»Prosite v veri«, 1. poglavje v Sveti: zgodba o Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, 1. knjiga, Prapor resnice, 1815–1846, 2018.

1. poglavje: »Prosite v veri«

1. poglavje

Prosite v veri

Slika

Gora Tambora

Indonezijski otok Sumbawa je bil leta 1815 bujen in zelen zaradi nedavnega deževja. Družine so se pripravljale na prihajajoče sušno obdobje, kar so vsako leto počele že rodove, in obdelovale riževa polja v senci ognjenika, imenovanega Tambora.

Po desetletjih mirovanja se je 5. aprila gora z bobnenjem prebudila, bruhajoč pepel in ogenj. Priče so na stotine kilometrov stran slišale donenje, podobno topovskemu streljanju. Majhni izbruhi so se pojavljali več dni. Potem pa je na večer 10. aprila vso goro razneslo. Trije ognjeni stebri so švignili v nebo in se združili v silovit izbruh. Lava je tekla po pobočju gore in pri njenem vznožju zajela vas. Po področju so divjali viharji, ki so ruvali drevje in odnašali domove.¹

Kaos se je nadaljeval vso tisto noč in naslednjo. Pepel je prekril na kilometre kopnega in morja, ponekod se ga je nabralo tudi do pol metra. Opoldne se je zdelo, kot bi bila polnoč. Razburkano morje, ki je pljuskalo čez obalo, je uničevalo pridelke in preplavljalo vasi. Več tednov je Tambora bruhala pepel, kamenje in ogenj.²

V nekaj naslednjih mesecih so se posledice izbruha razširile po zemeljski obli. Ljudi po svetu so osupnili spektakularni sončni zahodi. Vendar so žive barve zastrle smrtonosne posledice ognjeniškega pepela, ki je obdal zemljo. V prihajajočem letu je vreme postalo nepredvidljivo in uničujoče.³

Zaradi izbruha so temperature v Indiji padle in zaradi kolere jih je umrlo na tisoče, kar je pokončalo družine. V plodnih kitajskih dolinah so namesto običajnega milega podnebja divjali poletni snežni viharji in poplavne vode so uničile pridelke. V Evropi so se zmanjšale zaloge hrane, zaradi česar je nastala lakota in preplah.⁴

Vsepovsod so ljudje iskali razlage za trpljenje in smrt, ki ju je povzročilo čudno vreme. V Indiji so po hindujskih templjih odmevale molitve in petje svetih mož. Kitajski pesniki so se spoprijemali z vprašanji glede bolečine in izgube. V Franciji in Britaniji so prebivalci iz bojazni, da so nadnje prišle strašne nesreče, napovedane v Svetem pismu, padli na kolena. V Severni Ameriki so duhovniki pridigali, da Bog kaznuje neposlušne kristjane, in opozarjali, da bi zanetili verska čustva.

Po deželi so se ljudje zgrinjali v cerkve in na verske shode, željni vedeti, kako se lahko rešijo pred prihajajočim uničenjem.⁵

Izbruh Tambore je na vreme v Severni Ameriki vplival vse naslednje leto. Pomlad je prinesla sneženje in morilsko zmrzal, leto 1816 pa se je v spominu ohranilo kot leto brez poletja.⁶ V Vermontu v severovzhodnem delu Združenih držav so skalnati hribi že leta ovirali kmeta po imenu Joseph Smith st. Ko pa sta tisto poletje z ženo Lucy Mack Smith gledala, kako njihov pridelek zaradi nepopustljive zmrzali propada, sta vedela, da se bodo soočili s finančnim propadom in negotovo prihodnostjo, če bodo ostali, kjer so bili.

Joseph st. pri petinštiridesetih ni bil več mlad moški in obet za nov začetek na drugi zemlji je bil zastrašujoč. Vedel je, da mu najstarejša sinova, osemnajstletni Alvin in šestnajstletni Hyrum, lahko pomagata očistiti zemljišče, zgraditi hišo in posaditi ter pobrati pridelke. Trinajstletna hči Sophronia je bila dovolj stara, da je Lucy pomagala pri delu v hiši in na kmetiji. Mlajša sinova, osemletni Samuel in petletni William, sta bila vse bolj v pomoč, triletna Katharine in novorojenček Don Carlos pa naj bi bila nekega dne tudi dovolj stara, da pomagata.

