Kaj odkupna daritev pomeni vam?
Iz nagovora na Univerzi Brighama Younga na ženski konferenci 5. maja 2006.
Odkupna daritev je izredno osebna in je edinstveno zasnovana za naše lastne okoliščine in situacije.
Prerok Joseph Smith je učil: »Osnovna načela naše veroizpovedi so pričevanje apostolov in prerokov o Jezusu Kristusu, da je umrl, bil pokopan in da je tretji dan spet vstal in se dvignil v nebesa; in vse ostalo, kar se nanaša na našo veroizpoved, je le dodatek temu.«1
Ta osnovna načela so utemeljena v odkupni daritvi Jezusa Kristusa. Besedna zveza odkupna daritev opisuje povrnitev tistih, ki so zašli, in označuje spravo človeka z Bogom. Greh je vzrok odtujitve in zatorej je namen odkupne daritve to, da popravi oziroma premaga posledice greha.«2 Verjamem, da se je Bogu prav tako mogoče odtujiti zaradi številnih drugih razlogov, kot je očiten greh.
Nevarnosti, da se oddaljimo od Očeta v nebesih in Odrešenika, so očitne in nas stalno spremljajo. Na srečo je bila odkupna daritev prav tako mišljena za vse te situacije. Zato Jakob, Nefijev brat, odkupno daritev opiše kot »neskončno« (2 Ne 9:7), kar pomeni brez omejitev ali od zunaj postavljenih meja. Zato je odkupna daritev tako neverjetna in jo tako potrebujemo. Malo se je torej čuditi, da ni dovolj, da ta neprimerljivi dar cenimo, temveč ga moramo tudi jasno razumeti.
Jezus Kristus je bil edini, ki je bil sposoben izvesti čudovito odkupno daritev, ker je bil edini popoln človek in edinorojeni Sin Boga Očeta. Nalog za to pomembno delo je dobil od svojega Očeta, preden je nastal svet. Zaradi njegovega popolnega življenja brez greha, njegove prelite krvi, njegovega trpljenja v vrtu in na križu, njegove prostovoljne smrti in vstajenja njegovega telesa iz groba je bila omogočena celotna odkupna daritev za ljudi vseh generacij in časa.
Zaradi odkupne daritve je vstajenje omogočeno vsakomur. Vendar je zaradi naših osebnih prestopkov in grehov za pogojne vidike odkupne daritve potrebna naša vera v Gospoda Jezusa Kristusa, kesanje in življenje v skladu z evangelijskimi zakoni in uredbami.
Nesmrtnost in večno življenje
Verjetno na naših sestankih in pisnih objavah najpogosteje navajamo naslednji čudovit pojasnjujoč in povzemajoč verz iz Mojzesove knjige: Božje delo in slava je, da bi človek prejel nesmrtnost in večno življenje (gl. Moses 1:39).
Zaradi vstajenja bomo vsi postali nesmrtni. Zaradi odkupne daritve bodo tisti, ki imajo zadostno vero v Gospoda Jezusa Kristusa, da prevzamejo njegovo ime, ki se pokesajo in živijo v skladu z njegovim evangelijem, ki spolnjujejo zaveze, ki so jih sklenili z njim in njegovim Očetom, ki sodelujejo v odrešilnih uredbah, ki so na razpolago na svet način in na svetih krajih, doživeli in bili deležni večnega življenja.
Ne spomnim se, da bi kdaj srečal koga, ki je izpovedal trdno vero v Jezusa Kristusa in ki bi ga zelo skrbelo vstajenje. Seveda imamo vsi lahko vprašanja o podrobnostih, vendar razumemo, da je osnovna obljuba vseobsegajoča in trdna.
