Sveti tempelj – svetilnik svetu
Najpomembnejši in najvišji blagoslovi članstva v Cerkvi so tisti blagoslovi, ki jih prejmemo v Božjih templjih.
Moji ljubljeni bratje in sestre, vsakemu od vas bi rad rekel, da vas imam rad, in molim, da me bo nebeški Oče v mislih vodil in da bo navdahnil moje besede, ko vam bom danes govoril.
Naj začnem z enim ali dvema komentarjema glede lepih sporočil, ki smo jih ta dopoldan prejeli od sestre Allred in škofa Burtona glede cerkvenega dobrodelnega programa. Kot je bilo rečeno, letos obeležujemo 75. obletnico tega navdihnjenega programa, ki je blagoslovil tako veliko ljudi. Imel sem privilegij, da sem spoznal nekaj tistih, ki so bili pionirji teh velikih prizadevanj — sočutnih in daljnovidnih ljudi.
Kakor sta omenila tako škof Burton kot sestra Allred, je škof odgovoren, da skrbi za ljudi v stiski, ki živijo znotraj meja njegovega oddelka. Takšen privilegij sem imel tudi sam, ko sem kot mlad škof v Salt Lake Cityju predsedoval oddelku s tisoč osemsto člani, vključno s štiriinosemdesetimi vdovami. Veliko jih je potrebovalo pomoč. Kako hvaležen sem bil za dobrodelni program Cerkve in za pomoč Društva za pomoč ter duhovniških zborov!
Izjavljam, da je dobrodelni program Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni navdihnil vsemogočni Bog.
Torej, moji bratje in sestre, že tri leta je od takrat, ko mi je bila na konferenci kot predsedniku Cerkve izkazana podpora. Seveda so bila ta leta zelo delovna, polna številnih izzivov, vendar tudi neštetih blagoslovov. Priložnosti, ki sem jih imel, da sem posvetil ali ponovno posvetil templje, so bile med temi blagoslovi najbolj radostne in svete in danes bi vam rad spregovoril prav o templjih.
Na oktobrski generalni konferenci leta 1902 je takratni predsednik Cerkve, Joseph F. Smith, v otvoritvenem nagovoru izrazil upanje, da bomo nekoč »templje zgradili v različnih delih [sveta], kjer bodo ljudem bolj dostopni«1.
V prvih sto petdesetih letih po ustanovitvi Cerkve, od leta 1830 do 1980, je bilo zgrajenih enaindvajset templjev, vključno s templji v Kirtlandu, Ohiu in Nauvooju v Illinoisu. V primerjavi z zadnjimi tridesetimi leti od leta 1980 je bilo zgrajenih in posvečenih sto petnajst templjev. Vključno z včerajšnjo najavo treh novih templjev je poleg tega v gradnji ali v obnovi dodatnih šestindvajset templjev. Te številke bodo še rasle.
Cilj, ki se ga je leta 1902 nadejal predsednik Joseph F. Smith, postaja resničnost. Želimo si, da bi bili templji za naše člane čim bolj dostopni.
Eden od templjev, ki je trenutno v izgradnji, je v Manausu v Braziliji. Pred veliko leti sem bral o skupini čez sto članov, ki so se podali iz Manausa, ki se nahaja v osrčju amazonskih deževnih gozdov, da bi odpotovali v takrat najbližji tempelj, ki se je nahajal v Sao Paulu v Braziliji — 4.000 kilometrov od Manausa. Tisti zvesti sveti so štiri dni in noči potovali z ladjo po reki Amazonki in njenih pritokih. Ko se je to potovanje zaključilo, so se v avtobusih tri dni vozili po kotanjastih cestah. Imeli so zelo malo hrane in nikakršnega udobja za spanje. Po sedmih dneh in nočeh so prispeli v tempelj v Sao Paulu, kjer so opravljali uredbe večne narave. Seveda je bilo njihovo potovanje nazaj prav tako težko. Vendar so prejeli tempeljske uredbe in blagoslove in čeprav so bile njihove denarnice prazne, sta jih navdajala tempeljski duh in hvaležnost za blagoslove, ki so jih prejeli.2 Po številnih letih se sedaj člani v Manausu radostijo, ko opazujejo, kako njihov tempelj dobiva podobo na bregovih reke Rio Negro. Kjer koli je tempelj zgrajen, prinese radost našim zvestim članom.
