134. razdelek
Izjava o prepričanju glede vlad in zakonov na splošno, sprejeta s soglasnim sklepom na občem zboru Cerkve, ki je potekal v Kirtlandu v Ohiu 17. avgusta 1835. Veliko svetih se je zbralo, da bi premislili o predlaganih vsebinah prve izdaje Nauka in zavez. Tistikrat je ta izjava dobila naslednji uvod: »Da naše prepričanje z ozirom na zemeljske vlade in zakone na splošno ne bi razlagali ali razumeli narobe, se nam je zdelo prav, da na koncu te knjige predstavimo svoje mnenje glede teh.«
1–4 Vlade bi morale ohraniti svobodo vesti in čaščenja. 5–8 Vsi ljudje bi morali svojo vlado podpreti in zakonu izkazati spoštovanje ter upoštevanje. 9–10 Verske skupnosti naj ne izvajajo sodnih moči. 11–12 Ljudje so opravičeni, če branijo sebe in svoje imetje.
1 Verjamemo, da je avlade vpeljal Bog v korist človeka; in da bodo ljudje pred njim bodgovarjali za svoja dejanja v zvezi s slednjimi tako pri pisanju zakonov kot pri izvajanju teh za dobro in varnost družbe.
2 Verjamemo, da nobena vlada ne more obstajati v miru, razen če se sestavi in ne krši takšnih zakonov, ki bodo vsakemu posamezniku zagotovili udejanjanje asvobodne bvesti, pravico do in nadzor imetja ter czaščito življenja.
3 Verjamemo, da vse vlade nujno potrebujejo acivilne uradnike in sodnike, da izvajajo zakone teh; in da bi takšne, ki bodo zakon izvajali pošteno in pravično, glas ljudstva poiskal in jih podprl, če je republika oziroma volja vladarja.
4 Verjamemo, da je vero vpeljal Bog; in da so ljudje odgovorni njemu in zgolj njemu za njeno udejanjanje, razen če jim njihova verska prepričanja narekujejo, da kršijo pravice in svoboščine drugih; toda mi ne verjamemo, da ima človeški zakon pravico posegati v predpisana pravila ačaščenja, da bi omejil vest ljudi, niti narekoval načine javnega ali zasebnega čaščenja; da bi civilni sodnik moral preprečiti zločin, toda nikoli nadzorovati vesti; moral kaznovati krivdo, vendar nikoli zatreti svobode duše.
5 Verjamemo, da so vsi ljudje dolžni podpirati in zagovarjati svojo vlado, pod katero prebivajo, medtem ko so zaščiteni s svojimi dednimi in neodtujljivimi pravicami z zakoni takšnih vlad; in da sta vstaja in aupor za vsakega tako varovanega državljana neprimerna in bi morala biti ustrezno kaznovana; in da ima vsaka vlada pravico odrediti takšne zakone, kakor po svoji presoji najbolje presodi za zagotovitev javnega interesa; vendar obenem ohranja svobodo vesti sveto.
6 Verjamemo, da bi moral biti vsak človek spoštovan na svojem položaju, vladarji in sodniki kot taki, ki so nameščeni za zaščito nedolžnih in kaznovanje krivih; in da so azakonom vsi ljudje dolžni izkazati spoštovanje in upoštevanje, ker bi brez njih mir in složnost nadomestila anarhija in strahovlada; ker so človeški zakoni vpeljani prav zaradi uravnavanja naših interesov kot posameznikov in narodov, med dvema človekoma; in božanski zakoni dani iz nebes, predpisujoč pravila o duhovnih vprašanjih, za vero in čaščenje, za katera bo človek odgovarjal svojemu Stvarniku.
7 Verjamemo, da imajo vladarji, države in vlade pravico in so dolžne odrejati zakone za zaščito vseh državljanov za svobodno izvajanje njihovega verskega prepričanja; vendar ne verjamemo, da imajo po zakonu pravico, da državljane prikrajšajo za ta privilegij oziroma jim predpisujejo svoja mnenja, dokler bosta zakonom izkazana obzir in spoštljivost in da takšna verska prepričanja ne opravičijo ne vstaje ne zarote.
8 Verjamemo, da je treba zagrešitev zločina akaznovati glede na naravo prestopka; da je treba umor, izdajo, rop, krajo in kršitev splošnega miru v vsakem pogledu kaznovati glede na kriminalnost tega in nagnjenost tega k hudobiji med ljudmi z zakoni tiste vlade, v kateri je prestopek storjen; in zaradi javnega miru in mirnosti bi morali vsi ljudje delovati in uporabiti svojo sposobnost, da bi bili kršitelji dobrih zakonov kaznovani.
9 Ne verjamemo, da je pravično mešati verski vpliv s civilno vlado, s čimer se eno versko skupnost spodbuja, drugo pa v njenih duhovnih privilegijih izobči in posamezne pravice njenih članov kot državljanov odreče.
10 Verjamemo, da imajo vse verske skupnosti pravico obravnavati svoje člane zaradi nezakonitega ravnanja glede na pravila in predpise takšnih skupnosti; pod pogojem da so takšna ravnanja za članstvo in dober ugled; ne verjamemo pa, da ima katera koli verska skupnost polnomočje, da bi ljudem sodila glede na pravico do imetja ali življenja, da bi jim odvzela posvetne dobrine ali jim ogrozila bodisi življenje bodisi ude ali jim zadala kakršno koli telesno kazen. Lahko jih le aizobčijo iz skupnosti in jim odrečejo članstvo.
11 Verjamemo, da bi se ljudje morali prizivati na civilni zakon za ponovno sojenje za vse krivice in pritožbe, kjer je prišlo do osebne zlorabe ali je bila kršena pravica do imetja oziroma razžaljena vest, kjer takšni zakoni obstajajo, ki to zagovarjajo; toda verjamemo, da so vsi ljudje opravičeni, če branijo sebe, svoje prijatelje in imetje in vlado pred nezakonitimi napadi in poseganjem vseh oseb v časih nuje, ko se ni možno takoj prizivati na zakone in nuditi pomoč.
12 Verjamemo, da je pravično, da se evangelij apridiga narodom zemlje in pravične posvari, naj se rešijo pred izprijenostjo sveta; vendar ne verjamemo, da je prav, da se vmešava v sužnje, niti da se jim pridiga evangelij, niti da se jih krsti v nasprotju z voljo in željo njihovega gospodarja, niti da se vanje vmešava ali se nanje sploh kakor koli vpliva, da bi bili zaradi tega nezadovoljni s svojim položajem v tem življenju, s čimer bi ogrozili človeška življenja; verjamemo, da je takšno vmešavanje nezakonito in krivično in nevarno za mir vsake vlade, ki dovoljuje, da so človeška bitja v sužnosti.