Zapornice nebes
Svoje prvo delo sem dobil, ko sem bi star okoli trinajst let. Raznašal sem časopis. Še vedno se spominjam, kako sem se vsak večer vozil s kolesom po soseski v Salt Lake Cityju in metal časopis na prag sosedov. Nisem veliko zaslužil, toda vsak mesec, ko sem dobil plačo, ni bilo dvoma, da bom plačal desetino. Starša sta mi bila vzor v plačevanju desetine in vedel sem, da je to Gospodova zapoved (gl. NaZ 119:3–4).
Spominjam se, ko sem kot mladenič prišel na poravnavo desetine z mamo in očetom. Zdelo se mi je tako razumljivo, da sem se sestal s škofom in izjavil, da sem plačnik polne desetine. Tudi ko sem postal starejši in pričel služiti več denarja, sem vedno najprej plačal desetino.
Ko sem postal roditelj je bilo zame pomembno, da vsak od mojih otrok obišče škofa za poravnavo desetine. Z ženo sva se trudila, da bi jih zgodaj naučila plačevati desetino od male žepnine, ki sva jim jo dala, da bi, ko bodo odrasli, to že poznali in videli blagoslove ter kaj morajo storiti.
Blagoslovi bodo prišli
Ko sva se s sestro Richards poročila, sva hodila v šolo in nisva imela veliko denarja za vsakdanje potrebe. Plačevanje desetine je bila velika žrtev. Toda sestra Richards ni nikoli pomislila, da bi uporabila desetino za druge stvari, ki sva jih zares potrebovala, kot sta hrana in najemnina. Vztrajala je, da morava najprej plačati desetino, in to sva vedno storila. Včasih, ko sva plačala vse stroške, nama je ostal samo drobiž, toda vedno sva imela ravno dovolj denarja, da sva jih lahko plačala. To je bil blagoslov, ki sva ga dobila zaradi vere v plačevanje desetine.
Blagoslov, za katerega verjamem, da sem ga prejel zaradi plačevanja desetine, je, da v času kariere nisem bil nikoli dlje časa brez službe. Enkrat na začetku kariere sem bil odpuščen in v dveh tednih našel službo, kjer sem zaslužil več kot v prejšnji. Ko sem petindvajset let delal pri neki družbi, sem šel skozi veliko obdobij, ko so odpuščali delavce, toda mene niso odpustili. Verjamem, da me je Gospod blagoslovil, ker sem plačeval desetino.
Moji mladi bratje in sestre, obljubim vam, da boste, če boste udejanjali vero, ki je potrebna za plačevanje desetine, blagoslovljeni. Ne glede kako majhen je vaš prispevek, plačajte brez zadržkov. Naj bo to prva stvar, ki jo naredite, ko prejmete denar. Razvili boste vero, da boste lahko naredili stvari, za katere ste morda mislili, da jih ne boste zmogli. Modrejši boste v ravnanju z denarjem in prejeli boste sladko zagotovilo, ki pride, ko veste, da delate to, kar od vas Gospod pričakuje. To bo vir moči in to moč boste lahko črpali v prihodnosti.
Vem, da sva s sestro Richards prejela veliko blagoslovov, ker sva plačevala desetino. Priča sem bil tudi presežku blagoslovov, ki so jih prejeli zvesti sveti iz poslednjih dni v oddaljenih delih sveta, ker so bili pripravljeni plačevati desetino.
Cerkev v Indiji
Neki dogodek je name naredil velik vtis. Leta 2000 sem se ob neki priložnosti udeležil svečanosti polaganja temeljnega kamna prve cerkvene zgradbe svetih iz poslednjih dni, ki bi bila zgrajena v Indiji. Lokacija za to kapelo je Rajahmundry, mesto blizu vzhodnega obalnega dela države. To je razmeroma majhen kraj za Indijo, čeprav tam živi tri milijone ljudi.