Poročila o žrtvovanju zaradi blagoslovov, ki jih prejmemo le v Božjih templjih, me v srcu nikdar ne pustijo hladnega in mi ponovno obudijo občutek hvaležnosti za templje.
Eno od takšnih poročil pripoveduje o Tihiju in Tararaini Mou Tham ter njunih desetih otrocih. Vsa družina se je Cerkvi pridružila na začetku šestdesetih let dvajsetega stoletja, ko so misijonarji prišli na otok, ki se nahaja približno 160 kilometrov južno od Tahitija. Kmalu so si zaželeli, da bi bili blagoslovljeni in se kot družina za večno pečatili v templju.
Tistikrat je bil za družino Mou Tham najbližji Tempelj Hamilton na Novi Zelandiji, oddaljen 5.600 kilometrov proti jugozahodu, do katerega so lahko prišli le z dragim letalskim prevozom. Velika družina Mou Thamovih, ki se je skromno preživljala na majhni plantaži, ni imela denarja za letalske vozovnice, niti na njihovem pacifiškem otoku ni bilo priložnosti za zaposlitev. Zato sta brat Mou Tham in njegov sin Gerard sprejela težko odločitev, da se bosta pridružila drugemu sinu, ki je delal v rudniku niklja v Novi Kaledoniji, ki je bil oddaljen več kot 4.000 kilometrov proti zahodu. Delodajalec je uslužbencem plačal pot do rudnika, ne pa tudi prevoza nazaj domov.
Trie Mou Thamovi možje so štiri leta delali v tropskih rudnikih niklja, kopali in natovarjali težko rudo. Samo brat Mou Tham se je enkrat na leto za malo časa vrnil domov, sinova pa je pustil v Novi Kaledoniji.
Po štirih letih trdega dela so brat Mou Tham in sinova prihranili dovolj denarja, da so družino odpeljali v novozelandski tempelj. Šli so vsi, razen ene hčere. Pečatili so se za čas in večnost, kar je bila neverjetna in radostna izkušnja.
Brat Mou Tham se je iz templja vrnil naravnost v Novo Kaledonijo, kjer je delal še dve leti, zato da je plačal za potovanje hčere, ki ni bila z njimi v templju — za poročeno hčer, njenega otroka in moža.
Brat in sestra Mou Tham sta v kasnejših letih želela služiti v templju. Do takrat je bil zgrajen in posvečen tahitijski Tempelj Papeete in tam sta služila dva misijona.3
Moji bratje in sestre, templji so več kot kamni in malta. Prežeti so z vero in postom. Zgrajeni so s preizkušnjami in pričevanji. Posvečeni so z žrtvami in služenjem.
Prvi tempelj, ki je bil zgrajen v tem razdobju, je bil Tempelj Kirtland v Ohiu. Takrat so bili sveti obubožani in vendar je Gospod zapovedal, naj zgradijo tempelj, zato so ga tudi zgradili. Starešina Heber C. Kimball je zapisal: »Samo Gospod pozna prizore revščine, stisk in žalosti, ki smo jih prestali, da bi to izvršili.«4 In po vsem, kar so sveti naredili s takšnim trudom, so bili prisiljeni Ohio in njihov dragi tempelj zapustiti. Naposled so našli zatočišče — čeprav le začasno — na obrežjih reke Misisipi v državi Illinois. Svojo naselbino so imenovali Nauvoo in pripravljeni, da bodo spet dali vse, so s svojo nedotaknjeno vero Bogu postavili še en tempelj. Kljub temu je zoper njih divjalo preganjanje in ko je bil Tempelj Nauvoo komajda končan, so bili spet pregnani z domov in so zatočišče iskali v puščavskem kraju, ki ga nihče drug ni hotel.
Napor in žrtve so se spet začele, ko so štirideset let gradili tempelj, ki veličastno stoji na kraju nekoliko južno od nas, ki smo danes tukaj v Konferenčnem središču.
