2010–2019
Trdni in stanovitni v veri v Kristusa
oktober 2018


Trdni in stanovitni v veri v Kristusa

Da bi ostali trdni in stanovitni v veri v Kristusa, nam mora evangelij Jezusa Kristusa prodreti v srce in dušo.

V zgodovini Stare zaveze beremo o zaporednih obdobjih, ko so Izraelovi otroci spoštovali svojo zavezo z Jahvejem in ga častili, ter o obdobjih, ko so to zavezo zanemarili in častili malike oziroma Báala.1

Vladavina Ahába je bila eno od obdobij odpadništva v severnem izraelskem kraljestvu. Prerok Elija je ob neki priložnosti rekel kralju Ahabu, naj na gori Karmel zbere Izraelovo ljudstvo, pa tudi Báalove preroke oziroma duhovnike. Ko se je ljudstvo zbralo, jim je Elija rekel: »Doklej boste omahovali na dve strani? [Oziroma drugače rečeno: ‘Kdaj se boste enkrat za vselej odločili?’] Če je Bog Gospod, hodite za njim; če pa je Báal, hodite za njim! A ljudstvo mu ni nič odgovorilo.«2 Zato je Elija naročil, naj tako on kot Báalovi preroki razsekajo junca in ga položijo na drva na svojih oltarjih, »ognja pa naj ne podtikajo«3. Potem »kličite ime svojega boga, jaz pa bom klical Gospodovo ime: tisti bog, ki bo odgovoril z ognjem, je res Bog. Vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: ‘To je dobra beseda!’«4.

Verjetno se spomnite, da so Báalovi duhovniki več ur vpili k svojemu neobstoječemu bogu, da bi poslal ogenj, »pa ni bilo ne glasu ne odgovora«, niti nikogar, ki bi mu bilo mar5. Ko je bil na vrsti Elija, je popravil Gospodov oltar, ki je bil razdrt, nanj položil drva in daritev, potem pa naročil, naj vse to zalijejo z vodo, ne enkrat, ne dvakrat, ampak trikrat. Nobenega dvoma ni bilo, da ognja ne bi mogla prižgati ne on ne katera koli druga človeška moč.

»Ob uri, ko se opravlja jedilna daritev, je pristopil prerok Elija in rekel: ‘Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Izraelov, naj se danes spozna, da si ti Bog v Izraelu in jaz tvoj služabnik in da sem vse to storil po tvoji besedi. /…/

Tedaj je padel Gospodov ogenj z neba in použil žgalno daritev in drva, kamne in prst ter popil vodo v jarku.

Vse ljudstvo, ki je to videlo, je padlo na obraz in reklo: ‘Gospod je Bog, Gospod je Bog!’«6

Danes bi Elija nemara rekel:

  • Bog, naš nebeški Oče, bodisi obstaja bodisi ne, če pa obstaja, ga častite.

  • Jezus Kristus je bodisi Božji Sin, vstali Odkupitelj sveta, bodisi ne, če pa je, mu sledite.

  • Mormonova knjiga je bodisi Božja beseda bodisi ni, če pa je, se približajte Bogu s [preučevanjem in] pokoravanjem njenim naukom.7

  • Joseph Smith je tiste pomladi leta 1820 bodisi videl Očeta in Sina in se z njima pogovarjal, bodisi ni, če pa se je, potem sledite preroškemu plašču, vključno s ključi pečatenja, ki sem mu jih jaz, Elija, podelil.

Predsednik Russell M. Nelson je na zadnji generalni konferenci izjavil: »Ni se vam treba spraševati, kaj je res [gl. Mor 10:5]. Ni se vam treba spraševati, komu lahko zanesljivo zaupate. Preko osebnega razodetja lahko dobite pričevanje, da je Mormonova knjiga Božja beseda, da je Joseph Smith prerok in da je to Gospodova Cerkev. Ne glede na to, kaj nemara rečejo ali naredijo drugi, vam nihče ne more odvzeti pričevanja, ki ste ga o tem, kaj je res, prejeli v srcu in mislih.«8

Ko je Jakob obljubil, da Bog »rad daje« vsem, ki ga prosijo za modrost,9 je tudi posvaril:

»Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava.

Tak človek naj ne misli, da bo kar prejel od Gospoda:

Mož, ki je v duši razdvojen, nestanoviten na vseh svojih poteh.«10

Po drugi strani pa je bil Odrešenik popoln zgled stabilnosti. Rekel je: »Oče me ni pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu.«11 Razmislite o naslednjih opisih moških in žensk iz svetih spisov, ki so bili tako kot Odrešenik trdni in stanovitni.

