Sporočilo, pomen in množica
Želim si, da bi si v današnjem času nenehnega trušča in ropota prizadevali Odrešenika videti v središču naših življenj, naše vere in našega služenja.
Bratje in sestre, to je Sammy Ho Ching, ko je preteklega aprila, star sedem mesecev, generalno konferenco gledal doma po televiziji.
Ko se je približal čas, da izkaže podporo predsedniku Russellu M. Nelsonu in drugim generalnim voditeljem, so bile njegove roke zaposlene z držanjem stekleničke. Zato je storil drugo najboljšo stvar.
Sammy pojmu »pokazal je pete« daje povsem nov pomen.
Dobrodošli na jesenski konferenci Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Kot osnovo za govor o pomenu teh zborovanj, ki potekajo dvakrat letno, navajam prizor iz Lukovega poročila v Novi zavezi:1
»Ko se je [Jezus] bližal Jerihi, je sedèl ob poti neki slepi mož, ki je prosil vbogajme.
Slišal je množico, ki je šla mimo, in spraševal, kaj je to.
Povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan.
Zavpil je: ‘Jezus, Davidov sin, usmili se me!’«
Množica, osupla nad njegovo drznostjo, ga je skušala utišati, »on pa je še bolj vpil«, pravi poročilo. Ker je vztrajal, so ga privedli k Jezusu, ki je slišal njegovo z vero prežeto prošnjo, da bi mu povrnil vid, in ozdravil ga je.2
Ko berem ta kratek živi opis, me vsakič gane. Lahko zaznamo stisko tega človeka. Skorajda ga lahko slišimo, kako se kriče poteguje za Odrešenikovo pozornost. Nasmihamo se, ker se ne pusti utišati – dejansko njegovi odločnosti, da govori glasneje, ko so mu vsi drugi govorili, naj utihne. To je že sama po sebi lepa zgodba o zelo odločni veri. A kot je to pri vseh odlomkih iz svetih spisov – več kot jih beremo, več najdemo v njih.
Nedavno me je prešinila misel, da je imel ta mož zdravo pamet, saj je ob sebi imel duhovno dovzetne ljudi. Vsa pomembnost te zgodbe temelji na peščici anonimnih žensk in moških, ki so, ko jih je kolega vprašal: »Kaj pomeni ta nemir?«, imeli vizijo, če hočete, da so Kristusa navedli kot razlog za hrup. Bil je »Poosebljeni Pomen«. Iz tega pogovora se lahko vsi nekaj naučimo. Pri vprašanju vere in prepričanja pomaga, da ga naslovite na tiste, ki nekaj tega dejansko imajo. »Mar more slepi voditi slepega?« je nekoč vprašal Jezus. »[In če,] ali ne bosta oba padla v jamo?«3
Težnja po takšni veri in prepričanju je namen teh konferenc in ker ste se nam danes pridružili, boste spoznali, da je to skupni cilj vseh. Ozrite se okrog sebe. Tu vidite različne družine, ki prihajajo od vsepovsod. Stari prijatelji se objemajo ob radostnem snidenju, čudoviti zbor se ogreva, protestniki pa vzklikajo s svojega priljubljenega govorniškega odra. Stari misijonarji iščejo bivše družabnike, medtem ko misijonarji, ki so se nedavno vrnili domov, iščejo povsem nove družabnike, če veste, kaj mislim. In fotografije? Sveta nebesa, pomagajte! Z mobilnimi telefoni v vsaki roki smo se iz »vsak član misijonar« spremenili v »vsak član fotograf«. Sredi vse te krasne zmede bi nekdo lahko upravičeno vprašal: »Kaj vse to pomeni?«
Kot v naši zgodbi v Novi zavezi bodo tisti, ki so blagoslovljeni s tem, da vidijo, prepoznali, da navkljub vsemu, kar nam ta konferenčna tradicija nemara ponuja, to pomeni malo oziroma nič, če Jezusa ne bomo postavili v središče vsega. Da bi doumeli videnje, ki ga iščemo, ozdravitev, ki jo je obljubil, pomembnost, za katero nekako vemo, da je prisotna, se moramo prebiti skozi zmedo – pa naj je še tako radostna – in svojo pozornost usmeriti na Gospoda. Molitev vsakega govornika, upanje vseh, ki pojejo, spoštljivost vsakega gosta – vse je predano temu, da privablja Duha Gospoda, čigar Cerkev to je – živega Kristusa, Božjega Jagnjeta, Princa miru.
Ni treba biti v konferenčnem središču, da bi ga našli. Ko otrok prvič prebere Mormonovo knjigo in ga prevzame Abinadijev pogum ali bojni pohod dva tisoč mladih bojevnikov, lahko blago dodamo, da je Jezus v tej čudoviti kronologiji vseprisoten osrednji lik in stoji kakor velikan nad dobesedno vsako stranjo le–te in omogoča povezavo do vseh drugih likov v njej, ki spodbujajo vero.