Določena stopnja žrtvovanja je bila vedno povezana z izgradnjo tempeljske zgradbe in z odhodi v tempelj. Nešteto je ljudi, ki so delali in se trudili, zato da bi sami in njihove družine dobili blagoslove, ki jih daje Božji tempelj.
Zakaj so številni pripravljeni toliko dati, da bi prejeli tempeljske blagoslove? Tisti, ki razumejo večne blagoslove, ki izhajajo iz templja, vedo, da nobena žrtev ni prevelika, nobena cena previsoka, noben napor pretežak, zato da bi te blagoslove prejeli. Zanje nikoli ni preveč kilometrov, preveč ovir, ki jih je treba premagati, ali preveč neudobja, ki ga je treba prestati. Razumejo, da so odrešilne uredbe, ki jih prejmemo v templju, ki nam bodo dovoljevale, da se bomo nekoč vrnili k nebeškemu Očetu v okrilje večne družine in da bomo obdarjeni z blagoslovi in močjo z višave, vredni žrtvovanja in vsakega napora.
Danes večini od nas ni treba trpeti hudih naporov, zato da gremo v tempelj. Petinosemdeset odstotkov članov po svetu živi v oddaljenosti tristo kilometrov od templja, za veliko od nas pa je ta razdalja precej krajša.
Če ste že bili v templju in če živite v sorazmerni bližini templja, se morate nemara žrtvovati tako, da si v svojem zaposlenem življenju vzamete čas, zato da hodite v tempelj redno. Veliko je še treba storiti v naših templjih za dobro tistih, ki čakajo na drugi strani tančice. Ko zanje opravljamo delo, vemo, da zanje naredimo nekaj, česar sami ne morejo narediti. Predsednik Cerkve, Joseph F. Smith, je v svojem čudovitem nagovoru izjavil: »Z našimi prizadevanji za njihovo dobro bodo njihove verige, v katere so vklenjeni, z njih popadale, tema pa, ki jih obdaja, se bo razblinila, da jih bo lahko obsijala svetloba in da bodo v svetu duhov lahko slišali za delo, ki so ga zanje tukaj naredili njihovi otroci, in se bodo z vami radostili zaradi izvajanja teh dolžnosti.«5 Moji bratje in sestre, pred nami je delo.
V moji družini so med najsvetejšimi in najdražjimi izkušnjami tisti trenutki, ko smo se skupaj zbrali v templju, da bi opravljali uredbe pečatenja za naše umrle prednike.
Če še niste bili v templju ali če ste bili, pa sedaj dovolilnice ne morete dobiti, si ne morete prizadevati za pomembnejši cilj od tega, da bi vredni odšli v tempelj! S svojim žrtvovanjem lahko svoje življenje uskladite s tem, kar je potrebno, da boste dobili tempeljsko dovolilnico. Morda morate opustiti dolgoletne navade, zaradi katerih je ne morete dobiti. Morda si morate pridobiti vero in samoobvladovanje, da boste plačevali desetino. Kar koli že je, se pripravite, da boste lahko šli v Božji tempelj. Pridobite si tempeljsko dovolilnico in nanjo glejte kot na dragoceno imetje, kajti to tudi je.
Dokler ne boste šli v Gospodovo hišo in prejeli vseh blagoslovov, ki vas tam čakajo, ne boste prejeli vsega, kar vam ima ponuditi Cerkev. Najpomembnejši in najvišji blagoslovi članstva v Cerkvi so tisti blagoslovi, ki jih prejmemo v Božjih templjih.
Torej, moji mladi prijatelji, ki ste v najstniških letih, vedno imejte pred očmi tempelj. Ne naredite ničesar, kar bi vam zaprlo njegova vrata in odvzelo tamkajšnje svete in večne blagoslove. Tistim med vami, ki že redno hodite v tempelj, da bi izvajali krste za mrtve, bi se rad zahvalil, ker vstajate zgodaj zjutraj, zato da bi pred začetkom pouka lahko sodelovali pri takšnih krstih. Ne morem si misliti boljšega načina za začetek dneva.
