1 In sedaj se je zgodilo, da so preganjanja, ki so jih neverniki prizadejali cerkvi, postala tako huda, da je cerkev glede zadeve začela godrnjati in se pritoževati svojim voditeljem; in pritožili so se Almu. In Alma je primer predložil kralju Moziju. In Mozija se je posvetoval s svojimi duhovniki.

2 In zgodilo se je, da je kralj Mozija po vsej okoliški deželi razposlal razglas, da noben nevernik ne sme ^apreganjati nobenega od teh, ki so pripadali Božji cerkvi.

3 In vsem cerkvam je bilo strogo zapovedano, naj med njimi ne bo preganjanj, naj bo med vsemi ljudmi ^aenakost;

4 naj niti ponosu ne ošabnosti ne dovolijo, da bi jim skalila ^amir; naj vsak svojega bližnjega ^bceni kakor samega sebe in za svoje preživljanje dela s svojimi lastnimi rokami.

5 Da, in vsi njihovi duhovniki in učitelji naj za svoje preživljanje ^adelajo s svojimi lastnimi rokami v vseh primerih, razen v bolezni oziroma v velikem pomanjkanju; in ker so to delali, so imeli obilje Božje ^bmilostljivosti.

6 In v deželi je spet napočil velik mir; in ljudje so postajali zelo številni in razkropili so se po obličju zemlje, da, na sever in na jug, na vzhod in na zahod, in so na vseh straneh dežele gradili velika mesta in vasi.

7 In Gospod jih je obiskoval in jih napravil uspešne in postali so številno in premožno ljudstvo.

8 Mozijevi sinovi so bili torej prišteti med nevernike; in prav tako je bil mednje prištet eden od Almovih ^asinov, ki se je po očetu imenoval Alma; vendar je postal zelo hudoben in ^bmalikovalski človek. In bil je človek veliko besed in je ljudem govoril zelo laskavo; zato je zapeljal veliko ljudi, da so delali takšne krivičnosti kakor on.

9 In postal je velika ovira za uspevanje Božje cerkve; in ^akradel je srca ljudi; in med ljudmi je povzročal številne razprtije; in Božjemu sovražniku je dajal možnost, da je nad njimi izvajal svojo moč.

10 In sedaj se je zgodilo, da se je, medtem ko je hodil naokrog, da bi uničil Božjo cerkev, kajti z Mozijevimi sinovi je skrivoma hodil naokrog, prizadevajoč si uničiti cerkev in Gospodovo ljudstvo speljati na kriva pota, kar je bilo v nasprotju z Božjimi zapovedmi oziroma celo s kraljevimi —

11 in kakor sem vam rekel, ko so hodili naokrog, ^aupirajoč se Bogu, glejte, se jim je ^bprikazal Gospodov ^cangel; in spustil se je kakor v oblaku; in govoril je kakor z glasom groma, kar je povzročilo, da se je zatresla zemlja, na kateri so stali;

12 in tako velika je bila njihova osuplost, da so popadali na zemljo in niso razumeli besed, ki jim jih je govoril.

13 Vendar je spet zaklical, rekoč: Alma, vstani in stopi naprej, kajti zakaj preganjaš Božjo cerkev? Kajti Gospod je rekel: ^aTo je moja cerkev in jaz jo bom ustanovil; in nič je ne bo zrušilo, razen prestopništva mojega ljudstva.

14 In spet, angel je rekel: Glej, Gospod je slišal ^amolitve svojega ljudstva in tudi molitve svojega služabnika, Alma, ki je tvoj oče; kajti molil je z veliko vere glede tebe, da bi te privedel k spoznanju resnice; kajti s tem namenom sem torej prišel, da te prepričam o Božji moči in polnomočju, da bodo ^bmolitve njegovih služabnikov lahko odgovorjene glede na njihovo vero.

15 In sedaj glej, mar lahko spodbijaš Božjo moč? Kajti glej, mar moj glas ne zatrese zemlje? In mar me prav tako ne vidiš pred seboj? In poslal me je Bog.

16 Sedaj ti pravim: Pojdi in se spomni ujetništva svojih očetov v helamski deželi in v nefijski deželi; in spomni se, kako velike stvari je naredil zanje; kajti bili so v suženjstvu in ^arešil jih je. In sedaj ti pravim, Alma, pojdi svojo pot in ne prizadevaj si več uničiti cerkev, da bodo njihove molitve odgovorjene in to četudi sam hočeš biti izvržen.

17 In sedaj se je zgodilo, da so bile to zadnje besede, ki jih je angel govoril Almu, in odšel je.

18 In sedaj so Alma in tisti, ki so bili z njim, spet popadali na zemljo, kajti velika je bila njihova osuplost; kajti na lastne oči so videli Gospodovega angela; in njegov glas je bil kakor grom, ki je stresel zemljo; in vedeli so, da ni bilo nič drugega, razen Božje moči, kar bi lahko zatreslo zemljo in povzročilo, da je trepetala, kakor da se bo razdvojila.

