1 In zgodilo se je, da si je Amulon pridobil naklonjenost v očeh lamanskega kralja; zato je lamanski kralj dovolil, da bodo on in njegovi bratje določeni za učitelje nad ljudstvom, da, in sicer nad ljudstvom, ki je bilo v šemlonski deželi in v šilomski deželi in v amulonski deželi.

2 Kajti Lamanci so zavzeli vse te dežele; zato je lamanski kralj vsem tem deželam določil kralje.

3 In lamanskemu kralju je bilo torej ime Laman in imenoval se je po očetovem imenu; in zato so ga klicali kralj Laman. In bil je kralj številnega ljudstva.

4 In Amulonove brate je določil za učitelje v vsaki deželi, ki jo je posedovalo njegovo ljudstvo; in tako se je med vsem lamanskim ljudstvom začelo poučevati nefijski jezik.

5 In bili so ljudstvo, prijateljsko med seboj, vendar Boga niso poznali, niti jih Amulonovi bratje niso ničesar učili o Gospodu, njihovem Bogu, niti o Mojzesovi postavi, niti jih niso učili Abinadijevih besed;

6 ampak so jih poučevali, naj ohranjajo zapise in da bi drug drugemu pisali.

7 In tako so Lamanci začeli bogateti in med seboj so začeli trgovati in postajati uspešni in postali so prekanjeno in modro ljudstvo glede na modrost sveta, da, zelo prekanjeno ljudstvo, ki se je radostilo v vsakovrstnih hudobijah in plenjenju, razen med lastnimi brati.

8 In sedaj se je zgodilo, da je Amulon nad Almom in njegovimi brati začel izvajati ^aoblast in ga začel preganjati in naročil svojim otrokom, naj preganjajo njihove otroke.

9 Kajti Amulon je vedel, da je bil Alma ^aeden od kraljevih duhovnikov in da je bil tisti, ki je verjel Abinadijevim besedam in katerega so napodili izpred kralja in zato je bil nanj besen; kajti podložen je bil kralju Lamanu, vendarle je izvajal oblast nad njimi in jim nalagal ^btežka dela in nad njimi postavil priganjače.

10 In zgodilo se je, da so bile njihove stiske tako velike, da so začeli glasno klicati k Bogu.

11 In Amulon jim je ukazal naj ustavijo svoje klice; in nad njimi je postavil stražarje, da so jih opazovali, da bo, kogar bi dobili klicati k Bogu, usmrčen.

12 In Alma in njegovo ljudstvo niso dvigali glasu h Gospodu, svojemu Bogu, ampak so mu ^aizlili srce; in poznal je misli njihovega srca.

13 In zgodilo se je, da je v njihovih stiskah k njim prišel Gospodov glas, rekoč: Dvignite glavo in bodi vam v veliko uteho, kajti vem za zavezo, ki ste jo sklenili z menoj; in zavezal se bom s svojim ljudstvom in jih rešil iz suženjstva.

14 In olajšal bom tudi bremena, ki so vam naložena na ramena, da jih sploh ne boste čutili na svojem hrbtu, in sicer ko ste v suženjstvu; in to bom storil, da mi boste odslej za ^apriče in da boste zagotovo vedeli, da jaz, Gospod Bog, obiščem svoje ljudstvo v njihovih ^bstiskah.

15 In sedaj se je zgodilo, da so bremena, ki so bila naložena Almu in njegovim bratom, postala lahka; da, Gospod jih je ^aokrepil, da so ^bbremena lahko prenašali z lahkoto in vsej Gospodovi volji so se podvrgli vedro in s ^cpotrpežljivostjo.

16 In zgodilo se je, da je bila njihova vera in njihova potrpežljivost tako velika, da je k njim spet prišel Gospodov glas, rekoč: Bodi vam v veliko uteho, kajti jutri vas bom rešil iz suženjstva.

17 In Almu je rekel: Šel boš pred tem ljudstvom in jaz bom šel s teboj in to ljudstvo rešil iz ^asuženjstva.

18 Sedaj se je zgodilo, da so Alma in njegovo ljudstvo ponoči zbrali svojo drobnico in tudi svoje žito; da, in sicer, drobnico so zbirali vso noč.

19 In zjutraj je Gospod napravil, da je nad Lamance prišel ^atrden spanec, da, in vsi priganjači so globoko spali.

20 In Alma in njegovo ljudstvo so odšli v divjino; in ko so potovali ves dan, so si v dolini postavili šotore in dolino so poimenovali Alma, ker jih je on vodil na poti po divjini.

21 Da, in v dolini Alma so Bogu izlili ^azahvalo, ker je bil z njimi milosten in jim je olajšal bremena in jih je rešil iz suženjstva; kajti bili so v suženjstvu in nihče drug jih ni mogel rešiti kakor samo Gospod, njihov Bog.

22 In zahvalili so se Bogu, da, vsi njihovi možje in vse njihove ženske in vsi njihovi otroci, ki so že govorili, so povzdignili svoj glas v slavljenju svojemu Bogu.

23 In sedaj je Gospod Almu rekel: Podvizaj se in pojdite ti in to ljudstvo iz te dežele, kajti Lamanci so se prebudili in te zasledujejo; zato pojdi iz te dežele in Lamance bom ustavil v tej dolini, da ne bodo še naprej zasledovali tega ljudstva.

24 In zgodilo se je, da so odšli iz doline in se odpravili na pot v divjino.

25 In potem ko so bili v divjini dvanajst dni, so prispeli v zarahemelsko deželo; in kralj Mozija jih je prav tako sprejel z radostjo.