Naši novi prijatelji
Živijo! Sem Clara Christensen. Živim v Keewatinu v Ontariu v Kanadi.
Enajstletna Clara Christensen z vrta uživa v razgledu, primernem za sliko na koledarju. Njen dom stoji na robu hriba z razgledom na Lake of the Woods, veliko čisto jezero, ki se na jugu razteza v Združene države, na zahodu pa v Manitobo. V poletnem času se sonce lesketa na vodi. Pozimi se jezero sveti v ledu, prekritem s snegom.
Jezero in okoliški gozdovi so sanjska dežela za dejavne ljudi, ki so, tako kot Clara, radi na prostem. Poleti plava, vesla, ribari, hodi v hribe in tabori. Pozimi uživa v drsanju, vožnji s snežnimi sanmi, teku na smučeh, alpskem smučanju in sankanju po strmem hribu na kosu preproge. Zimske temperature se ponoči spustijo do -40˚C, snega pa je od enega do dveh metrov. Kljub temu sta jesen in zima Clarina najljubša letna časa.
Ta vzdržljiva deklica, ki je rada na prostem, ima tudi v hiši veliko zanimivih dejavnosti. Rada bere, plete ter igra flavto in klavir. Zadala si je cilj, da se bo naučila igrati vse hvalnice in otroške pesmi. Clara je nežnega srca in se veseli, ko skrbi za ljudi kot tudi živali. Pogosto varuje svoje bratrance oziroma sestrične, ko pa ne varuje otrok, se igra s punčkami. Muce so še ena njenih ljubezni. Lilo, Hero in Hope jo občudujejo in pogosto spijo na njeni postelji. Zgodba o Noetovi barki je zaradi živali njena najljubša zgodba v svetih spisih. Clara želi, da bi, ko bo odrasla, delala bodisi z dojenčki bodisi z mucami.
Vse, kar dela, naredi dobro, saj vztraja toliko časa, dokler ni delo dobro opravljeno. Ta lastnost ji je pomagala premagati nekaj težkih izzivov. Odkrili so, da ima Clara otroško apraksijo govora. To pomeni, da se kljub temu, da ve, kaj želi povedati, signali nekje med možgani in usti pomešajo, da ne more govoriti jasno. Clara se je nešteto ur učila, kako premikati čeljust, ustnice in jezik, da bi bili glasovi pravilni in da bi jih spremenila v besede. To je bilo zelo težko delo, a s pomočjo staršev je neutrudno vadila in to še počne. Sedaj dobro govori, čeprav je pri nekaterih besedah še potreben velik napor.
Lani so bili otroci četrtih razredov zadolženi za štiri do petminutni govor. Clara se je odločila, da bo govorila o holokavstu. Govor je predstavila tako, kot da bi bila sama dekle v koncentracijskem taborišču. Ko je govor vadila prvič, je potrebovala osem minut in štirideset sekund, saj je bilo veliko besed težko izgovorljivih. Vadila je znova in znova. Govor je počasi postajal krajši, ko se je besede naučila izgovarjati tekoče. Nazadnje je lahko govor povedala v štirih minutah in štiridesetih sekundah in sošolci so jo določili, da jih bo zastopala pred vso šolo. Na koncu so jo vsi učenci nagradili z burnim aplavzom. Veliko jih je, ki Claro poznajo od prvega razreda, in njen napredek se jim je zdel čudežen. »Ravnatelj je jokal,« se spominja Clarina mama. »Tudi Clarina učiteljica iz drugega razreda je jokala. Učiteljica iz četrtega razreda jo je spodbujala. To je bila velika zmaga — eden največjih trenutkov mojega življenja!«
Kaj se je Clara naučila iz te izkušnje? »Bodite vztrajni,« svetuje otrokom vsepovsod. »Nikoli ne obupajte!«
Seveda je bila molitev prav tako pomembna za Clarino zmagoslavje. Ima veliko vero v nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa. Pri tem ji pomagajo Osnovna, družinski večeri, preučevanje svetih spisov in poučevanje staršev. Tudi njeni starejši sestri sta veliko pomagali tako s svojim vzornim zgledom kot bralnim gradivom. Ko sta sedaj osemnajstletna Carly in petnajstletna Josie dopolnili dvanajst let, sta takoj začeli na ogledalo lepiti plakate iz revije New Era. Clara se je prav tako na pamet naučila verze iz svetih spisov za program seminarja in skupaj s sestrama šest nasvetov predsednika Hinckleyja o tem, kakšni naj bomo kot člani.
Njen oče je predsednik veje, mama pa je predsednica Mladenk, zaradi česar je Clara vključena v dejavnosti veje. Jeseni, pozimi in spomladi je v veji Kenora le malo ljudi. Pravzaprav je običajno Clara edina članica v svojem razredu Osnovne, ki ga uči njena babica, predsednica Osnovne. Poleti pa, ko na tisoče turistov pride uživat v Lake of the Woods, je v veji vsako nedeljo polno obiskovalcev. Clara uživa v vseh čudovitih novih prijateljstvih. Celo leto je družina dejavna v Cerkvi, ko se udeležujejo dejavnosti okoliša v Winnipegu v Manitobi, ki je kaki dve in pol uri proti zahodu. Ker se domov vračajo zvečer, pogosto vidijo ne nebu severni polarni sij.
Clara ostaja tudi s širšo družino v tesnih odnosih. Na božični večer bratranci, sestrične, strici in tete spijo v babičini hiši. Jejo, prepevajo, obesijo nogavice, postavijo jaslice, prisluhnejo božični zgodbi in skupaj pokleknejo k molitvi. Božično jutro jim prinese vročo čokolado, vroče kruhke in darila. Na božič zvečer se družine zberejo v Clarini hiši pri večerji. Na dan obdarovanja (dan po božiču) večerjajo različno hrano na domu vsake družine.
Clara je odrasla navdihnjena z lepoto narave, toplino družinske ljubezni in lučjo evangelija Jezusa Kristusa. Vsi ti vplivi se jasno odražajo na njenem obrazu in v duhu. Celo na najhladnejši zimski dan ogreje življenje tistih, ki jo poznajo najbolj. Njena mami pravi: »Še dobro, da imamo Claro.«