Zavetje pred neurjem
Ta trenutek ne opredeljuje beguncev, naš odziv pa bo opredelil nas.
»Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli,
nag sem bil in ste me oblekli. /.../
Resnično, povem vam: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«1
Ocenjuje se, da je danes po vsem svetu šestdeset milijonov beguncev, kar pomeni, da je bil »eden na vsakega 122. človeka prisiljen zapustiti svoj dom«2, polovica teh pa so otroci.3 Šokantno je preučevati nanašajoče se številke in premišljevati o tem, kaj to pomeni v življenju vsakega posameznika. Trenutno je moja zadolžitev v Evropi, kamor je v zadnjem letu prišlo 1.250.000 beguncev iz delov Srednjega vzhoda in Afrike, kjer divja vojna.4 Veliko jih vidimo prihajati samo z oblačili, v katera so oblečeni, in s tem, kar lahko nesejo v eni majhni torbi. Veliko med njimi jih je zelo izobraženih, vsi pa so morali zapustiti domove, šole in službe.
Cerkev po navodilih Prvega predsedstva sodeluje s 75 organizacijami v sedemnajstih evropskih državah. Med temi organizacijami so od velikih mednarodnih ustanov vse do majhnih krajevnih iniciativ, od vladnih agencij do versko zasnovanih in posvetnih dobrodelnih organizacij. Imamo srečo, da sodelujemo in se učimo od drugih, ki že veliko let delajo z begunci po vsem svetu.
Kot članom Cerkve, kot narodu se nam ni treba ozreti daleč v zgodovino, da bi se spomnili časov, ko smo bili sami begunci, vedno znova nasilno pregnani z domov in kmetij. Ko je sestra Linda Burton prejšnji teden govorila o beguncih, je sestre v Cerkvi prosila, naj premislijo: »Kaj če bi bila njihova zgodba moja zgodba?«5 Njihova zgodba je naša zgodba izpred ne tako veliko let.
V vladah in družbah potekajo resne debate glede tega, kakšna je opredelitev begunca in kaj bi bilo treba narediti, da bi se jim pomagalo. Namen teh misli nikakor ni, da bi se pridružile razgretim razpravam, niti ne da bi komentirale priseljensko politiko, temveč da bi se osredotočile na ljudi, ki so bili zaradi vojn, ki jih niso povzročili, pregnani s svojih domov in iz svojih držav.
Odrešenik ve, kako je biti begunec - bil je eden od njih. Jezus je kot majhen otrok z družino pobegnil v Egipt, da bi ušel smrtonosnim Herodovim mečem. In v različnih trenutkih njegovega delovanja so mu grozili in je bilo njegovo življenje v nevarnosti, dokler se ni podvrgel nakanam zlih ljudi, ki so snovali njegovo smrt. Morda je zato za nas še bolj presenetljivo, da nas je pogosto učil, naj ljubimo drug drugega, naj ljubimo, kakor ljubi on, naj ljubimo bližnje kakor sami sebe. Resnično, »čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski«6 in skrbeti za revne in pomoči potrebne ter poskrbeti zanje, da ne bodo trpeli7.
Navdihujoče je bilo videti, kaj so člani Cerkve po vsem svetu radodarno darovali, da bi pomagali tem posameznikom in družinam, ki so toliko izgubili. Zlasti po Evropi sem videl veliko članov Cerkve, ki so izkusili radostno prebujenje in obogatitev duše, ko so se odzvali na globoko, notranjo željo, da bi pomagali in služili tistim okrog sebe, ki so v tako skrajni stiski. Cerkev je nudila zatočišča in zdravstveno oskrbo. Koli in misijoni so zbrali več tisoč paketov s higienskimi potrebščinami. Drugi koli so poskrbeli za hrano in vodo, oblačila, nepremočljive pelerine, kolesa, knjige, nahrbtnike, očala za branje in veliko drugega.
Posamezniki od Škotske do Sicilije so prevzeli vsako vlogo, ki si jo je moč zamisliti. Zdravniki in medicinske sestre so darovale svoje usluge tam, kjer so begunci prispeli premočeni, prezebli in pogosto travmatizirani zaradi prečkanja voda. Ko se začne nastanitveni postopek beguncev, jim lokalni člani pomagajo pri učenju jezika gostujoče države, medtem ko drugi bodrijo duha otrokom in staršem, tako da poskrbijo za igrače, potrebščine za risanje, glasbo in igro. Nekateri vzamejo podarjeni sukanec, pletilne igle in kvačke in te spretnosti poučujejo lokalne begunce, stare in mlade.
Starejši člani Cerkve, ki že leta služijo in so voditelji, pripovedujejo o tem, da jim je nudenje pomoči tem ljudem, ki jo tako nujno potrebujejo, dalo najbogatejše, najbolj izpolnjujoče izkušnje služenja doslej.
Dejanskost teh situacij je treba videti, da jim verjameš. Pozimi sem v begunskem prehodnem taborišču med številnimi drugimi spoznal nosečnico iz Sirije, ki si je obupano prizadevala dobiti zagotovilo, da ji otroka ne bo treba roditi na mrzlih tleh ogromne dvorane, kjer je bila nastanjena. V Siriji je bila univerzitetna profesorica. In v Grčiji sem govoril z družino, katere člani so bili še premočeni, ki so drgetali in bili prestrašeni, ker so iz Turčije prišli v majhnem gumenjaku. Potem ko sem se jim zazrl v oči in slišal njihove zgodbe, tako o grozi, pred katero so pobegnili, kot o njihovem nevarnem potovanju, da bi našli zatočišče, ne bom nikoli več isti.
