1 In zgodilo se je, da je tistega leta, glejte, ^aNefi sodni stol predal možu, ki mu je bilo ime Sezoram.

2 Kajti ker so bili njihovi zakoni in njihove vlade sprejete po ^aglasu ljudstva in so bili ti, ki so ^bizbirali húdo, številnejši od teh, ki so izbirali dobro, so zato dozorevali za pogubo, kajti zakoni so se izpridili.

3 Da, in to ni bilo vse; bili so trdovratno ljudstvo, tako da jim ni bilo moč vladati ne z zakonom ne s pravico, razen da je bilo v njihovo pogubo.

4 In zgodilo se je, da je Nefi postal utrujen zaradi njihove krivičnosti; in ^apredal je sodni stol in si zadal, da bo preostanek vseh svojih dni pridigal Božjo besedo, in tudi njegov brat Lehi, preostanek vseh svojih dni;

5 kajti pomnila sta besede, ki jima jih je govoril njun oče Helaman. In to so besede, ki jih je govoril:

6 Glejta, sinova moja, želim, da bi pomnila izpolnjevati Božje zapovedi; in želim, da bi te besede razglašala ljudstvu. Glejta, imenoval sem vaju po naših prvih ^astarših, ki sta prišla iz jeruzalemske dežele; in to sem storil, da se spomnita njiju, ko se spomnita imen; in ko se ju spomnita, se lahko spomnita njunih del; in ko se spomnita njunih del, lahko vesta, kako je rečeno in tudi zapisano, da so bila ^bdobra.

7 Zato, sinova moja, bi želel, da delata to, kar je dobro, da bi se o vama govorilo in tudi pisalo, prav kakor se je govorilo in pisalo o njiju.

8 In sedaj, sinova moja, glejta, od vaju želim nekoliko več, ta želja je, da tega ne bi počela, da bi se bahala, ampak da bi to počela, da bi si nabirala ^azaklad v nebesih, da, ki je večen in ki ne propade; da, da bosta imela ta ^bdragoceni dar večnega življenja, za katerega upravičeno predpostavljamo, da je bil dan našima očetoma.

9 O pomnita, pomnita, sinova moja, ^abesede, ki jih je kralj Benjamin govoril svojemu ljudstvu; da, pomnita, da ni druge poti ne načina, po katerem je človek lahko odrešen, kakor samo zaradi ^bodkupne krvi Jezusa Kristusa, ki bo prišel; da, pomnita, da pride ^codkupit ^dsvet.

10 In pomnita tudi ^abesede, ki jih je Amulek govoril Zezromu v mestu Amoníha; kajti povedal mu je, da bo Gospod zagotovo prišel odkupit svoje ljudstvo, vendar da jih ne bo prišel odkupit v grehih, ampak da jih bo odkupil od grehov.

11 In ima moč, ki mu jo je dal Oče, da jih odkupi od grehov zaradi kesanja; zato je ^aposlal svoje angele, da bi razglasili novice o pogojih kesanja, ki pripelje k Odkupiteljevi moči, k odrešitvi duš.

12 In sedaj, sinova moja, pomnita, pomnita, da morata ^atemelje sezidati na ^bskali našega Odkupitelja, ki je Kristus, Božji Sin; da to, ko bo hudič poslal svoje mogočne vetrove, da, svoje strelice v viharju, da, ko vaju bosta udarjali vsa njegova toča in njegova močna ^cnevihta, ne bo imelo moči nad vama, da bi vaju povleklo v prepad bede in neskončnega gorja zaradi skale, na kateri sta sezidana, ki je zanesljiv temelj, temelj, na katerem ljudje ne morejo pasti, če zidajo na njem.

13 In zgodilo se je, da so bile to besede, ki jih je Helaman ^aučil svoja sinova; da, učil ju je veliko tega, kar ni zapisano, in tudi veliko tega, kar je zapisano.

14 In pomnila sta njegove besede; in zato sta šla, izpolnjujoč Božje zapovedi, da bi učila Božjo besedo med vsem Nefijevim ljudstvom, začenši v mestu Izobilje;

15 in od tamkaj v mesto Gid; in iz mesta Gid v mesto Mulek;

16 in sicer od enega mesta do drugega, dokler nista šla med vse Nefijevo ljudstvo, ki je bilo v deželi na jugu; in od tamkaj v zarahemelsko deželo med Lamance.

17 In zgodilo se je, da sta pridigala z veliko močjo, tako da sta zmedla veliko teh ^aodpadnikov, ki so odšli od Nefijcev, tako da so pristopili in priznali svoje grehe in se krstili v kesanje in se nemudoma vrnili k Nefijcem, da bi si prizadevali poravnati krivice, ki so jim jih storili.

18 In zgodilo se je, da sta Nefi in Lehi pridigala Lamancem s tako veliko močjo in polnomočjem, kajti dana sta jima bila moč in polnomočje, da sta lahko ^agovorila, in dano jima je bilo tudi, kaj naj govorita —

19 zato sta govorila na veliko osuplost Lamancev, da sta jih ^aprepričala, tako da se je osem tisoč Lamancev, ki so bili v zarahemelski deželi in okolici, krstilo v kesanje in se prepričalo o hudobnih izročilih svojih očetov.

20 In zgodilo se je, da sta se Nefi in Lehi od tamkaj napotila v nefijsko deželo.

21 In zgodilo se je, da ju je lamanska vojska zajela in vrgla v ^aječo; da, prav v tisto ječo, v katero so Limhijevi služabniki vrgli Amona in njegove brate.

22 In potem ko sta bila vržena v ječo brez hrane za veliko dni, glejte, so prišli v ječo, da bi ju odpeljali, da bi ju ubili.