V Rajahmundry sem odpotoval z ženo, predsednikom misijona Ebenzerjem Solomonom in njegovo ženo. Ko smo prispeli na natrpano železniško postajo v Rajahmundryju, sem občutil sočutje do mnogih ljudi, ki sem jih videl živeti v izjemni revščini. Tam je veliko ljudi spalo na trdih tleh, kjer koli je bil prostor. Ko smo prispeli na lokacijo polaganja temeljnega kamna, sem opazil veliko nasprotje med bedo, ki sem ji bil prej priča, in radostjo, ki sem jo videl na obrazih članov, ki so se zbrali tam, da bi nas pozdravili. Sijali in mahali so, ko smo se prebliževali. Bili so tako srečni in navdušeni. Čeprav so tudi oni živeli v revnih razmerah za naša merila, ni bilo sledu obupa ali praznine.
Takoj sem razumel, zakaj je bila ta lokacija izbrana za kapelo. Priznam, da sem se spraševal, zakaj so cerkvena sredstva vlagali v to precej odročno lokacijo. Toda ko sem se za kratek čas sestal s svetimi v Rajahmundryju, sem dobil odgovor na to vprašanje. Ti sveti iz poslednjih dni so tako zvesti in navdušeni nad tem, da bodo imeli svojo cerkveno stavbo.
Vdovin dar
Po svečanosti postavitve temeljnega kamna me je predsednik Solomon predstavil štirim vdovam, ki so se krstile pred nekaj leti. Vse so bile stare okoli sedemdest let. Predsednik Solomon mi je povedal, da so bile vse te ženske od krsta plačnice polne desetine. To je name naredilo vtis, da v področju, kjer je toliko pomanjkanja, te zveste sestre niso nikoli izpustile priložnosti, da bi plačale desetino, čeprav sem prepričan, da je bila to zanje velika žrtev.
Predsednika Solomona sem vprašal, koliko je vsaka od teh sester plačala vsak mesec. Podal mi je številko v rupijah, denarni enoti, ki jo uporabljajo v Indiji. Ker si nisem znal predstavljati zneska, sem ga vprašal, koliko bi plačale v ameriških dolarjih. Nikoli ne bom pozabil njegovega odgovora: »Plačale bi okoli enega in pol do dveh penijev.« Zopet sem se spomnil, da plačevanje desetine ni stvar denarja, temveč vere. Ponižno sem ugotovil, da je bil blagoslov pridobitve kapele dan tem svetim, ker so se bili voljni žrtvovati s tem, ko so plačevali desetino — čeprav so bili to samo peniji. Prepričan sem, da bo Gospod obrnil tiste penije v milijone dolarjev.
Desetina ni denarna zapoved — je načelo vere. Gospod od nas želi deset odstotkov našega zaslužka in čaka, da bo videl, če bomo udejanjali vero vanj in žrtvovali. Sveti v Rajahmundryju so to vero imeli.
Presunilo me je, da sem, ko smo prispeli do gradbišča, zagledal rdečo preprogo, ki je potekala od ceste do baldahina, kjer so se zbrali sveti. Bil je dolg okoli trideset metrov. Pod baldahinom so stali stoli iz rdečega žameta. Bili so veliki in impresivni. Preproga in stoli so bili obrabljeni, toda to je bilo najbolje, kar so lahko sveti ponudili. Hoteli so dati le najboljše. To je bila zame poučna izkušnja o ponižnosti. Ti sveti v Rajahmundryju so postavili zgled nekoga, ki zvesto daje Gospodu, bodisi je bilo to plačevanje desetine ali poskrbeti za naboljšo nastanitev za obiskujoče cerkvene voditelje.
Morda sem vam zdi, da deset odstotkov vašega prihodka, majhnega ali velikega, ne more narediti veliko dobrega ali da ni dovolj pomembno. Obljubljam vam, da je pomembno. Pomembno je, da sedaj spolnjujete zakon desetine, ker bo to okrepilo vašo vero in vas pripravilo na preizkušnje, ki bodo prišle.
Gospod nam je obljubil, da nam bo, če bomo spolnjevali njegove zapovedi, moral zagotoviti obljubljene blagoslove (gl. NaZ 82:10; 130:31). Priča sem bil temu blagoslovu v življenju svetih v Rajahmundryju in vi ste lahko priča temu blagoslovu v svojem življenju, če boste zvesti v plačevanju desetine.