»Spreobrnili [so se] k pravi veri; in niso se ji odrekli, kajti bili so trdni in stanovitni in neomajni, voljni, da z vso marljivostjo spolnjujejo Gospodove zapovedi.«12

»Njihovo mišljenje je trdno in svoje zaupanje nenehno polagajo v Boga.«13

»In glejte, sami veste, kajti pričevali ste temu, da so, kolikor jih bo privedenih k spoznanju resnice /…/ trdni in stanovitni v veri in v tem, kar jih je osvobodilo.« 14

»Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.«15

Da bi ostali trdni in stanovitni v veri v Kristusa, nam mora evangelij Jezusa Kristusa prodreti v srce in dušo, kar pomeni, da evangelij postane ne le eden od številnih vplivov v življenju posameznika, ampak da nanj odločno osredotočamo svoje življenje in značaj. Gospod pravi:

»Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.

Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali.

/…/ In boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog.«16

To je zaveza, ki jo sklenemo s krstom in tempeljskimi uredbami. Vendar nekateri niso docela sprejeli evangelija Jezusa Kristusa v svoje življenje. Čeprav so bili, kot pravi Pavel, »s krstom [skupaj s Kristusom] pokopani,« jim še vedno manjka del, da bi, »kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, /…/ stopili na pot novosti življenja«17. Evangelij jih še ne opredeljuje. Niso še osredinjeni v Kristusu. Izbirajo, katere nauke in zapovedi bodo upoštevali ter kje in kdaj bodo služili v Cerkvi. Prav nasprotno pa se tisti, ki so izvoljeni glede na zavezo,18 z natančnim izpolnjevanjem svojih zavez izognejo prevari ter ostanejo trdni in stanovitni v veri v Kristusa.

V tem trenutku nas je večina na premici med socialno motiviranim sodelovanjem v evangelijskih obredih na eni strani in popolnoma oblikovano Kristusovo predanostjo Božji volji na drugi strani. Nekje na tej premici dobre novice o evangeliju Jezusa Kristusa vstopajo v naše srce in se polastijo naše duše. To se morda ne zgodi takoj, vendar bi se morali vsi pomikati proti temu blagoslovljenemu stanju.

To prinaša izzive, vendar je bistvenega pomena za to, da ostanemo trdni in stanovitni, kadar se znajdemo »v talilnici stisk,«19 da se nas prečiščuje, nekaj, kar v tem življenju prej ali slej doleti vsakega. Brez Boga te mračne izkušnje vodijo k malodušju, obupu in celo zagrenjenosti. Z Bogom tolažba nadomesti bolečino, mir nadomesti stisko, upanje pa nadomesti žalost. Če bomo ostali trdni v veri v Kristusa, nam bo to prineslo njegovo trajno milostljivost in podporo.20 Preizkušnje bo spremenil v blagoslov in po Izaijevih besedah nam bo dal »venec namesto pepela«21.

Naj omenim tri primere, ki jih poznam.

Poznam žensko, ki trpi za težko kronično boleznijo, ki ostaja kljub zdravniški pomoči, duhovniškim blagoslovom, postu in molitvam. Vendar njena vera v moč molitve in dejanskost Božje ljubezni do nje ne pojenja. Dan za dnem (in včasih uro za uro) vztrajno služi v Cerkvi, kakor je bila poklicana, in skupaj z možem skrbi za svojo mlado družino, kolikor moč nasmejana. Njeno sočutje do drugih sega globoko, plemeniti ga njeno lastno trpljenje in pogosto se izgubi v služenju drugim. Ostaja stanovitna in ljudje so srečni, ko so v njeni bližini.

