Mladina
Pogum, da prevedrimo neurje
Na kolskem taborjenju Mladenk smo drugo noč doživele hud naliv in tornado. Iz mojega oddelka se je tabora udeležilo okrog štiriindvajset mladenk z dvema voditeljicama in vse smo se morale stisniti v dve koči, da smo se umaknile na varno. Močno je deževalo in veter je pihal vse močneje. Nenehno sem imela v mislih molitev za varnost, ki jo je prej izrekla naša kolska predsednica. Tudi naš oddelek je v koči izrekel skupinsko molitev in tudi sedaj sem potiho molila.
Veliko deklet je bilo prestrašenih in lahko je bilo videti zakaj. Naša koča ni bila preveč trdna in bile smo čisto ob reki. Čez približno dvajset minut se je neurje tako poslabšalo, da so vsa dekleta iz kola morala steči iz svoje oddelčne koče v koče svetovalk, ki so bile nekoliko višje. Moja kolska predsednica je ponovno molila in pele smo hvalnice, pesmi za Osnovno in taborniške pesmi, zato da bi se pomirile. Da, bile smo prestrašene, toda čutile smo, da bo vse še dobro. Čez pol ure smo se že lahko vrnile v svoje oddelčne koče.
Kasneje smo izvedele, kaj se je tisto noč dogajalo s tornadom. Razdvojil se je v dve neurji. Eno nas je zaobšlo po desni, drugo po levi. Kar nas je doletelo, niti ni bilo najhujše!
Vem, da je Bog tisto noč uslišal naše molitve in da nas je zaščitil pred najhujšo nevihto. Zakaj bi se tornado razdvojil, če se to Bogu ne bi zdelo potrebno? Vem, da v življenjskih neurjih vedno lahko molimo k nebeškemu Očetu in da nas bo slišal ter nam odgovoril in nam dal pogum ter zaščito, ki jo potrebujemo, zato da bomo varno prevedrile.