEM VERJELA? Odgovor je prišel tako hitro, kot se je vprašanje pojavilo v moji glavi: Duh mi je v srcu in mislih potrdil, kar sem že vedela - Verjela SEM!
V tistem trenutku sem nebeškemu Očetu v molitvi izlila srce in se mu zahvalila za spoznanje in vero, ki sem ju imela, da so družine zares za večno. Zahvalila sem se mu za njegovega Sina, Jezusa Kristusa, ki je vse to omogočil. Zahvalila sem se mu za svojega sina in nebeškemu Očetu dala vedeti, da je v redu, če mora mojega malega Ethana vzeti v svoj nebeški dom. Nebeškemu Očetu sem popolnoma zaupala in vedela, da bom Ethana spet videla. Tako hvaležna sem bila, da sem v odločilnem trenutku vedela IN verovala, da je evangelij pravi. Bila sem pomirjena.«1
Ethan je več tednov preživel v bolnišnici, kjer je bil deležen strokovne zdravstvene oskrbe. Molitve, posti in vera ljubljenih so mu skupaj s to oskrbo omogočili, da je zapustil bolnišnico in se vrnil domov k družini. Danes je zdrav in se dobro počuti.
Ta odločilni trenutek je Michele potrdil, da so to, kar se je učila vse življenje, več kot le besede; to je resnica.
Ali kdaj postanemo tako vajeni blagoslovov, ki smo jih prejeli kot člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, da ne moremo popolnoma razumeti čudeža in veličastja poti učenca v Gospodovi pravi Cerkvi? Ali smo kdaj krivi ravnodušja do največjega daru, ki nam je v tem življenju lahko ponujen? če bomo spolnjevali njegove zapovedi in vztrajali do konca, imeli večno življenje, ki je največji od vseh Božjih darov.2
Verjamemo, da je ta Cerkev več kot le dober kraj, kamor gremo ob nedeljah in se učimo, kako biti dobri ljudje. Je več kot le sijajen krščanski družabni klub, kjer se lahko družimo z ljudmi dobrih moralnih načel. To ni le velik sklop zamisli, ki jih starši lahko doma učijo svoje otroke, zato da bodo odgovorni, prijetni ljudje. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je neskončno več kot vse to.
Samo malce razmislite o pomembnih trditvah, ki jih navajamo kot veroizpoved. Verjamemo, da je isto Cerkev, ki jo je Jezus Kristus ustanovil, ko je bil na zemlji, ponovno obnovil prerok, ki ga je Bog poklical v našem času, ter da imajo naši voditelji isto moč in polnomočje, da delujejo v Božjem imenu, kot so jo imeli starodavni apostoli. Imenuje se Božje duhovništvo. Trdimo, da s tem obnovljenim polnomočjem lahko prejmemo odrešilne uredbe, kot je krst, in da nas vselej spremlja dar Svetega Duha, ki prečisti in izboljšuje. Imamo apostole in preroke, ki to Cerkev vodijo in usmerjajo z duhovniškimi ključi, in verjamemo, da Bog preko teh prerokov govori svojim otrokom.
Verjamemo tudi, da zaradi te duhovniške moči lahko sklenemo zaveze in prejmemo uredbe v svetih templjih, zaradi česar se bodo nekega dne lahko vrnili v navzočnost Boga in z njim živeli večno. Trdimo tudi, da bodo s to močjo družine povezane za večnost, ko bodo pari novo in večno zavezo zakonske zveze sklenili v svetih templjih, za katere verjamemo, da so dobesedno Božje hiše. Verjamemo, da te odrešilne uredbe lahko prejmemo ne le zase, ampak tudi za naše prednike, ki so živeli na zemlji, ne da bi imeli priložnost sodelovati v teh bistvenih odrešilnih uredbah. Verjamemo, da v teh istih svetih templjih z namestniki lahko izvajamo uredbe za prednike.
Verjamemo, da smo preko preroka in z Božjo močjo prejeli dodatne svete spise, s čimer pričevanju v Svetem pismu dodajamo in razglašamo, da je Jezus Kristus Odrešenik sveta.
Trdimo, da je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni Božje kraljestvo in edina prava Cerkev na zemlji. Imenuje se Cerkev Jezusa Kristusa, saj je Gospod tisti, ki jo vodi; to je njegova Cerkev in zaradi njegove odkupne žrtve je vse to mogoče.