19 In Almova osuplost je bila torej tako velika, da je onemel, da ni mogel odpreti ust; da, in postal je šibak, in sicer da ni mogel premakniti rok; zato so ga tisti, ki so bili z njim, prijeli in ga nemočnega nesli, in sicer dokler ga niso položili pred njegovega očeta.

20 In njegovemu očetu so povedali vse, kar se jim je zgodilo; in njegov oče se je vzradostil, kajti vedel je, da je to Božja moč.

21 In naročil je, naj se množica zbere, da bi pričevali, kaj je Gospod storil za njegovega sina in tudi za tiste, ki so bili z njim.

22 In naročil je, naj se duhovniki zberejo; in začeli so se postiti in moliti h Gospodu, svojemu Bogu, da bi Almu odprl usta, da bi lahko govoril in tudi da bi njegovi udje prejeli moč — da bi se ljudem odprle oči, da bi videli in vedeli o Božji dobroti in slavi.

23 In zgodilo se je, da so potem, ko so se postili in molili za razdobje dveh dni in dveh noči, Almovi udje prejeli moč in vstal je in jim začel govoriti, roteč jih, naj jim bo v veliko uteho:

24 Kajti, je rekel, pokesal sem se svojih grehov in Gospod me je ^aodkupil; glejte, rodil sem se v Duhu.

25 In Gospod mi je rekel: Ne čudi se, da se mora vse človeštvo, da, moški in ženske, vsi narodi, rodovi, jeziki in ljudstva, ponovno ^aroditi; da, roditi se v Bogu, se ^bspremeniti iz ^cmesenega in padlega stanja v stanje pravičnosti in Bog jih odkupi in postanejo njegovi sinovi in hčere;

26 in tako postanejo nova bitja; in če tega ne storijo, ^anikakor ne morejo podedovati Božjega kraljestva.

27 Povem vam, če temu ne bo tako, morajo biti izvrženi; in to vem, ker sem bil sam skoraj izvržen.

28 Vendar ko sem se prebijal skozi hudo stisko, kesajoč se na pragu smrti, se je Gospodu v milosti zdelo prav, da me potegne iz ^avečnega ognja, in rodil sem se v Bogu.

29 Moja duša je bila odkupljena iz brezna bridkosti in spon krivičnosti. Bil sem v najtemnejšem breznu; sedaj pa vidim čudovito Božjo luč. Mojo dušo je ^atrpinčilo večno mučenje; toda otet sem in v duši me ne boli več.

30 Zavrnil sem svojega Odkupitelja in zanikal tisto, kar so govorili naši očetje; da pa bodo torej videli, da bo prišel in da pomni vsako bitje svojega stvarjenja, se bo prikazal vsem.

31 Da, ^avsako koleno se bo upognilo in vsak jezik priznal pred njim. Da, in sicer poslednji dan, ko bodo vsi ljudje stali pred njim, da jim bo ^bsodil, takrat bodo priznali, da je on Bog; takrat bodo ti, ki v svetu živijo ^cbrez Boga, priznali, da je sodba večne kazni nad njimi pravična; in tresli se bodo in trepetali in lezli vase pod bliskovitim pogledom njegovega ^dprodornega očesa.

32 In sedaj se je zgodilo, da je Alma odslej začel učiti ljudstvo, in tisti, ki so bili z Almom takrat, ko se jim je prikazal angel, potujoč naokrog po vsej deželi, oznanjajoč vsem ljudem to, kar so slišali in videli, in pridigajoč Božjo besedo v hudi stiski, in tisti, ki so bili neverniki, so jih močno preganjali, in številni od njih so jih udarili.

33 Toda navkljub vsemu temu so cerkvi nudili veliko tolažbo, krepili njihovo vero in jih z veliko potrpljenja in veliko trdega dela opominjali, naj izpolnjujejo Božje zapovedi.

34 In štirje od njih so bili ^aMozijevi sinovi; in ime jim je bilo Amon in Aron in Omner in Himni; tako je bilo ime Mozijevim sinovom.

35 In potovali so po vsej zarahemelski deželi in med vsem ljudstvom, ki je bilo pod vladavino kralja Mozija, goreče si prizadevajoč poravnati vse krivice, ki so jih storili cerkvi, in priznavali so vse svoje grehe in oznanjali vse, kar so videli, in pojasnjevali prerokbe in svete spise vsem, ki so jih želeli slišati.

36 In tako so bili orodje v Božjih rokah, da so jih veliko privedli k spoznanju resnice, da, k spoznanju o njihovem Odkupitelju.

37 In kako blagoslovljeni so! Kajti ^aoznanjali so mir; oznanjali so ^bdobre novice o dobrem; in ljudem so razglašali, da Gospod kraljuje.