1 Ker je torej Gospod Alma posvaril, da bodo nadnje prišle čete kralja Noeta, in ker je to razglasil svojemu ljudstvu, zato so zbrali svojo drobnico in vzeli nekaj žita in pred četami kralja Noeta odšli v divjino.

2 In Gospod jih je okrepil, da jih ljudje kralja Noeta niso mogli dohiteti in pokončati.

3 In v divjini so bili na begu osem dni.

4 In prišli so v deželo, da, in sicer v zelo lepo in prijetno deželo, deželo čiste vode.

5 In postavili so si šotore in začeli obdelovati zemljo in začeli graditi zgradbe; da, bili so marljivi in so silno delali.

6 In ljudstvo si je želelo, da bi bil Alma njihov kralj, kajti ljudstvo ga je imelo rado.

7 Toda rekel jim je: Glejte, ni dobro, da bi imeli kralja; kajti tako govori Gospod: ^aNe cenite enega mesa nad drugim oziroma človek naj ne misli, da je več kot drugi; zato vam povem, da ni dobro, da bi imeli kralja.

8 Če pa bi bilo mogoče, da bi vselej imeli pravične može za kralje, bi bilo za vas dobro, da bi imeli kralja.

9 Toda spomnite se ^akrivičnosti kralja Noeta in njegovih duhovnikov; in jaz sam sem se ^bujel v past in sem naredil veliko tega, kar je bilo nagnusno v Gospodovih očeh, kar je povzročilo, da sem se grenko kesal;

10 vendar je po hudi ^astiski Gospod slišal moje klice in odgovoril na moje molitve in me napravil za orodje v svojih rokah, da sem jih ^btoliko od vas privedel k spoznanju o njegovi resnici.

11 Vendar se s tem ne ponašam, kajti nisem vreden, da bi se ponašal.

12 In sedaj vam povem, kralj Noe vas je zatiral in njemu in njegovim duhovnikom ste bili za sužnje in privedli so vas v krivičnost; zato ste bili zvezani z ^avezmi krivičnosti.

13 In ker ste bili torej z Božjo močjo rešeni iz teh spon; da, in sicer iz rok kralja Noeta in njegovega ljudstva in tudi iz spon krivičnosti, prav tako želim, da bi bili ^astanovitni v ^bsvobodi, s katero ste bili osvobojeni, in da ^cnobenemu človeku ne zaupate, da bi vam bil za kralja.

14 In prav tako nikomur ne zaupajte, da bi vam bil za ^aučitelja niti za duhovnega služabnika, če ni Božji človek, ki hodi po njegovih poteh in izpolnjuje njegove zapovedi.

15 Tako je Alma svoje ljudstvo učil, naj vsak ^aljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, naj med njimi ne bo ^bprepira.

16 In sedaj, Alma je bil njihov ^avéliki duhovnik, ker je bil ustanovitelj njihove cerkve.

17 In zgodilo se je, da ni nihče drugače prejel ^apolnomočja za pridiganje oziroma za poučevanje, kakor po njem, od Boga. Zato je posvetil vse duhovnike in vse učitelje; in nikogar ni posvetil, če ni bil pravičen mož.

18 Zato so bdeli nad svojim ljudstvom in so jih ^ahranili s tem, kar zadeva pravičnost.

19 In zgodilo se je, da so v deželi začeli silno uspevati; in deželo so imenovali Helam.

20 In zgodilo se je, da so se v helamski deželi silno množili in uspevali; in zgradili so mesto, ki so ga imenovali mesto Helam.

21 Vendar se Gospodu zdi prav ^akarati svoje ljudstvo; da, preizkusi jih v ^bpotrpežljivosti in v veri.

22 Vendar — kdor ^azaupa vanj, ta bo poslednji dan ^bpovzdignjen. Da, in tako je bilo s tem ljudstvom.

23 Kajti glejte, pokazal vam bom, da so bili zasužnjeni in nihče drug jih ni mogel rešiti kakor samo Gospod, njihov Bog, da, in sicer Abrahamov in Izakov in Jakobov Bog.

24 In zgodilo se je, da jih je rešil in jim pokazal svojo veliko moč in velika je bila njihova radost.

25 Kajti glejte, zgodilo se je, da je bila, ko so bili v helamski deželi, da, v mestu Helam, ko so obdelovali okoliško zemljo, glejte, lamanska vojska v mejah dežele.

26 Sedaj se je zgodilo, da so Almovi bratje zbežali s svojih polj in se zbrali v mestu Helam; in ob pogledu na Lamance so se zelo prestrašili.

27 Alma pa je šel in stopil mednje in jih opomnil, naj ne bodo prestrašeni, ampak naj pomnijo Gospoda, svojega Boga, in rešil jih bo.

28 Zato so pomirili svoje strahove in začeli klicati h Gospodu, da bi Lamancem omehčal srce, da bi prizanesli njim in njihovim ženam in njihovim otrokom.

29 In zgodilo se je, da je Gospod Lamancem omehčal srce. In Alma in njegovi bratje so šli in se izročili v njihove roke; in Lamanci so zavzeli helamsko deželo.

30 Lamanske čete, ki so sledile ljudstvu kralja Limhija, so se torej za veliko dni izgubile v divjini.

31 In glejte, tiste duhovnike kralja Noeta so našli na kraju, ki so ga imenovali Amulon; in začeli so posedovati amulonsko deželo in začeli so obdelovati zemljo.

32 Voditelju tistih duhovnikov je bilo torej ime Amulon.

33 In zgodilo se je, da je Amulon prosil pri Lamancih; in poslal je tudi njihove žene, ki so bile lamanske ^ahčere, da bi prosile pri svojih bratih, da jim ne bi pokončali mož.

34 In Lamanci so se ^ausmilili Amulona in njegovih bratov in jih zaradi njihovih žena niso pokončali.

35 In Amulon in njegovi bratje so se pridružili Lamancem in potovali so v divjini in iskali nefijsko deželo, ko so odkrili helamsko deželo, ki so jo posedovali Alma in njegovi bratje.

36 In zgodilo se je, da so Lamanci Almu in njegovim bratom obljubili, da jih bodo, če jim bodo pokazali pot, ki vodi v nefijsko deželo, pustili pri življenju in jim naklonili svobodo.

37 Ko pa jim je Alma pokazal pot, ki je vodila v nefijsko deželo, Lamanci niso držali obljube, ampak so okrog helamske dežele postavili ^astražarje nad Almom in njegovimi brati.

38 In preostali so šli v nefijsko deželo; in del njih se je vrnil v helamsko deželo in s seboj so pripeljali tudi žene in otroke stražarjev, ki so jih pustili v deželi.

39 In lamanski kralj je Amulonu dovolil, naj bo kralj in vladar svojemu ljudstvu, ki je bilo v helamski deželi; vendar ni imel moči storiti ničesar, kar bi bilo v nasprotju z voljo lamanskega kralja.