Mladina
Žalosti sem pustil oditi
Avtor je s Tajvana.
Ko sta se v našem oddelku krstila moja prijatelja, brat Chen in njegova žena, sem bil presrečen. Leto po krstu sta se pečatila v templju, njun sin, ki je umrl, preden sta se pridružila Cerkvi, pa je bil pečaten k njima. Chenova je bilo čudovito gledati, kako rasteta v evangeliju!
Naslednjo leto pa je brat Chen umrl v prometni nesreči. Po nesreči se mi je zdelo, da je njegova smrt vselej prisotna v mojih mislih, pogosto pa me je preganjala v sanjah. Prebudil sem se v solzan in vedno znova vprašal: »Zakaj?« Zakaj Gospod dopušča, da se dogajajo tovrstne tragedije? Zakaj se je tej lepi družini moralo zgoditi nekaj takega?« Ko sem se nekega dne boril s temi vprašanji, sem vzel v roke priročnik z lekcijami in prebral naslednje besede predsednika Spencerja W. Kimballa (1895 – 1985):
»Če bi na zemeljsko življenje gledali kot na celoten obstoj, potem bi bile bolečine, žalost, neuspehi in kratko življenje katastrofa. Če pa na življenje gledamo kot na nekaj večnega, ki se začne daleč v predzemeljski preteklosti in se nadaljuje v večno posmrtno prihodnost, potem je vse dogajanje moč postaviti v pravilno perspektivo. […]
Mar nismo izpostavljeni skušnjavam zato, da preizkušajo našo moč, boleznim, da bi se učili potrpežljivosti, smrti, da bi postali nesmrtni in poveličani?«1
Tisti trenutek sem se odločil, da bom žalosti pustil oditi, in se uzrl v obljubljeno in možno prihodnost. V mislih sem zagledal brata Chena, ki se je srečno vrnil k svoji družini. Pogled na to mi je prinesel mir. Vem, da nam bo nebeški Oče dal modrost in pogum, da se bomo soočili s težavami.