Očetje
Danes se osredotočam na dobro, ki ga moški lahko naredijo v najvišjih moških vlogah - kot možje in očetje.
Danes govorim o očetih. Očetje so bistveni v božanskem načrtu sreče in rad bi spodbudno zaklical tistim, ki si prizadevajo, da bi ta poklic opravljali dobro. Ko hvalim in spodbujam očetovstvo in očete, ne bi rad nikogar sramotil ali vanj dvomil. Danes se preprosto osredotočam na dobro, ki ga moški lahko naredijo v najvišjih moških vlogah - kot možje in očetje.
David Blankenhorn, avtor knjige Fatherless America, je ugotovil: »Danes je ameriška družba glede ideje o očetovstvu v svojem bistvu razdeljena in protislovna. Nekateri ljudje se je niti ne spomnijo. Za druge je žaljiva. Drugi, vključno z več kot nekaj družinskimi poznavalci, jo zanemarjajo ali prezirajo. Veliko drugih ji posebno ne nasprotuje, niti ji niso posebno predani. Veliko ljudi si želi, da bi mi ravnali v skladu z njo, vendar verjamejo, da naša družba tega preprosto nič več ne more oziroma noče.«1
Kot Cerkev verjamemo v očete. Verjamemo v »ideal moškega, ki družino postavlja na prvo mesto«2. Verjamemo, da morajo »po Božjem načrtu /.../ očetje družino voditi ljubeče in pravično in so odgovorni, da poskrbijo za življenjske potrebe in zaščito družine«3. Verjamemo, da so si v dopolnjujočih družinskih dolžnostih matere in očetje »kot enakopravni partnerji pri izpolnjevanju teh svetih odgovornosti dolžni pomagati«4. Verjamemo, da so očetje edinstveni in nenadomestljivi, daleč od tega, da bi bili odveč.
Nekateri dobro očetovstva v družbenem smislu vidijo kot nekaj, kar moške obvezuje do potomcev in jih spodbuja, da so dobri državljani in da premišljujejo o potrebah drugih, nadomeščajoč »materinsko vlaganje v otroke z vlaganjem obeh staršev v otroke. /.../ Skratka, za moške je ključno, da so očetje. Ključno za otroke je, da imajo očete. Ključno za družbo je, da ustvari očete.«5 Čeprav ta razmišljanja zagotovo držijo in so pomembna, vemo, da je očetovstvo veliko več kot družbeni konstrukt ali rezultat evolucije. Očetovska vloga ima božanski izvor, začenši z Očetom v nebesih in, v tej razsežnosti smrtnikov, z očetom Adamom.
Popolni, božanski izraz očetovstva je nebeški Oče. Njegov značaj in lastnosti vključujejo obilje dobrote in popolne ljubezni. Njegovo delo in slava sta razvoj, sreča in večno življenje njegovih otrok.6 Očetje v tem padlem svetu ne morejo trditi nič primerljivega z Veličanstvom na višavah, vendar si ga po svojih najboljših močeh prizadevajo posnemati in resnično trdo delajo zanj. Počaščeni so z izrednim in resnim skrbništvom.
Kajti pri moških očetovstvo izpostavi naše šibkosti in potrebo po tem, da se izboljšamo. Za očetovstvo so potrebne žrtve, vendar je to vir neprimerljivega zadovoljstva, celo radosti. Ponovno, najvišji vzornik je Oče v nebesih, ki je svoje duhovne otroke tako ljubil, da je za našo odrešitev in povzdignjenje dal svojega edinorojenega sina.7 Jezus je rekel: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje.«8 Očetje izkazujejo takšno ljubezen, ko iz dneva v dan predajajo svoje življenje, ko služijo in preživljajo svoje družine.
Morda je najbolj bistveno od vsega očetovega dela to, da srca otrok obrne k njihovemu nebeškemu Očetu. Če s svojim vzorom kakor tudi z besedami oče lahko pokaže, kako je v vsakdanjem življenju videti zvestoba Bogu, bo ta oče svojim otrokom dal ključ do miru v tem življenju in do večnega življenja v prihodnjem svetu.9 Oče, ki svete spise bere otrokom in z njimi, slednje seznani z Gospodovim glasom.10
V svetih spisih najdemo ponavljajoči se poudarek na dolžnosti staršev, da svoje otroke učijo:
In spet, če imajo starši otroke v Sionu oziroma v katerem njegovem okolišu, ki je ustanovljen, ki jih ne učijo, da bi razumeli nauk kesanja, vero v Kristusa, Sina živega Boga, in krst ter dar Svetega Duha s polaganjem rok, ko so stari osem let, naj za ta greh odgovarjajo starši. /.../
In otroke naj učijo moliti in hoditi pokončno pred Gospodom.11
Leta 1833 je Gospod grajal člane Prvega predsedstva, ker niso posvečali dovolj pozornosti dolžnosti poučevanja svojih otrok. Enemu je izrecno rekel, da svojih otrok ni učil o luči in resnici glede na zapovedi in da ima hudobni moč nad njim in da je to vzrok njegovemu trpljenju.12
Očetje bi morali znova vsako generacijo poučevati o Božji postavi in delih. Psalmist je izjavil:
»Postavil je pričevanje v Jakobu, postavo je položil v Izraelu, ki ju je zapovedal našim očetom, naj v njiju poučujejo svoje sinove;
da bodo spoznali, poznejši rod, sinovi, ki bodo še rojeni, vstali in pripovedovali svojim otrokom,
da bodo v Boga stavili svoje zaupanje in ne bodo pozabili Božjih del, temveč bodo njegove zapovedi izpolnjevali.«13
Zagotovo je poučevanje evangelija skupna dolžnost matere in očeta, toda Gospod je jasen, da pričakuje, da bodo očetje pri tem vodili, da bo to njihova velika prioriteta. (In zapomnimo si, da so neuradni pogovori, skupno delo in igra ter poslušanje pomembni elementi poučevanja.) Gospod pričakuje, da bodo očetje oblikovali svoje otroke, otroci pa želijo in potrebujejo vzornika.
