Zgodovina Cerkve
Jane Elizabeth Manning James


»Jane Elizabeth Manning James«, Teme o cerkveni zgodovini

»Jane Elizabeth Manning James«

Jane Elizabeth Manning James

Jane Elizabeth Manning (okrog 1822–1908) je bila ena od vsaj petih otrok, rojenih svobodnemu afroameriškemu paru v Connecticutu v času, ko je bila večina temnopoltih v Združenih državah Amerike sužnjev.1 Kot mlada ženska se je leta 1841 pridružila cerkvi New Canaan Congregational Church, vendar se je osemnajst mesecev kasneje, pozimi 1842–1843, skupaj z več družinskimi člani krstila v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Jane in drugi v njeni družini so se kmalu želeli pridružiti svetim v Nauvooju, zato so potovali iz Connecticuta v New York, od koder so nameravali potovati tako s parniki kot z ladjicami. Vendar jim zaradi njihove rase na ladjice niso pustili, tako da so morali preostalih 1.290 kilometrov prehoditi. V Peoriji v Illinoisu so krajevne oblasti zaslišale Manningove kot morebitne pobegle sužnje in zahtevale dokumente kot dokaz, da so svobodni. Rasizem je bil ovira, s katero se je Jane soočala vse življenje.

Slika
Fotografski portret Jane Manning James

Portret Jane Manning James.

Z dovoljenjem cerkvene zgodovinske knjižnice in arhivov

Jane je v Nauvooju hitro sklenila prijateljstvo z Josephom in Emmo Smith. Živela je z njima in delala v njunem gospodinjstvu. Nekoč je Emma predlagala Jane, da bi jo z duhovniškim pečatenjem kot otroka posvojili v družino Smithovih.2 Jane je odklonila, ker ni razumela neznanega novega običaja, vendar je trdno verjela v Josephovo preroško vlogo. »Poznala sem preroka Josepha,« je kasneje pričevala. »Bil je najboljši človek, ki sem ga kdaj spoznala na zemlji. /…/ Prepričana sem, da je bil prerok, ker sem to vedela.«3

V pogovorih z Josephom in njegovo materjo Lucy Mack Smith je izvedela več o Mormonovi knjigi in njenem prevajanju ter si pridobila razumevanje in spoštovanje do tempeljskih uredb.

Poročila se je z Isaacom Jamesom, svobodnim temnopoltim spreobrnjencem iz New Jerseyja. Skupaj z Janinim sinom Sylvestrom so leta 1846 s svetimi odšli iz Nauvooja proti zahodu. Junija tistega leta se jima je rodil sin Silas. Naslednje leto je družina šla čez planjave in v Dolino Slanega jezera prispela jeseni leta 1847. Isaac in Jane sta imela še šest otrok, od katerih sta le dva preživela Jane. Kot drugi zgodnji naseljenci v Dolini Slanega jezera sta trdo delala, da sta poskrbela za svojo družino. Isaac je delal kot fizični delavec in občasno kot kočijaž Brighama Younga, Jane pa je tkala blago, šivala oblačila in prala perilo, kot je to delala že v Nauvooju.

Napetosti v zakonu so vodile do njune ločitve leta 1870. Jane se je kasneje za kratek čas poročila z bivšim sužnjem Frankom Perkinsom, vendar se je že po dveh letih vrnila k samskemu življenju, kot samska mati in babica. Zaradi finančne stiske in smrti treh otrok je ponovno začela delati. Izdelovala in prodajala je milo, dva od njenih sinov pa sta šla za najemniška delavca. Isaac se je leta 1890 po dvajsetih letih odsotnosti vrnil v Salt Lake City, obnovil članstvo v Cerkvi in z Jane vzpostavil prijateljski odnos. Ko je leto kasneje umrl, je bila pogrebna slovesnost v njenem domu.

Jane je skozi vse težave v življenju ostala predana svoji veri v evangelijske nauke in je cenila svoje članstvo v Cerkvi. Darovala je za gradnjo templja in sodelovala v Društvu za pomoč in Young Ladies’ Retrenchment Society (Društvu mladih dam za omejitev porabe).4 Jane je izkusila obilo darov Duha, vključno z videnji, sanjami, zdravljenjem z vero in govorjenjem v jezikih. »Moja vera v evangelij Jezusa Kristusa,« je zapisala kasneje v življenju, »je danes prav tako močna, ne, če je mogoče, še močnejša kot je bila tisti dan, ko sem se krstila.«5