Podobno je prijatelj, ko spoznava našo vero, lahko malce negotov glede nekaterih edinstvenih elementov in neznanih izrazov v naši verski kulturi – omejitve pri uživanju nekaterih substanc, zalog za samostojnost, pionirskih poti, digitaliziranih družinskih dreves, velikega števila kolskih središč, ko nekateri nedvomno pričakujejo, da se jih bo tam postreglo s čudovitim srednje pečenim rostbifom. (Opomba: V angleščini se beseda »stake« (kol) izgovori kot »steak« oziroma zrezek.) Ko torej naši novi prijatelji vidijo in slišijo toliko novega, jim moramo pomagati razumeti, zakaj ves ta rompompom, in jih usmeriti v bistvo večnega evangelija – ljubezen nebeških staršev, odkupni dar Božjega Sina, tolažeče vodstvo Svetega Duha, obnovo vseh teh resnic poslednjih dni in še veliko več.
Ko gre nekdo prvič v sveti tempelj, ga ta izkušnja morda navda s strahom. Naša naloga je, da poskrbimo, da sveta znamenja in razodeti obredi, obredna oblačila in vizualne predstavitve nikoli ne odvračajo od Odrešenika, ampak kažejo nanj, ki naj bi ga tam častili. Tempelj je njegova hiša in Gospod bi moral v naših mislih in srcu zasedati prvo mesto – Kristusov veličasten nauk bi nas moral prevevati prav kakor preveva tempeljske uredbe – od trenutka, ko preberemo napis na vhodu, pa vse do zadnjega trenutka, ki ga preživimo v templju. V templju bi morali sredi vsega, kar tam občudujemo, videti predvsem pomen Jezusa.
Pomislite na poplavo drznih pobud in novih objav v Cerkvi v zadnjih mesecih. Ko bomo skrbno služili drug drugemu oziroma izboljšali izkušnjo sobotnega dne ali sprejeli nov program za otroke in mlade, bomo pravi razlog teh razodevalskih prilagoditev spregledali, če bomo nanje gledali kot na različne, nepovezane elemente, namesto, da bi nanje gledali kot na medsebojno povezana prizadevanja, ki bodo pripomogla, da se bomo bolj trdno usidrali na skali odrešitve.4 Prav to želi doseči predsednik Russell M. Nelson s tem, da uporabljamo razodeto ime Cerkve.5 Če bo Jezus – njegovo ime, njegov nauk, njegov vzor, njegova božanskost – lahko v središču našega čaščenja, bomo ponovno utrdili veliko resnico, ki jo je nekoč učil Alma: »Veliko tega bo prišlo; in glejte, eno je, kar je pomembnejše od vsega drugega – kajti glejte, ni več daleč čas, ko Odkupitelj živi in pride med svoje ljudstvo.«6
Še ena zaključna misel: Obmejno ozemlje 19. stoletja, kjer je živel Joseph Smith, so podžigale rivalske množice krščanskih pričevalcev.7 A ironično je, da so ti rivalski zanesenjaki v zmedi, ki so jo povzročili, zasenčili prav tistega Odrešenika, ki ga je mladi Joseph tako iskreno iskal. V boju s »temo in zmedo«8, kot je to poimenoval, se je umaknil v samoten gozdič, kjer je videl in slišal bolj veličastno pričevanje o Odrešenikovi osrednji vlogi v evangeliju od česar koli, kar smo omenili to jutro. Joseph je z neslutenim in nepričakovanim darom vida v videnju videl nebeškega Očeta, velikega Boga stvarstva, in Jezusa Kristusa, njegovega popolnega edinorojenega Sina. Potem je Oče dal zgled tega, kar smo to jutro navdušeno pozdravljali. Pokazal je na Jezusa, rekoč: »To je moj ljubljeni Sin. »Poslušaj ga!«9 Nihče ni bolje izrazil Jezusove božanske identitete, njegove primarne vloge v načrtu odrešitve in njegovega položaja v Božjih očeh, kot ta izjava v sedmih besedah.
Nemir in zmeda? Množice in spori? Vsega tega je v svetu na pretek. Zares, dvomljivci in verniki se še vedno prerekajo zaradi videnja in dobesedno vsega, o čemer sem danes govoril. V primeru, da si morda prizadevate jasneje videti in najti smisel sredi množice mnenj, vas usmerjam k istemu Jezusu in kot apostol pričujem o izkušnji Josepha Smitha, kot se je zgodila kakih tisoč osemsto let po tem, ko se je našemu slepemu prijatelju na stari poti v Jeriho povrnil vid. S tema dvema in množico drugih skozi stoletja pričujem, da je zagotovo najbolj navdušujoč prizor in zvok v življenju ta, da Jezus ne gre le mimo nas10, ampak prihaja k nam, se ustavi poleg nas in prebiva pri nas.11
Sestre in bratje, da bi si v današnjem času nenehnega trušča in ropota prizadevali Odrešenika videti v središču naših življenj, naše vere in našega služenja. To je pravi pomen. In če je včasih naš vid omejen ali pa nam samozavest upade ali pa je naša vera preizkušana in prečiščena – kar zagotovo bo – tedaj glasno vzkliknimo: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«12 Z apostolsko gorečnostjo in preroškim prepričanjem obljubljam, da vas bo slišal in vam bo prej ali slej rekel: »Spreglej, tvoja vera te je rešila.«13 Dobrodošli na generalni konferenci. V imenu Jezusa Kristusa, amen.