Ker večnega življenja nismo deležni samoumevno in si moramo zanj prizadevati in vanj privoliti, se večina od nas od časa do časa, nemara redno — ali celo stalno — bori z vprašanjem, povezanim s tem, ali živimo, kakor vemo, da bi morali. Starešina David A. Bednar iz zbora dvanajstih apostolov je vprašal: »Ali zmotno verjamemo, da moramo sami opraviti potovanje od dobrega k boljšemu in postati sveti zgolj s svojo odločnostjo, voljo in samoobvladovanjem?«3
Če bi bila naša odrešitev res samo stvar našega prizadevanja, bi bili v resnih težavah, ker smo vsi nepopolni in se ne moremo v celoti ves čas ravnati po pravilih. Kako potemtakem dobimo pomoč in vodstvo, ki ju potrebujemo? Nefi je pojasnil precep v odnosu med milostjo in deli, ko je pričeval: »Kajti vemo, da je po milostljivosti, da smo odrešeni, po vsem, kar lahko storimo.« (2 Ne 25:23)
Slovar v Svetem pismu nas opominja, da milostljivost pomeni božanski mehanizem oziroma sredstvo, ki daje moč oziroma pomoč preko milosti in ljubezni Jezusa Kristusa, ki jo je omogočila njegova odkupna daritev.4 Tako po Kristusovi milostljivosti prejmemo vstajenje in prav njegova milostljivost, ljubezen in odkupna daritev nam pomagajo izvesti dobra dela in doseči potreben napredek, kar bi bilo sicer nemogoče, če bi bili prepuščeni zgolj svojim sposobnostim in virom.
Sreča zaradi odkupne daritve
Ena od številnih stvari, ki jih pri Nefiju občudujem, je njegova notranja drža. Ni imel lahkega življenja, zlasti če ga primerjamo z udobjem, ki ga večina nas jemlje za samoumevnega. Nefi je z družino dolga leta živel v divjini, preden so prispeli v obljubljeno deželo. Doletela so jih obdobja lakote, žeje in nevarnosti. Nefi se je moral soočati s hudimi družinskimi težavami, ki sta jih Laman in Lemuel stopnjevala, dokler se naposled s svojimi privrženci ni ločil od tistih, ki so se pridružili Lamanu in Lemuelu.
Sredi vsega tega pomanjkanja in težav je Nefi zmogel reči: »In zgodilo se je, da smo živeli srečno.« (2 Ne 5:27)
Razumel je, da obstaja vzorec načina življenja, ki obrodi srečo ne glede na težave, izzive in razočaranja, ki doletijo vsakogar. Zmogel se je osredotočiti na veliko sliko Božjega načrta zanj in za njegovo ljudstvo in se izogniti temu, da bi ga razočaranja in natančno opažanje, da življenje ni pravično, potrla. Ni pravično, vendar so bili on in njegovo ljudstvo vseeno srečni. Razumeli so, da bo odkupna daritev delovala, in zaupali so, da bo vključevala tudi njih.
Nefi si je zastavil pomembno vprašanje, ki si ga lahko zastavimo sami, ko premišljujemo o pomenu Kristusove odkupne daritve v svojem življenju:
»O potem, če sem videl tako velike reči, če je Gospod v svoji blagohotnosti do človeških otrok obiskal ljudi v toliki milosti, zakaj bi moje srce moralo jokati in se moja duša muditi v dolini žalosti in se moje meso tratiti in moje moči slabeti zavoljo mojih stisk?
In zakaj bi moral zavoljo svojega mesa popustiti grehu? Da, zakaj bi moral podleči skušnjavam, da bi imel zlodej mesto v mojem srcu, da bi napravil konec mojemu miru in prizadel mojo dušo? Zakaj sem jezen zavoljo svojega sovražnika?« (2 Ne 4:26–27)
Po svoji tožbi je sam odgovoril na svoja vprašanja, ker je vedel, kako se mora lotiti svojih težav: »Prebudi se, duša moja! Nič več ne hiraj v grehu! Raduj se, o srce moje, in ne dajaj več prostora sovražniku moje duše! […] O Gospod, zaupal sem vate in vate bom zaupal za vekomaj.« (2 Ne 4:28, 34)
Ali to pomenio, da Nefi težav ni imel več? Ali to pomeni, da je v celoti razumel vse, kar se mu je dogajalo? Spomnite se, kaj je prej pred leti odgovoril angelu, ko ga je slednji vprašal pomembno vprašanje, povezano s Kristusovo odkupno daritvijo, ki se bo zgodila v prihodnosti: »Vem, da [Bog] ljubi svoje otroke; vendar ne poznam pomena vsega.« (1 Ne 11:17)
Tudi mi ne bomo in ne moremo poznati pomena vsega, vendar lahko in moramo vedeti, da ima Bog rad svoje otroke in da lahko koristimo polnost Kristusove milostljivosti in odkupne daritve v svojem življenju in v svojih prizadevanjih. Prav tako vemo in si moramo zapomniti nespametnost in nevarnost tega, da zlodeju dopuščamo mesto v svojem srcu.
