Prve ženske OBDOBJA OBNOVE
Jane se je vse potovanje radostila
Ali smo kakor Jane Manning James odločene, da bomo svoje potovanje zaključile v veri?
Ilustrirala: Toni Oka
Jane Manning James je bila utrujena od hoje, a se ni hotela ustaviti.
Njen najstarejši sin Sylvester je bil dovolj velik, da je hodil ob vozu. Deteta Silasa, ki se je rodil na poti, pa je bilo treba še nositi. Bilo je leta 1847 in Jamesova družina je bila kmalu med tistimi prvimi pionirji, ki so prispeli v dolino Velikega Slanega jezera.
Za Jane dolga potovanja niso bila novost.
Z družino je pred štirimi leti zapustila dom v mestu na vzhodu, da bi se pridružila svetim v Nauvooju na robu zahodne meje. Potovanje po reki naj bi trajalo le nekaj dni. A ker je bilo tisti čas v Združenih državah veliko črncev sužnjev, je morala Janina družina pogosto pokazati dokumente, s katerimi so dokazali, da so svobodni. In nekateri kraji so imeli stroge zakone, ki temnopoltim niso pustili, da bi potovali preko njihovega področja – poleg tega pa so po osebi računali petsto dolarjev.
Posadka rečne ladje morda zaradi te nezaslišane pristojbine ali nemara zaradi drugih predsodkov Jane in njenih družinskih članov ni hotela več peljati naprej. Odločeni so za seboj pustili veliko svoje lastnine in se naprej podali peš s tem, kar so lahko nesli.
Janina družina je prehodila več kot 1.287 kilometrov. Hodili so v soparnih dneh in nočeh, temnih kot v rogu. Nekoč so si pot utrli skozi gozd in spali pod milim nebom. Ko so se prebudili, so bila njihova oblačila bela od slane.
»Hodili smo, dokler nam čevlji niso razpadli in so bile naše noge razbolene in razpraskane in so krvavele,« se je spominjala Jane. » /…/ Boga, večnega Očeta, smo prosili, naj nam noge zaceli, in naše molitve je uslišal.«1
Jane je s starši ter brati in sestrami med prestajanjem tega težkega potovanja pela hvalnice in hvalila Boga. Po skoraj treh mesecih hoje so naposled prispeli v Nauvoo. Ko so leta kasneje sveti odšli čez planjave, je bila Jane med prvimi pionirji, ki so začeli hoditi po poti.