Oskrbo in pomoč nudi široka paleta posvečenih dobrodelnih delavcev, med katerimi je veliko prostovoljcev. Pri delu sem videl članico Cerkve, ki je veliko mesecev dolgo v noč delala in skrbela za najbolj nujne potrebe tistih, ki so iz Turčije prihajali v Grčijo. Med številnimi drugimi prizadevanji je nudila prvo pomoč tistim z najbolj kritičnimi zdravstvenimi potrebami; poskrbela je, da je bilo za ženske in otroke, ki so potovali sami, poskrbljeno; objela je tiste, ki so na poti ostali sami, in po svojih najboljših močeh poiskala omejene vire za brezmejne potrebe. Ona je kakor številni njej podobni dobesedni angel, ki pomaga, katere dejanj tisti, za katere je poskrbela, ne bodo pozabili, niti ne Gospod, po opravkih katerega je bila poslana.
Vsi, ki so se razdajali, da bi lajšali trpljenje okrog sebe, so precej podobni Almovim ljudem: »In tako v svojih uspevajočih okoliščinah niso odpravili nikogar, ki je bil gol, ali ki je bil lačen, ali ki je bil žejen, ali ki je bil bolan, ali ki ni imel jesti; /.../ zato so bili velikodušni do vseh, tako do starih kot do mladih, tako do zasužnjenih kot do svobodnih, tako do moških kot do žensk, bodisi zunaj cerkve ali v cerkvi, ne da bi delali razlike med tistimi, ki so potrebovali pomoč.«8
Biti moramo pozorni, da novice o bedi beguncev nekako ne postanejo vsakdanjost, potem ko se začetni šok umiri, in vendar se vojne nadaljujejo in družine še naprej prihajajo. Na milijone beguncev po svetu, o zgodbah katerih se nič več ne poroča, še vedno obupno potrebuje pomoč.
Če sprašujete: »Kaj lahko naredim?« si najprej zapomnimo, da ne bi smeli služiti na račun lastne družine in drugih odgovornost9, niti ne bi smeli pričakovati, da bodo voditelji organizirali projekte za nas. Kot posamezniki ali družine pa se lahko pridružimo temu velikemu človekoljubnemu prizadevanju.
V odgovor na povabilo Prvega predsedstva, naj se pridružimo krščanskemu služenju beguncem po vsem svetu10, so generalna predsedstva Društva za pomoč, Mladenk in Osnovne organizirala pomoč, ki se imenuje »Bil sem tujec«. Sestra Burton je to ženskam v Cerkvi predstavila prejšnji teden na generalnem zasedanju žensk. Na IWasAStranger.lds.org je veliko koristnih zamisli, virov in predlogov za služenje.
Začnite na kolenih v molitvi. Nato premišljujte v smislu, da bi nekaj počeli blizu doma, v lastni skupnosti, kjer boste našli ljudi, ki potrebujejo pomoč pri prilagajanju novim okoliščinam. Glavni cilj je, da bi si ponovno ustvarili delovno in samostojno življenje.
Možnosti, da ponudimo pomoč in smo prijatelji, so neskončne. Ponovno nameščenim beguncem bi lahko pomagali pri učenju jezika države gostiteljice, izpopolnjevati njihove delovne sposobnosti ali vaditi razgovor za delo. Neki družini ali samski materi bi lahko ponudili, da jih boste spremljali pri prehodu v nepoznano kulturo, in sicer z nečim preprostim, kot je to, da jih spremljate v trgovino ali v šolo. Nekateri oddelki in koli sodelujejo z obstoječimi, zaupanja vrednimi organizacijami. In glede na vaše okoliščine lahko prispevate za izredna cerkvena človekoljubna prizadevanja.
Poleg tega vsak od nas lahko poglobi svoje zavedanje o dogodkih po svetu, zaradi katerih so te družine pregnane s svojih domov. Upreti se moramo nestrpnosti ter zagovarjati spoštovanje in razumevanje med kulturami in izročili. Če boste begunske družine srečali in njihovim zgodbam prisluhnili z lastnimi ušesi, in ne preko sprejemnikov ali časopisa, vas bo to spremenilo. Razvilo se bo pravo prijateljstvo in spodbujalo sočutje ter uspešno vključevanje.
Gospod nam je naročil, naj bodo Sionovi koli zaščita in zavetje pred neurjem.11 Mi smo zatočišče našli. Pridimo iz svojih varnih krajev in jim s svojim obiljem prinašajmo upanje v svetlejšo prihodnost, faith v Boga in bližnje ter ljubezen, ki preko kultur in ideoloških razlik vidi sijajno resnico, da smo vsi otroci nebeškega Očeta.
»Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti.«12
To, da si begunec, je morda opredeljujoč trenutek v življenju tistih, ki so begunci, toda to, da so begunci, jih ne opredeljuje. Kot za tisoče pred njimi bo to obdobje - upajmo da kratko - v njihovem življenju. Nekateri od njih bodo postali Nobelovi nagrajenci, javni uslužbenci, zdravniki, znanstveniki, glasbeniki, umetniki, verski voditelji in tisti, ki bodo prispevali na drugih področjih. Resnično, veliko od njih jih je to bilo, preden so vse izgubili. Ta trenutek jih ne opredeljuje, naš odziv pa bo opredelil nas.
»Resnično, povem vam: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«13 V imenu Jezusa Kristusa, amen.
Več o tem na IWasAStranger.lds.org and mormonchannel.org/blog/post/40-ways-to-help-refugees-in-your-community.