Celo ko v celoti razumemo in se odločimo, da bomo zlo in zlodeja izključili iz svojega srca in iz svojega življenja, včasih ne zmoremo, ker smo prepogosto »naravni« moški ni ženske (gl. Moz 3:19). Zato moramo biti hvaležni za in udejanjati načelo kesanja. Čeprav o svojem kesanju pogosto govorimo kot o dogodku, kar včasih tudi je, je za večino nas stalen, doživljenjski postopek.
Seveda so grehi tako zaradi tega, česar nismo in kar smo naredili, zaradi česar lahko takoj začnemo s postopkom kesanja. So določene vrste krivičnosti in napake, ki jih lahko sedaj opustimo in jih nikoli več ne naredimo. Na primer, lahko smo plačniki polne desetine do konca svojih dni, čeprav temu ni bilo vedno tako. Drugi vidiki našega življenja pa zahtevajo neprestano izboljševanje in stalno pozornost, kakor je naša duhovnost, dobrotljivost, sočutnost do drugih, upoštevanje družinskih članov, skrb za sosede, razumevanje svetih spisov, tempeljsko delo in kakovost naše osebne molitve.
Lahko smo hvaležni, da je Odrešenik, ker nas bolje razume, kot mi razumemo sebe, uvedel zakrament, da bi lahko redno obnavljali svoje zaveze, tako da bi bili deležni svetih simbolov in se obvezali, da bomo prevzeli njegovo sveto ime, se ga vselej spominjali in spolnjevali njegove zapovedi. Ko sledimo vzorcu, ki nam omogoča »živeti srečno«, je naše kesanje in naše delovanje kvalitetnejše in smo bolj sposobni razumeti ter ceniti odkupno daritev.
Kesanje in poslušnost
Prerok Joseph Smith je v tednih, preden je leta 1830 organiziral Cerkev, prejel neverjetno razodetje, ki pripomore k našemu razumevanju odkupne daritve, ker je o tem govoril in učil sam Odrešenik. Jezus je sebe opisal kot Odkupitelja sveta (gl. NaZ 19:1), priznal, da sledi Očetovi volji, in rekel, naj se pokesa in spolnjuje zapovedi, ki jih je prejel (gl. D&C 19:13).
Ta preprosti vzorec kesanja in poslušnosti je resnično osnova za srečno življenje. Vemo, da je to tisto, kar moramo delati, čeprav včasih nemara pozabimo zakaj. Gospod nas v naslednjih besedah istega razodetja opomni zakaj.
Pravi, da je on, Bog, vse to pretrpel, da nam ne bi bilo treba trpeti, če se bomo pokesali.
Če pa se ne bomo pokesali, bomo tudi mi morali trpeti tako kot on.
Zaradi tega trpljenja je celo on, Bog, največji od vseh, trepetal zaradi bolečine, krvavel iz vsake pore, trpel tako telesno kakor tudi duhovno — in prosil, da mu ne bi bilo treba izpiti grenke čaše in da ne bi odstopil.
Vendar je slavo namenil Očetu. Izpil je in končal s svojimi pripravami za nas. (gl. NaZ 19:16–19)
Kako neverjetna lekcija! Prepričan sem, da si nihče od nas ne more predstavljati pomembnosti in intenzivnosti Gospodove bolečine, ko je izvedel veliko odkupno daritev. Dvomim, da je Joseph Smith takrat docela razumel Odrešenikovo trpljenje, čeprav je prerok to bolj cenil in razumel zaradi svojih preizkušenj in muk v kasnejših letih. Spomnite se, kako je Jezus sam Josepha v svojih navodilih popravil, ko mu je svetoval in ga tolažil v njegovih temnih urah, ko je bil zaprt v ječi Liberty. Gospod je takrat preprosto rekel, da se je Sin človekov spustil pod vse te. Ali je mar Joseph več kot on? (gl. NaZ 122:8)
To vprašanje Josephu je prav tako vprašanje za vse nas v naših osebnih in edinstvenih borbah ter izzivih. Nihče od nas nikoli ne bi smel dvomiti v pravilnost odgovora.