Sam sem bil blagoslovljen z vzornim očetom. Spominjam se, da je oče, ko sem bil fant, star okrog dvanajst let, postal kandidat za mestni svet v naši, precej majhni skupnosti. Ni vodil velike volilne kampanje - vse, kar se spomnim, je bilo, da je oče mene in moje brate poslal raznašat letake od vrat do vrat, v katerem je nagovarjal ljudi, naj volijo Paula Christoffersona. Številni odrasli so, ko sem jim letak izročil, pripomnili, da je Paul dober in pošten možak in da nimajo nobene težave, da bi ga volili. V svojem deškem srcu sem bil na očeta močno ponosen. Dobil sem zaupanje in željo, da bi stopal po njegovih stopinjah. Ni bil popoln - nihče ni - toda bil je pošten in dober in navdihujoč vzor svojemu sinu.
Vzgoja in graja sodita k poučevanju. Pavel je rekel: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.«14 Toda pri karanju mora oče uporabljati določeno pazljivost, da se ne bi slučajno približal zlorabi, ki ni nikoli upravičena. Ko oče graja, ga mora k temu spodbuditi ljubezen in vodstvo Svetega Duha.
Pravočasno naj ostro graja, kadar ga k temu vodi Sveti Duh; in potem naj po tistem izkaže veliko ljubezni temu, katerega je grajal, da ga ne bo presodil za svojega sovražnika,
da bo vedel, da je njegova zvestoba močnejša od spon smrti.15
Pri karanju po božanskem vzorcu ne gre toliko za kaznovanje, kot gre za to, da ljubljenemu pomagamo na poti samoobvladovanja.
Gospod je rekel, da so vsi otroci upravičeni, da starši zanje skrbijo, dokler niso polnoletni.16 Služenje kruha je posvečena dejavnost. Preživljanje družine, čeprav to navadno narekuje čas stran od družine, ni neskladno z očetovstvom - to je bistvo dobrega očeta. »Delo in družina sta področji, ki se prekrivata.«17 To seveda ne opravičuje moškega, ki družino zanemarja zaradi kariere, ali druge skrajnosti, nekoga, ki se ne bo potrudil in je zadovoljen, da svojo odgovornost prenese na druge. Povedano z besedami kralja Benjamina:
»In ne boste trpeli, da bi bili vaši otroci lačni ali goli; niti ne boste trpeli, da bi prestopali Božje postave in se med seboj pretepali in prerekali. /.../
Pač pa jih boste učili hoditi po poteh resnice in treznosti; učili jih boste medsebojne ljubezni in medsebojnega služenja.«18
Prepoznamo agonijo mož, ki ne zmorejo najti načinov in sredstev, da bi zadostno preživljali svoje družine. Ni sramotno, če nekdo v danem trenutku navzlic svojim najboljšim prizadevanjem ne more izpolniti vseh očetovskih dolžnosti in vlog. »Lahko se zgodi, da se bo moral posameznik zaradi invalidnosti, smrti ali drugih okoliščin prilagoditi. Po potrebi bi morala pomagati tudi širša družina.«19
Če oče ljubi mater svojih otrok - in to ljubezen pokaže - sta to dve najboljši stvari, ki ju lahko naredi za svoje otroke. To utrdi in okrepi zakonsko zvezo, ki je temelj njunega družinskega življenja in varnosti.
Nekateri možje so očetje samohranilci, očetje rejniki ali očimi. Veliko teh si močno prizadeva in se po svojih najboljših močeh trudijo v pogosto težki vlogi. Spoštujemo tiste, ki naredijo vse, kar se da narediti v ljubezni, potrpežljivosti in samožrtvovanju, da bi poskrbeli za posameznikove in družinske potrebe. Treba bi bilo opozoriti, da je Bog sam svojega edinorojenega Sina zaupal očetu rejniku. Nekaj zahvale gre zagotovo Jožefu zaradi dejstva, da je Jezus »napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh«20.
