Zakrament - poživitev za dušo

Cheryl A. Esplin

druga svetovalka v generalnem predsedstvu Osnovne

Slika

Duh nam dušo zdravi in poživlja. Obljubljeni blagoslov zakramenta je, da nas bo Božji Duh vselej spremljal.

Nekoč me je skupina mladenk vprašala: »Kaj želite, da bi vedeli, ko ste bili naših let?« Če bi na vprašanje morala odgovoriti sedaj, bi vključila naslednjo misel: »Želim si, da bi, ko sem bila vaših let, bolje razumela pomembnost zakramenta, kot sem ga. Želim si, da bi zakrament dojemala tako, kot je to opisal starešina Jeffrey R. Holland. Rekel je: »Eno od povabil, ki jih vsebuje zakramentna uredba, je, da bo to resnično duhovna izkušnja, sveto obhajilo, poživitev za dušo.«¹

Kako je zakrament lahko vsak teden »resnična duhovna izkušnja, sveto obhajilo, poživitev za dušo«?

Zakrament postane duhovno krepilna izkušnja takrat, ko prisluhnemo zakramentnima molitvama in se ponovno zavežemo svojim zavezam. Da bi to lahko naredili, moramo biti pripravljeni prevzeti ime Jezusa Kristusa.«² Ko je predsednik Henry B. Eyring govoril o tej obljubi, je učil: »To pomeni, da se moramo videti kot njegove. V življenju ga bomo postavili na prvo mesto. Hoteli bomo ustreči njegovim željam in ne svojim oziroma željam, ki nam jih narekuje svet.«³

Ko vzamemo zakrament, se prav tako zavežemo, da se bomo Jezusa Kristusa vselej spominjali.⁴ Kristus je, večer preden so ga križali, zbral apostole in uvedel zakrament. Jezus je razlomil kruh, ga blagoslovil in rekel, naj ga vzamejo in jedo v spomin na njegovo telo, ki ga je dal kot odkupnino zanje.⁵ Jezus je nato vzel kelih, se zahvalil, ga dal apostolom, da so pili, in rekel, da je to v spomin na njegovo kri, ki je prelita za vse, ki bodo verjeli v njegovo ime.⁶

Med Nefijci in spet ob obnovi svoje Cerkve v poslednjih dneh je ponovil, da moramo vzeti zakrament v spomin nanj.⁷

Ko vzamemo zakrament, Bogu pričujemo, da se bomo njegovega Sina spominjali vselej in ne le med to kratko zakramentno uredbo. To pomeni, da bomo nenehno sledili Odrešenikovemu zgledu in naukom, ki bodo usmerjali naše misli, odločitve in dejanja.⁸

Zakramentna molitev nas tudi opominja, da moramo izpolnjevati njegove zapovedi.⁹

Jezus je rekel: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.«¹⁰ Zakrament nam nudi priložnost, da se ozremo vase in da svoje srce in želje predamo Bogu. Poslušnost zapovedim nam v življenju prinaša evangelijsko moč in več miru ter duhovnosti.

Zakrament nudi čas za resnično duhovno izkušnjo, ko razmišljamo o Odrešenikovi odkupni in odrešujoči moči preko njegove odkupne daritve. Neka voditeljica Mladenk je nedavno spoznala, kakšno moč prejmemo, ko si prizadevamo, da bi zakrament vzeli premišljeno. Ko je izpolnjevala pogoje v knjižici Osebni napredek, si je zastavila cilj, da se bo osredotočala na besede zakramentnih hvalnic in molitev.

Vsak teden se je med zakramentom ocenjevala. Spomnila se je napak, ki jih je naredila, in se zavezala, da bo naslednji teden boljša. Hvaležna je bila, da je lahko napake popravila in postala čista. O svoji pretekli izkušnji je dejala: »Delala sem na kesanju - enem delu odkupne daritve.«

Neko nedeljo je po samooceni postala potrta in črnogleda. Videla je lahko, da vedno znova, iz tedna v teden, dela iste napake. Potem pa je močno začutila, da zanemarja velik del odkupne daritve - Kristusovo odrešujočo moč. Pozabila je vse trenutke, ko ji je Odrešenik pomagal, da je bila tisto, kar je morala biti, in da je služila preko svojih zmožnosti.