Med letoma 1884 in 1904 je Jane občasno stopila v stik s cerkvenimi voditelji – Johnom Taylorjem, Wilfordom Woodruffom, Zino D. H. Young in Josephom F. Smithom – da bi ji dovolili prejeti tempeljsko obdaritev in pečatenje.6 V tistih časih temnopoltim moškim in ženskam svetih iz poslednjih dni ni bilo dovoljeno sodelovati v večini tempeljskih uredb. Leta 1888 je kolski predsednik Angus M. Cannon Jane dovolil opraviti krste za njene pokojne sorodnike.7 Cerkveni voditelji so ji navsezadnje leta 1894 dovolili, da se preko namestnika pečati v družino Josepha Smitha kot služkinja. Čeprav za časa življenja ni prejela tempeljske obdaritve oziroma pečatenj, so bile te uredbe v njeno korist opravljene leta 1979.8

Umrla je 16. aprila 1908, stara 95 let, še vedno zvesta sveta iz poslednjih dni. Deseret News je poročal: »Malo ljudi je bilo bolj znanih po svoji veri in zvestobi kot Jane Manning James, in čeprav je bila skromnega rodu, je imela na stotine prijateljev in znancev.«9

Opombe

  1. Janina mati je bila zasužnjena, a je bila osvobojena po connecticutskem zakonu postopne osvoboditve. Jane se je rodila svobodna, suženjstvo pa je bilo v zvezni državi zakonito še potem, ko je Jane odšla. O Janinem življenju na splošno gl. Henry J. Wolfinger, »A Test of Faith: Jane Elizabeth Manning James and the Origins of the Utah Black Community«, v Clark Knowlton, izd., Social Accommodation in Utah (Salt Lake City: University of Utah, 1975), 126–175 in Quincy D. Newell, »The Autobiography and Interview of Jane Elizabeth Manning James«, Journal of Africana Religions, 1. zvezek, 2. št. (2013), 251–291.

  2. Pismo Zine D. H. Young Josephu F. Smithu, 15. jan. 1894, Knjižnica cerkvene zgodovine, Salt Lake City.

  3. »‘Aunt’ Jane James«, v »Joseph Smith, the Prophet«, Young Woman’s Journal, 16. knj., 12. št. (dec. 1905), 551, 553.

  4. Eighth Ward Relief Society Minutes and Records, 1867–1969, oddelek Eighth, kol Liberty, 20. avg. 1874; 20. okt. 1874; 21. dec. 1874; 20. jan. 1875; 22. mar. 1875; 20. maj 1875; 20. nov. 1875, 1. knjiga, Knjižnica cerkvene zgodovine, Salt Lake City [Jane je kratek čas uporabljala priimek Perkins]; »Ladies Semi-monthly Meeting«, Woman’s Exponent, 22. knjiga, 9. št. (1. dec. 1893), 66. Jane je darovala sredstva za gradnjo templjev St. George, Logan in Manti ter prispevala za misijon k Lamancem (Indijancem). Gl. Linda King Newell in Valeen Tippetts Avery, »Jane Manning James«, Ensign, avg. 1979, 29.

  5. Jane Elizabeth Manning James autobiography, okrog leta 1902, po nareku avtorici Elizabeth J. D. Roundy, Knjižnica cerkvene zgodovine, Salt Lake City, 22.

  6. Pismo Jane E. James Johnu Taylorju, 27. dec. 1884; Pismo Jane E. James Josephu F. Smithu, 7. feb. 1890; Pismo Jane E. James Josephu F. Smithu, 31. avg. 1903.

  7. Pismo Angusa M. Cannona Jane E. James, 16. jun. 1888; gl. tudi Tonya Reiter, »Black Saviors on Mount Zion: Proxy Baptisms and Latter-day Saints of African Descent«, Journal of Mormon History, 43.knjiga, 4.št. (okt. 2017), 100–123.

  8. Avtobiografija Jane Elizabeth Manning James, okrog 1902. Jane je svojo avtobiografijo narekovala v Salt Lake Cityju nekje med letoma 1902 in 1908; Ronald G. Coleman in Darius A. Gray, »Two Perspectives: The Religious Hopes of ‘Worthy’ African American Latter-day Saints before the 1978 Revelation«, v Newell G. Bringhurst in Darron T. Smith, ured., Black and Mormon (Urbana: University of Illinois Press, 2004), 54. Gl. tudi Quincy D. Newell, »The Autobiography and Interview of Jane Manning James«, Journal of Africana Religions, 1. knjiga, 2. št. (2013), 256, 275 (34. opomba).

  9. »Death of Jane Manning James«, Deseret News, 16. apr. 1908.