2018
Sočutna pomoč
julij 2018


Slika
Ministering

Načela skrbnega služenja – julij 2018

Sočutna pomoč

Ko boste sledili Odrešenikovemu vzoru sočutja, boste ugotovili, da lahko v življenjih drugih nekaj spremenite.

Biti sočuten pomeni, da se zavedamo stisk drugih z željo, da bi jim jih olajšali oziroma jim pomagali. Zaveza, da bomo sledili Odrešeniku, je zaveza sočutja, da bomo »[nosili] drug drugega bremena« (Moz 18:8). Zadolžitev, naj bdimo nad drugimi, je priložnost, da skrbno služimo, kot bi Odrešenik: s sočutjem nekaj spremenimo (gl. Jud 1:22). Gospod je zapovedal: »Ravnajte dobrotno in usmiljeno vsak s svojim bratom!« (Zah 7:9)

Odrešenikovo sočutje

Sočutje je bila gonilna sila Odrešenikovega delovanja (gl. prilogo: »Sočutni Odrešenik«). Zaradi sočutja do bližnjih je ob neštetih priložnostih pomagal tistim okrog sebe. S prepoznavanjem človeških potreb in želja jih je lahko blagoslovil in učil tako, kot je bilo zanje najpomembnejše. Odrešenikova želja, da nas dvigne nad naše stiske, je vodila do najvišjega dejanja sočutja: njegove odkupne daritve za grehe in trpljenje človeštva.

Njegova sposobnost, da se odzove na potrebe ljudi, je nekaj, za kar si lahko prizadevamo, ko služimo. Ko živimo pravično in prisluhnemo navdihom Duha, bomo navdihnjeni, da bomo ustrezno pomagali.

Naša zaveza sočutja

Nebeški Oče želi, da bi bili njegovi otroci sočutni (gl. 1 Kor 12:25–27). Da bi postali pravi učenci, moramo razviti in izkazovati sočutje drugim, zlasti tistim v stiski (NaZ 52:40).

Ko s krstno zavezo prevzamemo ime Jezusa Kristusa, pričujemo, da smo voljni izkazovati sočutje. Predsednik Henry B. Eyring, drugi svetovalec v Prvem predsedstvu, je učil, da nam pri tem pomaga dar Svetega Duha: »Ste [člani] Cerkve Jezusa Kristusa, ki ste [sklenili] zaveze. /…/

Zato čutite, da želite pomagati nekomu, ki si prizadeva iti naprej pod bremenom žalosti in težav. [Obljubili] ste, da boste Gospodu [pomagali], da jim bo bremena napravil lahka in bodo potolaženi. Ko ste [prejeli] dar Svetega Duha, vam je bila dana moč, da pomagate lajšati tista bremena.«1

Na primer, sestra v Rusiji zaradi težkih družinskih razmer več kot eno leto ni mogla prihajati v cerkev. Druga sestra iz veje jo je iz sočutja vsako nedeljo poklicala, da ji je pripovedovala o govorih, lekcijah, misijonskih poklicih, rojstvih dojenčkov in drugih novicah v veji. Ko so se družinske razmere na dom priklenjene sestre uredile, je čutila, da je zaradi prijateljičinih tedenskih klicev še vedno del veje.

Opomba

  1. Henry B. Eyring, »Tolažnik«, 185. spomladanska generalna konferenca, apr. 2015, 130.