Naj vam, staršem majhnih otrok, dam moder nasvet predsednika Specerja W. Kimballa. Dejal je: »Čudovito bi bilo, če bi […] starši v vsaki spalnici v hiši imeli sliko templja, tako da bi [njihovi otroci] od malih nog vsak dan to sliko videli, [dokler] ne bi postal del [njihovega] življenja. Ko so dovolj stari, da lahko sprejmejo to nadvse pomembno odločitev [glede odhoda v tempelj], bo slednja že davno sprejeta.«6
Naši otroci v Osnovni pojejo:
Prosim vas, da svoje otroke učite o pomembnosti templja.
Svet, v katerem živimo, je lahko poln izzivov in težav. Pogosto nas obdaja to, kar nas hoče potegniti navzdol. Če bomo šli v svete Božje hiše, če se bomo spomnili zavez, ki smo jih tam sklenili, bomo lažje prenesli vsako preizkušnjo in premagali vsako skušnjavo. V tem svetem zatočišču bomo našli mir, poživljeni bomo in okrepljeni.
Torej, moji bratje in sestre, naj omenim samo še en tempelj, preden zaključim. V ne tako oddaljeni prihodnosti se bo, ko se bodo po svetu pojavljali novi templji, eden dvigoval v mestu, ki je nastalo pred dva tisoč petsto leti. Govorim o templju, ki ga sedaj gradimo v Rimu v Italiji.
Vsak tempelj je Božja hiša in se v njem izvaja iste naloge in ima iste blagoslove in uredbe. Edinstveni tempelj v Rimu gradimo na enem od najpomembnejših zgodovinskih krajev na svetu, v mestu, kjer sta starodavna apostola Peter in Pavel pridigala Kristusov evangelij, kjer sta oba umrla mučeniške smrti.
Ko smo se lanskega oktobra zbrali na priljubljeni pastoralni točki v severovzhodnem delu Rima, sem imel priložnost izreči posvetitveno molitev, ko smo se pripravljali na polaganje temeljnega kamna. Začutil sem, da moram prositi italijanskega senatorja Lucia Malana in rimskega podžupana Guiseppeja Ciardija, da bi bila med prvimi, ki bi z lopato izkopala zemljo. Vsak od njiju je sodeloval pri odločitvi za dovoljenje, da se v njihovem mestu zgradi tempelj.
Dan je bil oblačen, a topel in čeprav je grozil dež, je padla le kakšna kaplja. Ko je čudoviti zbor pel v italijanščini lepe verze hvalnice »Duh Božji«, se je zdelo, kakor da bi se nebesa in zemlja združila v veličastni hvalnici hvale in hvaležnosti vsemogočnemu Bogu. Solza ni bilo mogoče zadržati.
Ko bo prišel dan, bodo zvesti v tem »Večnem mestu« prejeli uredbe večne narave in sveto Božjo hišo.
Nebeškemu Očetu izražam svojo večno hvaležnost za tempelj, ki ga sedaj gradimo v Rimu, in za vse naše templje, kjer koli so. Vsak od njih stoji kot svetilnik v svetu, izraz našega pričevanja, da Bog, naš večni Oče, živi, da nas želi blagosloviti in da resnično želi blagosloviti sinove in hčere vseh rodov. Vsak od naših templjev je izraz našega pričevanja, da je življenje na drugi strani resničnost, in to tako gotovo, kot je naše življenje tukaj na zemlji. O tem pričujem.
Moji ljubi bratje in sestre, da bi sprejeli vsakršne potrebne žrtve, da bi šli v tempelj in v svojem srcu in doma imeli tempeljskega duha. Da bi hodili po stopinjah Gospoda in Odrešenika, Jezusa Kristusa, ki je za nas opravil najvišje žrtvovanje, zato da bi imeli večno življenje in povzdignjenje v kraljestvo nebeškega Očeta. To je moja iskrena molitev in izrekam jo v imenu našega Odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa, amen.
© 2011, Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/10. Prevod odobren: 6/10. Prevod sporočila First Presidency Message, May 2011. Slovenian. 09765 177