Z njegovim srednjim sinom, desetletnim Josephom ml., pa je bilo drugače. Štiri leta pred tem je prestal operacijo na nogi, da so mu odstranili okuženi del kosti. Od takrat je hodil z berglo. Čeprav je noga postajala krepkejša, je boleče šepal in Joseph st. ni vedel, če bo kdaj postal tako močan kot Alvin in Hyrum.⁷

Smithovi so se, prepričani, da se lahko zanesejo drug na drugega, odločili, da bodo svoj dom v Vermontu zapustili zaradi boljše zemlje.⁸ Joseph st. se je tako kot drugi na področju odločil, da bo potoval v državo New York, da bi, kot je upal, na kredit kupil dobro kmetijo. Potem bi poslal po Lucy in otroke in družina bi lahko začela znova.

Ko se je Joseph st. odpravil v New York, sta ga Alvin in Hyrum pospremila del poti, preden so se poslovili. Joseph st. je imel ženo in otroke srčno rad, vendar jim v življenju ni mogel nuditi veliko stalnosti. Zaradi smole in neuspešnih vlaganj je družina ostajala revna in brez korenin. Morda bo v New Yorku drugače.⁹

Joseph ml. je naslednjo zimo z mamo, brati in sestrama šepal skozi sneg. Bili so na poti na zahod v newyorško vas po imenu Palmyra, blizu katere je Joseph st. našel dobro zemljo in je čakal na družino.

Ker Lucy mož ni mogel pomagati pri selitvi, je najela moškega po imenu gospod Howard, da bi vodil njihov voz. Na poti je gospod Howard z njihovo lastnino grobo ravnal in denar, s katerim so mu plačali, zaigral in zapil. Ko pa se jim je pridružila še ena družina, ki je potovala na zahod, je gospod Howard Josepha vrgel z voza, da so hčere druge družine lahko sedele z njim, ko je vozil vprego.

Ker sta Alvin in Hyrum vedela, kako Josepha pri hoji boli, sta se gospodu Howardu nekajkrat poskusila zoperstaviti. Vendar ju je z ročajem biča vsakokrat zbil na tla.¹⁰

Če bi bil Joseph večji, bi se gospodu Howardu verjetno poskušal zoperstaviti sam. Boleča noga ga je ovirala pri delu in igri, vendar je s svojo močno voljo nadoknadil šibkost telesa. Preden so zdravniki zarezali v njegovo nogo, da bi odstranili okužene delce kosti, so ga hoteli privezati ali pa mu dati žganje, da bi mu otopili bolečino. Joseph pa je samo prosil, naj ga oče drži.

Ves čas je bil pri zavesti in buden, bledega obraza in moker od potu. Mama, ki je bila običajno tako močna, se je skoraj povsem zlomila, ko je slišala njegove krike. Po tem se ji je verjetno zdelo, da sama lahko prenese karkoli.¹¹

Ko je Joseph šepal ob vozu, je videl, da je mama pri gospodu Howardu morala veliko prenesti. Prepotovali so že več kot tristo kilometrov in do tedaj je bila do voznikovega slabega obnašanja izjemno potrpežljiva.

Lucy se je okrog sto šestdeset kilometrov od Palmyre pripravljala na še en dan poti, ko je zagledala Alvina, ki ji je tekel naproti. Gospod Howard je njihovo lastnino in prtljago vrgel na cesto in se je ravno odpravljal z njihovimi konji in vozom.

Lucy ga je našla v gostilni. »Pri Bogu v nebesih,« je rekla, »so tisti voz in konji, kot tudi lastnina na njih, moji.«

Ozrla se je po gostilni. V njej je bilo polno moških in žensk, večinoma popotnikov, kot je bila sama. »Ta moški,« je rekla in jih gledala v oči, »je odločen, da mi bo vzel vsa sredstva, s katerimi bi lahko nadaljevala potovanje, in me z osmimi majhnimi otroki pustil popolnoma osiromašeno.«

Gospod Howard je rekel, da je denar, ki mu ga je dala za vožnjo voza, že porabil in da ne more več naprej.

