Za govorniškim pultom

Košare in steklenice

Chieko N. Okazaki

Slika

Sister Okazaki

Foto sestre Okazaki z dovoljenjem Cerkvene knjižnice za zgodovino; druge slike so last Getty Images.

O sestri Okazaki

Chieko Nishimura Okazaki (1926–2011) je odraščala na Havajih v ZDA v budistični družini z japonskimi predniki. Cerkvi se je pridružila, ko je bila stara petnajst let.

Sestra Okazaki se je takrat zavedala kompleksnosti svojega etničnega in kulturnega statusa. Ker je sestro Okazaki in njeno mater skrbelo, kako bodo drugi gledali nanju, potem ko je japonska vojska bombardirala Pearl Harbor na Havajih, sta zbrali in skurili vse japonske spomine, ki sta jih imeli. Nato pa se je zazrla v ogledalo in pomislila: »Nikoli nisem bila na Japonskem. V srcu nisem Japonka. Toda pred seboj ne morem ubežati. Imam oči, kožo in lase Japonke.«¹

Sestra Okazaki se je vse življenje soočala z rasizmom. Poučevati je začela kmalu po drugi svetovni vojni, ko je bila antijaponska naravnanost v Združenih državah še vedno zelo močna. Tri matere niso dovolile, da bi bili njihovi otroci v njenem razredu. Toda sestra Okazaki jih je kmalu pridobila na svojo stran.²

Sestra Okazaki je bila prva ženska, ki je služila v vseh treh odborih ženskih pomožnih organizacij: najprej v Mladenkah, potem v Osnovni, nato v Društvu za pomoč.³

To sporočilo je povzetek govora z aprilske generalne konference leta 1996 o enotnosti in raznolikosti (ločila in velike začetnice standardizirani).

Slika

baskets and bottles of fruit

Bog nam je dal veliko darov, veliko raznolikost in veliko razlik, bistveno pa je, kar vemo drug o drugem – da smo vsi Božji otroci.

Kot člani Cerkve imamo vsi izziv, da se drug od drugega učimo, da imamo drug drugega radi in da skupaj rastemo.

Evangelijski nauki so nujno potrebni. So bistveni, pakiranje pa je poljubno. Naj vam povem preprost primer, s katerim bom pokazala razliko med cerkvenim in kulturnim pakiranjem. Tule je kozarec utaških breskev, ki ga je pripravila utaška gospodinja, da bi pozimi nahranila družino. Havajske gospodinje sadja ne vlagajo v kozarce. Naberejo dovolj sadja za nekaj dni in ga za svoje družine shranijo v košare, kot je tale. V tej košari so mango, banane, ananas in papaja /……/, ki jih je nabrala polinezijska gospodinja, da bi nahranila svojo družino v podnebju, kjer sadje zori vse leto.

Košara in kozarec sta različni posodi, vsebina pa je ista: sadje za družino. Ali je kozarec nekaj pravilnega in košara nekaj napačnega? Ne, oboje je prav. To sta posodi, ki ustrezata kulturi in potrebam ljudi. In obe sta primerni za vsebino, ki jo vsebujeta, ki je sadje.

Kaj je torej sadje? Pavel nam pravi: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.« [Gal 5:22–23] V sestrstvu Društva za pomoč, v bratstvu duhovniških zborov, ko se spoštljivo združimo, da bi vzeli zakrament, nas sad Duha združuje v ljubezni, radosti in miru, najsi je Društvo za pomoč v Tajpeju ali v Tongi, najsi je duhovniški zbor v Montani ali v Mehiki in najsi je zakramentni sestanek na Fidžiju ali na Filipinih.

/…/ Ko sem bila poklicana v generalno predsedstvo Društva za pomoč, mi je predsednik [Gordon B.] Hinckley svetoval: »V to predsedstvo prinašate nenavadno lastnost. Prepoznali vas bodo kot nekoga, ki predstavlja tiste izven meja Združenih držav in Kanade. /……/ V vas bodo videli predstavo svoje enosti s Cerkvijo.« Dal mi je blagoslov, da bi se mi razvezal jezik, ko bom govorila ljudem.⁴

/……/ [Ko sem govorila v drugih deželah], sem čutila, da jim je Duh moje besede ponesel v srca, in občutila sem, da mi je »sad Duha« spet prinesel njihovo ljubezen, radost in vero. Čutila sem, kako nas Duh združuje v eno.

Bratje in sestre, najsi so vaši sadeži breskve ali papaje in najsi jih prinesete v kozarcih ali v košarah, se vam zahvaljujemo, ker jih darujete z ljubeznijo. Oče v nebesih, molim, da bi bili eno in da bi bili tvoji,⁵ v svetem imenu našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, amen.