Verjamemo, da teh razpoznavnih značilnosti ne najdemo na nobenem kraju ali organizaciji na tej zemlji. Čeprav so druge veroizpovedi in cerkve dobre in iskrene, pa nobena od njih nima polnomočja za izvajanje odrešilnih uredb, ki so na voljo v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
To vemo, ampak ali tudi verjamemo? Če je to res, potem imamo največje sporočilo o upanju in pomoč, kar ju je svet kdaj poznal. Če to verjamemo, je za nas in za tiste, ki jih imamo radi, stvar večne pomembnosti.
Da bi verjeli, moramo evangelij iz glave premakniti v srce! Možno je, da po evangeliju živimo zgolj navidezno, ker se to od nas pričakuje ali ker je to kultura, v kateri smo odraščali, ali ker je to navada. Nekateri morda niso izkusili tega, kar je ljudstvo kralja Benjamin doživljalo po njegovem govoru. »Vsi so zaklicali v en glas, rekoč: Da, verjamemo vsem besedam, katere si nam govoril; in tudi vemo o njihovi gotovosti in resnici zavoljo Duha od Gospoda Vsemogočnega, ki je v nas oziroma v našem srcu povzročil veliko spremembo, da nismo več nagnjeni k temu, da bi delali zlo, pač pa da bi nenehno delali dobro.«3
Vsi si moramo prizadevati, da bi se naše srce in narava spremenila, da ne bi več imeli želje hoditi po poteh sveta, ampak da bi ugajali Bogu. Prava spreobrnitev je postopek, ki se zgodi čez čas in vključuje pripravljenost za udejanjanje vere. Nastopi, ko namesto spleta preučujemo svete spise. Nastopi, ko smo poslušni Božjim zapovedim. Spreobrnitev nastopi, ko služimo ljudem okrog sebe. Zgodi se zaradi iskrene molitve, rednih odhodov v tempelj in zvestega izvrševanja od Boga danih odgovornosti. Narekuje doslednost in vsakodnevno prizadevanje.
Pogosto me vprašajo: »Kaj je največji izziv, s katerim se sooča današnja mladina?« Odgovorim, da verjamem, da je to vseprisotni vpliv ogromne in prostorne zgradbe4 v njihovi življenjih.Če je bila Mormonova knjiga napisana izrecno za naš čas, potem zagotovo ne smemo spregledati, kako pomembna sta za nas sporočilo o Lehijevem videnju drevesa življenja in posledice tistih iz tiste ogromne in prostorne zgradbe, ki so kazali s prstom in se rogali.
Zame je najbolj srce parajoč opis tistih, ki so se skozi temne meglice že prebili do tesne in ozke poti, se oprijeli železnega droga, dosegli cilj ter okusili čisti in okusni sad drevesa življenja. Potem odlomek pravi, da so tisti lepo oblečeni ljudje v ogromni in prostorni zgradbi »s svojim obnašanjem ... zasmehovali in kazali s prstom na tiste, ki so bili prišli in jedli od sadu.
»In potem ko so bili sad okusili , jih je bilo sram zavoljo tistih, ki so se jim rogali; in odpadli so na prepovedane poti in se izgubili.«5
Ti verzi opišejo tiste, ki v življenju že imamo evangelij Jezusa Kristusa. Najsi smo se rodili z njim ali smo se se morali prebiti skozi temne meglice, da smo ga našli, smo okusili ta sad, ki je »nadvse dragocen in nadvse dober«6 in ima potencial, da nam prinese večno življenje, »[največjega] med vsemi Božjimi darovi«. Potrebno je le, da se še naprej gostimo in ne prisluhnemo tistim, ki bi se iz naših prepričanj norčevali, ali tistim, ki se veselijo v vzbujanju dvomov, ali tistim, ki pri cerkvenih voditeljih in nauku iščejo napake. To je odločitev, ki jo sprejmemo vsak dan - da se odločimo za vero in ne dvom. Starešina M. Russell Ballard nas je rotil, naj »ostanemo v čolnu, uporabimo rešilni jopič in se držimo z obema rokama«7.
Kot člani Gospodove prave Cerkve smo že v čolnu. Ni nam treba preučevati modrosti sveta, da bi našli resnico, ki nas bo tolažila, nam pomagala in nas vodila, da bomo šli varno skozi življenjske preizkušnje - jo že imamo! Prav kakor je Ethanova mamica lahko preverila svoja dolgoletna prepričanja in v odločilnem trenutku samozavestno izjavila: »Verjamem!« lahko tudi mi.
Pričujem, da je naše članstvo v Gospodovem kraljestvu dar neizmerne vrednosti. Pričujem, da blagoslovi in mir, ki jih ima Gospod pripravljene za tiste, ki so poslušni in zvesti, presegajo vse, kar lahko doume človeški razum. To vam pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.