»Z vami nimam kaj početi,« je rekla Lucy. »Sama bom prevzela skrb za vprego.«

Gospoda Howarda je pustila v gostilni in prisegla, da bo otroke zopet združila z njihovim očetom, naj se zgodi, kar hoče.¹²

Cesta pred njimi je bila blatna in mrzla, vendar je Lucy družino varno pripeljala v Palmyro. Ko je gledala otroke, ki so se oklepali očeta in mu poljubljali obraz, se je čutila poplačano za vse, kar so pretrpeli, da so prišli tja.

Družina je kmalu najela hišico v mestu in razpravljali so, kako bi prišli do lastne kmetije.¹³ Odločili so se, da je najboljši načrt, da delajo, dokler ne bodo imeli dovolj denarja za polog za zemljo v bližnjih gozdovih. Joseph st. in starejša sinova so za plačilo kopali vodnjake, cepili drogove za ograje in spravljali seno, Lucy pa je s hčerama delala in prodajala pite, zeliščne sokove in okrasna pregrinjala, da so priskrbele hrano za družino.¹⁴

Ko je Joseph ml. odraščal, se mu je noga okrepila in zlahka je hodil po Palmyri. V mestu je prihajal v stik z ljudmi z vsega področja in veliko se jih je obračalo k veri, da bi potešili duhovno hrepenenje in pojasnili življenjske težave. Joseph in njegova družina niso pripadali nobeni cerkvi, vendar je veliko njihovih sosedov častilo v eni od visokih prezbiterijanskih kapel, baptističnih zgradb za bogoslužje, kvekerskih dvoran ali nekje na prostem, kjer so potujoči metodistični pridigarji od časa do časa imeli verske shode.¹⁵

Ko je bil Joseph star dvanajst let, so verske razprave preplavile Palmyro. Čeprav je malo bral, je rad o idejah globoko razmišljal. Z upanjem, da bo izvedel več o svoji nesmrtni duši, je poslušal pridigarje, vendar je bil zaradi njihovih pridig pogosto nemiren. Rekli so mu, da je grešnik v grešnem svetu, nemočen brez odkupne milosti Jezusa Kristusa. In čeprav je temu sporočilu verjel in se je zaradi svojih grehov slabo počutil, ni bil prepričan, kako naj prejme odpuščanje.¹⁶

Mislil je, da mu bo pomagalo, če bo hodil v cerkev, ampak se ni mogel odločiti, kje bi častil. Različne cerkve so se v nedogled prerekale, kako bi ljudje lahko bili osvobojeni greha. Ko je Joseph nekaj časa poslušal to prerekanje, ga je zaskrbelo, ko je videl, da so ljudje, ki so brali isto Sveto pismo, prišli do različnih zaključkov o njegovem pomenu. Verjel je, da je Božja resnica tam – nekje – vendar ni vedel, kako naj jo najde.¹⁷

Tudi njegova starša nista bila prepričana. Tako Lucy kot Joseph st. sta prihajala iz krščanskih družin in sta verjela v Sveto pismo in Jezusa Kristusa. Lucy je hodila na cerkvene sestanke in s sabo pogosto vzela svoje otroke. Od smrti svoje sestre pred veliko leti je iskala pravo cerkev Jezusa Kristusa.

Nekoč, ko je nekaj časa pred Josephovim rojstvom hudo zbolela, se je zbala, da bo umrla, preden bo našla resnico. Čutila je temačen in samoten prepad med seboj in Odrešenikom in vedela je, da ni pripravljena na naslednje življenje.

Ko je ponoči ležala budna, je molila k Bogu in mu obljubila, da bo, če ji bo pustil živeti, poiskala cerkev Jezusa Kristusa. Med molitvijo ji je spregovoril Gospodov glas, ki ji je zatrdil, da bo, če bo iskala, našla. Od takrat je obiskala več cerkva, a prave še vedno ni našla. Vendar je tudi, kadar se je zdelo, kot da Kristusove cerkve ni več na zemlji, še naprej iskala s prepričanjem, da je bolje hoditi v cerkev, kot ne.¹⁸