Na žalost nekateri očetje ne živijo s svojimi otroki, ker so umrli, jih zapustili ali se ločili. Nekateri imajo morda očete, ki so telesno prisotni, vendar čustveno odsotni oziroma drugače nepozorni ali ne izkazujejo podpore. Vse očete pozivamo, naj se izboljšajo in se bolj potrudijo. Pozivamo medije in televizijski program, da pogosteje prikazujejo predane, sposobne očete, ki resnično ljubijo svoje žene in inteligentno vodijo svoje otroke, namesto da se preveč pogosto očete prikazuje kot nerodneže in šaljivce oziroma »tipe, ki povzročajo težave«.
Otrokom iz težkih družinskih situacij pravimo, da zato niste nič manj vredni. Včasih so izzivi kazalec Gospodovega zaupanja v vas. Lahko vam pomaga, neposredno in preko drugih, da živite s tem, s čimer se soočate. Lahko postanete rod, morda prvi v vaši družini, kjer se bodo božanski vzorci, ki jih je Bog odredil za družine, resnično oblikovali in blagoslovili vse rodove za vami.
Mladeničem, ki prepoznate vlogo, ki jo boste imeli kot hranilci in zaščitniki, pravimo: zdaj se pripravite, tako da ste marljivi v šoli in da načrtujete nadaljnje izobraževanje. Izobraževanje, najsi je na fakulteti, tehnični šoli, vajenstvo ali podoben program, je ključ za razvijanje spretnosti in sposobnosti, ki jih boste potrebovali. Izkoristite priložnosti za druženje z ljudmi vseh starosti, vključno z otroki, in se učite, kako razvijati zdrave in nagrajujoče odnose. To pogosto pomeni, da se z ljudmi pogovarjate tako, da jih gledate v oči, da včasih stvari delate skupaj, ne le da izpopolnjujete svoje pošiljanje tekstovnih sporočil. Življenje živite tako, da boste kot moški v svojo zakonsko zvezo in svojim otrokom prinašali čistost.
Vsemu odraščajočemu rodu pravimo, kamor koli že na lestvico dober-boljši-najboljši uvrščate svojega očeta (in napovedujem, da ga boste, ko boste postajali starejši in bolj modri, uvrščali vse višje), se odločite, da boste s svojim življenjem spoštovali njega in mater. Spomnite se hrepenečega upanja očeta, o katerem je govoril Janez: »Zame ni večje radosti od te, da slišim, da moji otroci hodijo v resnici.«21 Vaša pravičnost je največje spoštovanje, ki ga lahko prejme kateri oče.
Svojim bratom, očetom v tej Cerkvi, pravim, da vem, da si želite, da bi bili popolnejši očetje. vem, da si to želim sam. Četudi je tako, navzlic svojim omejitvam vztrajajmo. Odložimo pretirane občutke individualizma in avtonomije današnje kulture in najprej pomislimo na srečo in blaginjo drugih. Navzlic našim nezadostnostim nas bo nebeški Oče zagotovo poveličal in napravil, da bodo naša preprosta prizadevanja obrodila sad. Opogumila me je zgodba, ki se je pred nekaj leti pojavila v reviji New Era . Avtor je pripovedoval takole:
»Ko sem bil mlad, je naša družinica živela v dvosobnem stanovanju v drugem nadstropju. Spal sem na kavču v dnevni sobi. /.../
Oče, ki je bil železar, je vsak dan zgodaj odhajal zdoma na delo. Vsako jutro /.../ me je pokril in se za minuto ustavil. Bil sem še napol v snu, ko sem začutil, kako oče stoji poleg kavča in me gleda. Ko sem se počasi prebudil, mi je bilo nerodno, ker je bil tam. Poskusil sem se pretvarjati, da še spim. /.../ Spoznal sem, da je takrat, ko je stal ob moji postelji, molil z vso svojo pozornostjo, energijo in osredotočenostjo - zame.
Oče je vsako jutro molil zame. Molil je, da bi imel dober dan, da bi bil varen, da bi se učil in se pripravljal na prihodnost. In ker z mano ni mogel biti do večera, je molil za učitelje in moje prijatelje, s katerimi bom tisti dan. /.../
Sprva nisem zares razumel, kaj je oče delal tista jutra, ko je molil zame. Toda ko sem postal starejši, sem začutil njegovo ljubezen in zanimanje zame in za vse, kar sem počel. To je eden mojih najlepših spominov. Šele z leti, potem ko sem se poročil, imel lastne otroke in šel k njim v sobe, ko so spali, in zanje molil, sem docela razumel, kaj je oče čutil do mene.«22
Alma je svojemu sinu pričeval:
»Glej, pravim ti, da je on tisti, ki bo zagotovo prišel /.../ ; da, svojemu ljudstvu prihaja oznanit vesele novice o odrešitvi.
In sedaj, sin moj, to je bilo služenje, h kateremu si bil poklican, da temu ljudstvu razglasiš vesele novice, da bi pripravil njihove duše; oziroma drugače, /.../ da bi v duhu pripravili svoje otroke, da bi besedo slišali v času njegovega prihoda.«23
To je delovanje očetov dandanes. Bog jih blagoslovi in jim daj moči za to, v imenu Jezusa Kristusa, amen.