S tem v mislih je ponovno razmislila o preteklem tednu. Rekla je: »Ko sem zapisala, da mi je Odrešenik dal veliko priložnosti in sposobnosti, je otožnost pregnal občutek radosti. Hvaležno sem zapisala, da sem bila sposobna prepoznati otrokovo potrebo, ko ni bila očitna. Zapisala sem, da sem nekega dne, ko se mislila, da ne zmorem storiti ničesar več, prijateljici izrekla tolažilne besede. V okoliščinah, ki so običajno pri meni izzvale prav nasprotno, sem ravnala potrpežljivo.«

Zaključila je: »Ko sem se Bogu zahvalila za Odrešenikovo odrešujočo moč v svojem življenju, sem občutila večjo vero v postopek kesanja, skozi katerega sem šla, in se z novim upanjem veselila naslednjega tedna.«

Starešina Melvin J. Ballard je učil, kako je zakrament lahko zdravilna in očiščujoča izkušnja. Rekel je:

»Ali je kdo med nami, ki od nedelje do nedelje v besedah, mislih ali dejanjih ne prizadene svojega duha? Delamo stvari, za katere nam je žal, in želimo, da bi nam bilo odpuščeno. [...] Metoda pridobitve odpuščanja je, [...] da se pokesamo grehov, da gremo do tistih, zoper katere smo grešili oziroma se prekršili, in prejmemo njihovo odpuščanje, se potem vrnemo k zakramentni mizi, kjer nam bo, če smo se iskreno pokesali in se spet postavili na noge, odpuščeno in bo naša duša duhovno ozdravljena. [...]

Starešina Ballard je rekel: »Pričujem, da je med uredbo zakramenta prisoten duh, ki dušo ogreje od glave do peta. Čutite, da so duhovne rane ozdravljene in breme olajšano. Duša tistega, ki je vreden in si resnično želi vzeti to duhovno hrano, je potolažena in srečna.«¹¹

Naša ranjena duša ni ozdravljena in poživljena le zato, ker nas kruh in voda spominjata na Odrešenikovo žrtvovanje telesa in krvi, ampak ker nas ta simbola prav tako opominjata, da bo Gospod vselej naš »kruh življenja«¹² in »živa voda«¹³.

Jezus je potem, ko je za Nefijce blagoslovil zakrament, rekel:

»Ta, ki jé ta kruh, jé od mojega telesa za svojo dušo; in ta, ki pije od tega vina, pije od moje krvi za svojo dušo; in njegova duša ne bo nikoli gladovala ali žejala, pač pa se bo nasitila.

Sedaj, ko je vsa množica pojedla in popila, glej, jih je napolnil Duh.«¹⁴

S temi besedami nas Kristus uči, da Duh zdravi in nam poživlja dušo. Obljubljeni blagoslov zakramenta je, da nas bo Božji Duh vselej spremljal¹⁵.

Ko vzamem zakrament, si včasih v mislih predstavljam sliko, ki upodablja vstalega Odrešenika z iztegnjenimi rokami, kot da je pripravljen, da nas sprejme v svoj ljubeči objem. Ta slika mi je všeč. Ko med blagoslavljanjem in razdeljevanjem zakramenta pomislim nanjo, se v duši radostim, da skoraj zaslišim Odrešenikove besede: »Glejte, ponujena vam je moja roka usmiljenja in kdor koli bo prišel, ga bom sprejel; in blagor tem, ki pridejo k meni.«¹⁶

Ko bratje Aronovega duhovništva pripravijo, blagoslovijo in razdelijo zakrament, predstavljajo Odrešenika. Ko duhovniški brat iztegne roko in nam ponudi sveti znamenji, je tako, kot bi sam Odrešenik iztegoval roko milosti in vsakogar od nas vabil, naj vzamemo ta dragocena darova ljubezni, kar je mogoče zaradi njegove odkupne žrtve - darov kesanja, odpuščanja, tolažbe in upanja.¹⁷

Bolj razmišljamo o pomenu zakramenta, bolj svet in pomemben ta postaja za nas. To je tisto, kar je rekel neki šestindevetdesetletni oče, ko ga je sin vprašal: »Oče, zakaj hodiš v cerkev? Ne vidiš, ne slišiš in težko hodiš. Zakaj hodiš v cerkev?« Oče je odgovoril: »Zaradi zakramenta. Grem, da vzamem zakrament.«

Da bi vsak od nas prišel na zakramentni sestanek pripravljen na pravo duhovno izkušnjo, sveto obhajilo, poživitev za našo dušo!¹⁸

Vem, da nebeški Oče in Jezus Kristus živita. Hvaležna sem za priložnost, ki jo omogoča zakrament, da občutimo njuno ljubezen in vzamemo zakrament. V imenu Jezusa Kristusa, amen.