Joseph st. je tako kot njegova žena hrepenel po resnici. Vendar je čutil, da je bolje, da ne hodi v nobeno cerkev kot v napačno. Po nasvetu svojega očeta je preučeval svete spise, iskreno molil in verjel, da je Jezus Kristus prišel, da je odrešil svet.¹⁹ Vendarle tega, kar je čutil, da je res, ni mogel uskladiti z zmedo in nesoglasjem, ki ju je videl v cerkvah okrog sebe. Neko noč je sanjal, da so prepirajoči pridigarji kot živina, ki muka, ko z rogovi rije po zemlji, kar je poglobilo njegovo skrb, da le malo vedo o Božjem kraljestvu.²⁰

Josepha ml. pa je nezadovoljstvo njegovih staršev s krajevnimi cerkvami samo še bolj zmedlo.²¹ Njegova duša je bila na kocki, vendar mu nihče ni mogel dati zadovoljivih odgovorov.

Smithovi so po več kot enoletnem varčevanju denarja imeli dovolj, da so vplačali za štirideset hektarov gozda v Manchestru, malo južno od Palmyre. Tam so, kadar niso delali kot najemniški delavci, zarezovali javorjeva drevesa za sladki drevesni sok, posadili sadovnjak in očistili polja za gojenje pridelkov.²²

Ko je mladi Joseph obdeloval zemljo, je bil še vedno zaskrbljen zaradi svojih grehov in dobrobiti svoje duše. Verski preporod v Palmyri se je umiril, vendar so pridigarji tam in po vsem področju še naprej tekmovali za spreobrnjence.²³ Joseph je dan in noč gledal, kako sonce, luna in zvezde urejeno in veličastno potujejo po nebu, in občudoval lepoto zemlje, ki kipi od življenja. Gledal je tudi ljudi okrog sebe in se čudil njihovi moči in razumu. Zdelo se je, da vse pričuje, da Bog obstaja in da je človeštvo ustvaril po svoji podobi. Toda kako bi Joseph lahko prišel do njega?²⁴

Poleti leta 1819, ko je bil star trinajst let, so se metodistični pridigarji zbrali na konferenci nekaj kilometrov od kmetije Smithovih in se razpršili po podeželju, da bi družine, kot je bila Josephova, spodbudili k spreobrnjenju. Uspeh teh pridigarjev je zaskrbel druge duhovnike na področju in kmalu je tekma za spreobrnjence postala intenzivna.

Joseph je hodil na sestanke, poslušal dušo razvnemajoče pridiganje in bil priča, ko so spreobrnjenci vriskali od radosti. Želel je vriskati z njimi, vendar se je pogosto počutil, kot bi bil sredi vojne besed in mnenj. »Katera od teh skupin je prava, ali pa so vse napačne?« se je spraševal. »Če je katera od njih prava, katera je to in kako bom vedel?« Vedel je, da potrebuje Kristusovo milost in milostljivost, vendar se je toliko ljudi in cerkva prepiralo glede vere, da ni vedel, kje naj to najde.²⁵

Zdelo se je, da se mu upanje, da bi lahko našel odgovore – in mir svoji duši – izmika. Spraševal se je, kako bi lahko kdorkoli sredi takšnega hrupa našel resnico.²⁶

Joseph je med neko pridigo slišal duhovnika navajati iz prvega poglavja Jakobovega pisma v Novi zavezi. »Če pa komu od vas manjka modrosti,« je rekel, »naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo.«²⁷

Joseph je šel domov in prebral verz v Svetem pismu. »Noben odlomek iz svetih spisov se nikoli ni tako močno dotaknil človeškega srca, kot se je ta takrat mojega,« se je kasneje spominjal. »Zdelo se je, da je z veliko silo prišel v vsak kotiček mojega srca. Vedno znova sem premišljeval o njem, vedoč, da če je kdo potreboval Božjo modrost, sem bil to jaz.« Prej je preiskoval Sveto pismo, kot da so v njem vsi odgovori. Zdaj pa mu Sveto pismo govori, da se lahko obrne naravnost na Boga, da bo dobil odgovore na svoja vprašanja.

Odločil se je, da bo molil. Še nikoli prej ni molil na glas, vendar je zaupal svetopisemski obljubi. »Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil,« je učilo.²⁸ Bog bo slišal njegova vprašanja – četudi so nerodno izrečena.