Kako obravnavati zlorabo
Sledi nekaj predlogov za žrtve zlorabe, njihove cerkvene voditelje in družine.
Foto: Getty Images
Odrešenik je o zlorabi govoril z resnostjo: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja.« (Matej 18:6, gl. tudi Marko 9:42, Luka 17:2.)
Zloraba je grdo ravnanje z drugimi oziroma zanemarjanje drugih (na primer otroka ali zakonca, starejših ali invalidov), zaradi česar prihaja do telesnih in čustvenih poškodb ali prisilnih spolnih dejanj. S stališča Cerkve se ne sme dopuščati nikakršnih oblik zlorabe.
Naslednji predlogi so vam lahko v pomoč kot žrtvi zlorabe ali kot žrtvinemu cerkvenemu voditelju ali staršu.
Sporočilo žrtvam
Če ste žrtev1 zlorabe, niste krivi za zlorabo, ki ste jo doživeli, niti vam ni treba prejeti odpuščanja za dejanja, ki jih je nekdo storil proti vam. Morda se sprašujete, kako vas Odrešenik lahko ozdravi. Morda mislite, da Odrešenikovo odkupno žrtvovanje velja le za tiste, ki grešijo in se morajo pokesati.
Kako vam Odrešenik torej pomaga? Zaradi svojega žrtvovanja vas razume. Odrešenik čuti božansko sočutje. Četudi morda ne vemo natančno, kako je Odrešenik lahko občutil vse naše bolečine, lahko verjamemo, da do potankosti razume vsakega moškega, žensko in otroka (gl. 2 Nefi 9:21). Daje nam mir in moč, da gremo naprej.2
Z odkupno daritvijo Odrešenik pomaga tistim, ki so bili prizadeti. Pomaga nam tako, da »nas zdravi in nam povrne za vse trpljenje, ki smo ga po nedolžnem prestajali«.3
Ne glede na to, kdaj ali kako bo storilec odgovarjal, bodite »prepričani, da bo Popolni Sodnik, Jezus Kristus, ki do potankosti pozna vse podrobnosti, poskrbel, da bodo vsi, ki so krivi zlorabe, odgovarjali za vsako nepravično dejanje«.4 Vedite tudi, da bodo tisti, »ki zlorabljajo zakonca ali naraščaj, /…/ nekega dne za to odgovarjali pred Bogom«.5
Sporočilo cerkvenim voditeljem
Vsi voditelji in učitelji, ki služijo mladini in otrokom, morajo opraviti spletno usposabljanje »Protecting Children and Youth« (Obvarovanje otrok in mladine).6
Noben voditelj Cerkve ne sme nikdar zavrniti poročila o zlorabi ali svetovati članu, naj kaznivega dejanja ne prijavi.7 Voditelji in člani Cerkve morajo izpolniti vse zakonske obveze, da prijavijo zlorabo državnim oblastem. A področja imajo različne zakone za prijavo. Na nekaterih področjih mora duhovščina stopiti v stik z organom za kazenski pregon, na drugih področjih je to prepovedano.
Pomembno je, da voditelji razumejo, da žrtve zlorabe morda težko zaupajo drugim – še posebej tistim, ki so na položajih oblasti. Morda je situacija čustveno mučna; če žrtev o tem težko govori, ne pomeni, da je to kakorkoli povezano z vami osebno. Morda se žrtve zlorabe bojijo srečati samo z voditelji. Odraslega, ki mu zaupajo, lahko zaprosijo, naj bo z njimi, ko se sestanejo z duhovniškimi voditelji.8
Ne glede na to, kdaj so koga zlorabljali, jim lahko koristita podpora in strokovna pomoč. Žrtve večinoma najbolje okrevajo, ko čutijo, da sprejemamo njihove občutke, ko se počutijo na varnem in zaščitene, ko čutijo, da jim nekdo verjame, in ko razumejo, kako je zloraba nanje vplivala. Zaradi podpore bodo našle mir in se ne bodo počutile same, medtem ko si bodo prizadevale, da bi ozdravele.9
Naše merilo bi moralo biti, da se zavzemamo proti zlorabi ne glede na to, kdo je vključen. A kadar so storilci zlorabe na položajih oblasti in zaupanja, je zloraba hujša in žrtvi škodi še bolj. Ljudem na položajih zaupanja, ki zlorabijo druge, je treba soditi po višjih merilih, ker so zlorabili žrtvino zaupanje. Cerkev ima pravilo o nični toleranci za zlorabo, in to še zlasti velja za tiste, ki so na položajih zaupanja in oblasti.
Sporočilo staršem
Čeprav so zgodbe o zlorabi s strani nekoga na oblasti v novicah bolj odmevne, žrtve največkrat zlorabi nekdo, ki ga poznajo. Storilec zlorabe je morda družinski član, sorodnik ali sosed. Lahko je katerekoli starosti. Le redko je storilec popoln tujec.10
A obstaja veliko znakov za zlorabo, o katerih lahko otroke poučimo, da jo bodo prepoznali in se ji izognili. Poučite otroke, da naj rečejo ne, če jih nekdo prosi, naj naredijo nekaj, za kar vejo, da je napačno. Sledi nekaj primerov, kako storilci morda žrtve silijo, jim grozijo ali jih mamijo:
-
Storilci izkoristijo svoj položaj, avtoriteto, starost, velikost ali znanje, da žrtev prisilijo v to, kar hočejo.
-
Rečejo, da nočejo biti žrtvin prijatelj, če žrtev ne naredi, kar rečejo.
-
Nekaj vzamejo in nočejo vrniti, dokler žrtev ne naredi, kar rečejo.
-
Grozijo, da bodo širili laži o žrtvi, če jim ne popusti.
-
V zameno za to, kar hočejo, ponujajo darila, usluge ali druge nagrade.
-
Žrtvam rečejo, da jim ne bo nihče verjel in da bodo zašle v težave, če bodo komu povedale o zlorabi.
-
Grozijo žrtvi, da bodo ranile njo ali nekoga od najdražjih, če ne bo naredila, kar rečejo.11
Obravnavanje zlorabe je zapleteno. Preprostih odgovorov ni, a v besedah starešine Davida A. Bednarja iz zbora dvanajstih apostolov lahko najdemo tolažbo: »Ni telesne bolečine, ne duhovne rane, ne duševne stiske ali srčne bolečine, ne bolezni ali šibkosti, s katero se kdaj v življenju ne srečate vi ali jaz, ki je ne bi najprej doživel Odrešenik. V trenutku šibkosti nemara zakličemo: ‘Nihče ne ve, kako je. Nihče ne razume.’ Toda Božji Sin popolnoma ve in razume, kajti naša bremena je občutil in prenašal. In zaradi neskončne in večne žrtve (gl. Alma 34:14) ima popolno sočutje in nam lahko ponudi roko usmiljenja. Lahko nam pomaga, se nas dotakne, nas podpira, ozdravi in krepi, da smo več, kot bi sploh lahko bili, in nam pomaga narediti to, česar nikoli ne bi mogli narediti, če bi se zanašali zgolj na svojo moč.«12
Simon Dewey: O, moj Oče
Obrnimo se h Knezu miru in v njem najdimo upanje in zdravljenje.