To, da je Jezus doživel to, kar je doživel, ne zato, ker se temu ni mogel izogniti, temveč ker nas ima rad, nas bi moralo strezniti. Jezus ima svojega Očeta prav tako rad in ga spoštuje s takšno globino in predanostjo, ki si jo lahko le predstavljamo. Če čutimo, da bi tudi mi morali Odrešenika spoštovati in ga imeti radi, nikoli ne smemo pozabiti, da je to, kar je za nas naredil, storil zato, da nam ne bi bilo treba trpeti v takšni meri, kakor bi od nas zahtevala že sama pravica.
Bičanje, pomanjkanje, zlorabljanje, žeblji in nepredstavljiv pritisk ter trpljenje, zaradi vsega tega je doživel mukotrpno agonijo, ki jo niče ne bi mogel prenesti brez njegovih moči in brez njegove odločenosti, da bo stal na poti in prenesel vse, kar mu bo odmerjeno.
Razsežnost odkupne daritve
Ko premišljujemo o razsežnosti odkupne daritve in Odkupiteljevi pripravljenosti, da je trpel za vse naše grehe, bi morali hvaležno priznati, da odkupno žrtvovanje zajema tako veliko več! Premislite o naslednjih Almovih besedah zvestemu ljudstvu v Gideonu skoraj stoletje pred tem, ko se je odkupna daritev dejansko zgodila:
»In šel bo dalje in trpel bolečine in stiske in skušnjave vsake vrste; in to zato, da se bo spolnila beseda, ki pravi, da bo nase prevzel bolečine in bolezni svojega ljudstva.
In nase bo prevzel smrt, da bo razvezal spone smrti, ki vežejo njegovo ljudstvo; in nase bo prevzel njihove slabosti, da bo poln usmiljenja po mesu, da bo po mesu vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti.
Duh torej ve vse; vendar Božji Sin po mesu trpi, da bi nase lahko prevzel grehe svojega ljudstva, da bi jim z močjo svoje odrešitve izbrisal grehe; in sedaj glejte, to je pričevanje, ki je v meni.« (Al 7:11–13)
Pomislite na učinkovito in vsestransko zdravilo za naše bolečine, stiske, skušnjave, bolezni, grehe, razočaranja in prestopke. Ali si lahko predstavljate kakšno alternativo za Jezusovo odkupno daritev? Temu nato dodajte neprimerljivo vstajenje in že dovolj razumemo, da lahko pojemo: »Osuplo stojim nad veliko ljubeznijo, ki Jezus mi vedno nakloni jo milostno.«5
Kaj odkupna daritev pomeni vam in meni? Vse. Jakob je pojasnil, da se lahko spravimo z Očetom preko odkupne daritve Kristusa, Božjega edinorojenega Sina (gl. JakK 4:11). To pomeni, da se lahko pokesamo, postanemo popolnoma skladni z Bogom in ga v celoti sprejmemo ter se izogibamo napakam oziroma nerazumevanjem, ki »zanika Kristusovo milost in izniči njegovo odkupno daritev in moč njegove odkupitve« (Mor 8:20).
Nespoštovanju in neupoštevanju Odrešenikove odkupne daritve se izognemo tako, če prisluhnemo Helamanovemu nasvetu, ki je dandanes prav tako primeren, kakor je bil v tistih prvih letih, ki so sledila Gospodovemu prihodu na Zemljo: »O, pomnita, pomnita, sinova moja, […] da ni druge poti ne načina za človekovo odrešitev kakor samo preko odkupne krvi Jezusa Kristusa, ki bo prišel; da, pomnita, da prihaja, da bo odkupil svet.« (He 5:9)
Njegova odkupna daritev resnično zajema svet in vse ljudi od začetka do konca. Vseeno pa ne pozabimo, da je v svoji razsežnosti in popolnosti tudi izjemno osebna in edinstveno prirejena, da se popolnoma prilega in popolnoma odgovarja osebnim okoliščinam vsakega posameznika. Oče in Sin vsakega od nas poznata bolje, kot se poznamo mi sami, in sta nam pripravila odkupno daritev, ki je docela skladna z našimi potrebami, izzivi in zmožnostmi.
Hvala Bogu za dar njegovega Sina in hvala Odrešeniku za njegovo odkupno daritev! Resnična je in se udejanja in nas bo vodila tja, kjer moramo in hočemo biti.
Levo: Del Parson, Molitev v vrtu Getsemani
Simon Dewey, Zadnja večerja, objavljeno z dovoljenjem družbe Altus Fine Art, American Fork, Utah.
Foto ilustracija: Frank Helmrich