Nedeljsko dopoldansko zasedanje
»Jaz sem«
Odlomki
Mnogi so skozi zgodovino poenostavljali, celo povsakdanjili našo predstavo o [Jezusu Kristusu] in njegovo pričevanje o tem, kdo je bil. Njegovo pravičnost so omejili na navadno čistunskost, njegovo pravico na navadno jezo, njegovo usmiljenje na navadno popustljivost. Ne smemo biti krivi takšnih poenostavljenih različic Kristusa, ki priročno zanemarjajo nam neprijetne nauke. To »banaliziranje« velja celo za njegovo vrlino, ki ga najgloblje opredeljuje – njegovo ljubezen.
Med svojim zemeljskim poslanstvom je Jezus učil, da obstajata dve veliki zapovedi. /…/ »Ljubi Gospoda, svojega Boga, [in] ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Če želimo zvesto slediti Odrešeniku glede teh dveh ključnih in neločljivo povezanih pravil, se moramo trdno držati tega, kar je dejansko rekel. Kar je dejansko rekel, je to: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.« Istega večera je naročil, naj »se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil«. /…/
Kako je Jezus ljubil?
Prvič, ljubil je z »vsem srcem, odločnostjo, umom in močjo«, kar mu daje sposobnost, da ozdravi najglobljo bolečino in govori težke resnice. /…/
Druga značilnost Jezusove božanske ljubezni je bila, da je bil poslušen vsaki besedi, ki je prišla iz Božjih ust, pri čemer je svojo voljo in vedenje vedno uskladil z voljo in vedenjem nebeškega Očeta. /…/
Ko bomo stali pred njim in videli rane na njegovih rokah, nogah in strani, bomo doumeli, kaj je pomenilo zanj, da je nosil naše grehe in poznal žalost, da je bil popolnoma poslušen Očetu – vse iz čiste ljubezni do nas.