Neki moški, ki je odraščal v Cerkvi, služil kot redni misijonar in se poročil s prijetno žensko, je bil presenečen, ko so nekateri njegovi sorojenci začeli kritično govoriti o Cerkvi in o preroku Josephu Smithu. Sčasoma so zapustili Cerkev in ga poskušali prepričati, naj jim sledi. Kot se v takšnih primerih pogosto zgodi, so ga zasipali z eseji, z zvočnimi vsebinami in videi, ki so delo kritikov, izmed katerih jih je večina nezadovoljnih bivših članov Cerkve. Sorojenci so se njegovi veri posmehovali in mu govorili, da je lahkoveren in zavêden. Odgovorov na vse njihove trditve ni imel in zaradi nenehnega nasprotovanja je njegova vera začela slabeti. Spraševal se je, ali naj neha hoditi v cerkev. Pogovoril se je z ženo. Pogovoril se je z ljudmi, ki jim je zaupal. Molil je. Ko je v tem težavnem duševnem stanju poglobljeno premišljeval, se je spomnil priložnosti, ko je občutil Svetega Duha in po Duhu prejel pričevanje o resnici. Sklenil je: »Če sem iskren do sebe, moram priznati, da se me je Duh dotaknil večkrat in pričevanje Duha je resnično.« Ponovno je prejel občutek sreče in miru, ki ga imajo njegova žena in otroci.

Mož in žena, ki sta v življenju nenehno in veselo sledila nasvetu bratov, sta bila potrta zaradi težav, ki sta jih doživljala, da bi imela otroke. Potrošila sta znatna sredstva, ko sta sodelovala z usposobljenimi zdravstvenimi strokovnjaki, in sčasoma sta bila blagoslovljena s sinom. Na žalost pa je dojenček samo kakšno leto kasneje kot žrtev nesreče, za katero ni bil kriv nihče, postal semikomatozen, s hudo možgansko okvaro. Deležen je bil najboljše oskrbe, toda zdravniki niso mogli predvideti, kako se bodo stvari odvijale v prihodnje. Otrok, za katerega je par tako trdno delal in molil, da bi prišel na svet, je bil nekako vzet in nista vedela, ali se bo vrnil k njima. Sedaj se borita, da poskrbita za otrokove osnovne potrebe, medtem ko izpolnjujeta druge obveznosti. V tem izredno težkem trenutku sta se obrnila na Gospoda. Zanašata se na »vsakdanji kruh«, ki ga prejemata od njega. Pomagajo jima sočutni prijatelji in družina, krepijo pa duhovniški blagoslovi. Bolj sta se zbližala, njuna zveza je sedaj morda globlja in bolj celovita, kot bi drugače sploh bilo mogoče.

23. julija 1837 je Gospod Thomasu B. Marshu, tedanjemu predsedniku zbora dvanajstih apostolov, namenil razodetje, v katerem mu je svetoval,

naj moli za svoje brate dvanajstere, naj jih ostro opominja zavoljo njegovega imena in naj bodo opomnjeni za vse svoje grehe, in naj bo pred njim zvest njegovemu imenu.

In po njihovih skušnjavah in hudi stiski, glej, jih bo sam Gospod poiskal in če ne bodo postali trdosrčni in trdovratni do njega, se bodo spreobrnili in jih bo ozdravil.22

Verjamem, da načela, izražena v teh verzih, veljajo za vse nas. Skušnjave in stiske, ki jih izkusimo, nas skupaj z vsemi preizkušnjami, katere se Gospodu zdijo primerne, da nam jih naloži, lahko vodijo do popolne spreobrnitve in ozdravitve. To pa se zgodi, če ne in samo če ne postanemo trdosrčni in trdovratni do njega. Če bomo ostali trdni in stanovitni, karkoli se že zgodi, bomo dosegli spreobrnitev, ki jo je imel v mislih Odrešenik, ko je Petru rekel: »Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate,«23 spreobrnitev, ki je tako celovita, da je ni moč razveljaviti. Obljubljena ozdravitev je prečiščenje in posvetitev naših od greha ranjenih duš, kar nas dela svete.

Spomnim se materinega nasveta: »Pojej zelenjavo, dobro ti bo dela.« Matere imajo prav in v pomenu stanovitnosti v veri to, da pojeste zelenjavo, pomeni, da nenehno molite, da se dnevno gostite s svetimi spisi, da služite in častite v Cerkvi, da vsak teden vredni vzamete zakrament, da ljubite bližnje in da si vsak dan poslušni Bogu nadenete svoj križ.24

Vedno se spominjajte obljube, da bodo tisti, ki so trdni in stanovitni v veri v Kristusa, prejeli dobre stvari tako sedaj kot kasneje. Pomnite »večno življenje in radost svetih«25. »O vsi vi, ki ste čisti v srcu, dvignite glavo in sprejmite prijetno Božjo besedo in se gostite z njegovo ljubeznijo, kajti lahko se, če je vaš namen trden, za vekomaj.«26 V imenu Jezusa Kristusa, amen.