»Ali sem bila vredna?« Za moč mladih julij 2021, 22–23.
Ali sem bila vredna?
Odkar pomnim, sem bila žrtev zlorabe. Ali je to vplivalo na to, kako me vidi Gospod?
Ilustriral Trent Gudmundsen.
Na zunaj je bilo moje otroštvo zelo normalno.
Hodili smo v cerkev in se udeleževali vseh cerkvenih sestankov in dejavnosti. Hodila sem v šolo in se igrala s prijatelji. Kot najstnica sem počela vse, kar običajno počnejo najstniki. Družila sem se s prijatelji in sodelovala v zboru in dramskem krožku. Šla sem na maturantski ples. Toda za to srečno, običajno zunanjostjo se je skrivala zelo temna skrivnost.
Od časa, ko sem bila stara približno dve leti, sem bila žrtev spolnih zlorab svojih dveh starejših bratov. Zlorabljala sta tudi moje sestre. Bile smo premlade, da bi razumele, kaj se dogaja, a ko sem postala starejša, sem pričenjala malce razumeti. Kadar sem bila v navzočnosti svojih bratov, sem se počutila temačno in umazano.
Bila sem vse bolj zmedena
Ko sem se udeležila lekcije mladenk, kjer je bilo govora o moralnosti, sem razumela pomen kreposti in neomadeževanosti. Prisluhnila sem voditeljicam, ki so mene in druge v mojem razredu rotile, naj ostanemo moralno čiste.
Spraševala sem se: »Kako bi lahko bila moralno čista?« Odkar pomnim, sem žrtev spolnih zlorab. Nisem si mogla pomagati, da se ne bi spraševala, kaj o meni misli Gospod. Ali sem bila krepostno dekle? Ali sem bila vredna, da hodim na zmenke s pravičnimi fanti v oddelku in šoli? Ali sem zaradi zlorab, ki sem jih utrpela, nevredna tempeljske poroke?
O tem sem veliko razmišljala. Nesmiselno bi se mi zdelo, da bi me imeli za nekrepostno, ko pa to, kar se mi je zgodilo, ni bila moja krivda. Zakaj se ne bi smela počutiti krepostna? Ali sem bila nevredna Gospodove ljubezni? Ali bi se morala pokesati?
Hotela sem samo pozabiti
Zares nisem vedela. Čutila sem, da to ni bila moja krivda, hkrati pa sem se počutila umazano, osramočeno in povsem ponižano. Nisem mogla zbrati poguma, da bi povedala staršem ali komu drugemu. Večkrat sem poskušala, a me je bilo preveč sram in nisem vedela, kako naj se izrazim. Samo pozabiti sem skušala, da se to dogaja.
Ko mi je bilo petnajst let, so moje sestrice zbrale pogum, ki ga jaz nisem premogla. Pogovorile so se s šolskim svetovalcem. Malo kasneje so enega od mojih bratov aretirali in ga obsodili na tri leta zaporne kazni. A še leta kasneje sem trpela zaradi istih strahov, da nisem krepostna ali vredna.
Zbrala sem pogum, da sem poiskala pomoč
Navsezadnje sem nekega dne zbrala pogum, da sem stopila do škofa. Pojasnil je, da me Gospod nikakor ne krivi za spolne odnose, v katere sem bila kot otrok in dekle prisiljena. Zagotovil mi je, da to nikakor ni bila moja krivda. Pred Gospodom sem bila neomadeževana. Še vedno sem bila krepostna!
Po posvetovanju s strokovnjaki in s pomočjo škofa sem zlorabe – in bolečino ter trpljenje, ki ga je to povzročilo – lahko pustila za sabo. Zdaj živim zares srečno in normalno življenje. V templju sem se poročila s pravičnim moškim in srečno vzgajava svojo družino.
Včasih preteklost vdre v moje misli in spomnim se trpljenja, ki sem ga občutila, ko sem premlevala o svoji nevrednosti.
Sprašujem se, koliko drugih mladih je postavljenih v situacijo, kakršna je ta, v kateri sem bila sama, in se počutijo osramočene in ponižane in se sprašujejo o svoji kreposti in o tem, ali sploh ustrezajo Božjemu načrtu.
Tem mladim bi rada rekla: ‘Gospod vas ljubi!’
Zaradi vas ga boli srce.
Ve, da niste krivi.
Ve, da ste zares krepostni.
Pomagal vam bo, da boste zbrali pogum in moč, da boste živeli srečno.