23 In zgodilo se je, da sta bila Nefi in Lehi obdana, kakor če bi bila z ^aognjem, in sicer tako da si nanju niso drznili položiti rok iz strahu, da se ne bi opekli. Vendar se Nefi in Lehi nista opekla; in stala sta kakor sredi ognja in se nista opekla.

24 In ko sta videla, da ju obdaja ognjen ^asteber in ju ne opeče, sta se v srcu opogumila.

25 Kajti videla sta, da si Lamanci nanju ne drznejo položiti rok; niti se jima ne drznejo približati, ampak stojijo, kot da bi onemeli od začudenja.

26 In zgodilo se je, da sta Nefi in Lehi pristopila in jim začela govoriti, rekoč: Ne bojte se, kajti glejte, Bog je tisti, ki vam je pokazal to čudovito stvar, s katero vam je pokazano, da na naju ne morete položiti rok, da bi naju ubili.

27 In glejte, ko sta te besede izrekla, se je zemlja silno stresla in zidovi ječe so se zamajali, kot da bi bili tik pred tem, da se zrušijo na zemljo; toda glejte, niso se podrli. In glejte, tisti, ki so bili v ječi, so bili Lamanci in Nefijci, ki so bili odpadniki.

28 In zgodilo se je, da jih je zasenčil oblak ^ateme in obšel jih je strahospoštljiv strah.

29 In zgodilo se je, da je prišel ^aglas, kot da bi bil nad oblakom teme, rekoč: Pokesajte se, pokesajte se in ne prizadevajte si več ubiti mojih služabnikov, ki sem ju poslal k vam, da bosta razglasila dobre novice!

30 In zgodilo se je, ko so slišali ta glas in videli, da ni bil ne glas groma, niti ni bil glas velikega bučnega hrupa, toda glejte, to je bil ^amirni glas popolne miline, kakor če bi bil šepet, in prodrl je prav do same duše —

31 in navkljub milini glasu, glejte, se je zemlja silno stresla in zidovi ječe so se ponovno zamajali, kot da bi bili tik pred tem, da se zrušijo na zemljo; in glejte, oblak teme, ki jih je zasenčil, se ni razblinil —

32 in glejte, ponovno je prišel glas, rekoč: Pokesajte se, pokesajte se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo; in ne prizadevajte si več ubiti mojih služabnikov! In zgodilo se je, da se je zemlja ponovno stresla in zidovi so se zamajali.

33 In spet je že tretjič prišel glas in jim spregovoril čudovite besede, ki jih človek ne more izreči; in zidovi so se spet zamajali in zemlja se je stresla, kot da bi bila tik pred tem, da se razdvoji.

34 In zgodilo se je, da Lamanci zaradi oblaka teme, ki jih je zasenčil, niso mogli zbežati; da, in nepremično so stali tudi zaradi strahu, ki jih je obšel.

35 Med njimi je bil torej nekdo, ki je bil po rojstvu Nefijec, ki je nekoč pripadal Božji cerkvi, ampak je od njih odpadel.

36 In zgodilo se je, da se je obrnil, in glejte, skozi oblak teme je zagledal Nefijev in Lehijev obraz; in glejte, silno sta ^ažarela, prav kakor obrazi angelov. In videl je, da sta oči povzdignila proti nebu; in bila sta, kakor če bi govorila oziroma povzdigovala glas k nekemu bitju, ki sta ga gledala.

37 In zgodilo se je, da je ta mož zaklical množici, da bi se obrnili in pogledali. In glejte, dana jim je bila moč, da so se obrnili in pogledali; in zagledali so Nefijev in Lehijev obraz.

38 In temu človeku so rekli: Glej, kaj pomeni vse to in kdo je ta, s katerim govorita tadva moža?

39 Temu človeku je bilo torej ime Aminadab. In Aminadab jim je rekel: Govorita z Božjimi angeli.

40 In zgodilo se je, da so mu Lamanci rekli: ^aKaj naj storimo, da bo ta oblak teme, ki nas zasenčuje, izginil?

41 In Aminadab jim je rekel: ^aPokesati se morate in klicati h glasu, in sicer dokler ne boste ^bverovali v Kristusa, o katerem so vas učili Alma in Amulek in Zezrom; in ko boste to storili, bo oblak teme, ki vas zasenčuje, izginil.

42 In zgodilo se je, da so vsi začeli klicati h glasu njega, ki je zatresel zemljo; da, klicali so, vse dokler se oblak teme ni razblinil.

43 In zgodilo se je, da so, ko so se ozrli z očmi naokrog in videli, da se je oblak teme, ki jih je zasenčil, razblinil, glejte, videli, da jih, da, vsako dušo, ^aobdaja ognjen steber.

44 In Nefi in Lehi sta bila sredi med njimi; da, bili so obdani; da, bili so kot da bi bili sredi plamtečega ognja, vendarle jih ni poškodoval, niti ni zajel zidov ječe; in navdala jih je ^aradost, ki je neizrekljiva in polna slave.

45 In glejte, Božji ^aSveti Duh je prišel iz nebes in jim prišel v srce in navdal jih je kot z ognjem in lahko so ^bgovorili čudovite besede.

46 In zgodilo se je, da je k njim prišel glas, da, prijeten glas, kot da bi bil šepet, rekoč:

47 ^aMir, mir bodi z vami zaradi vaše vere v mojega nadvse Ljubljenega, ki je bil od osnovanja sveta!

48 In sedaj, ko so to slišali, so povzdignili oči, kot da gledajo, od kod prihaja glas; in glejte, videli so ^anebesa, ki so se odprla; in angeli so prišli iz nebes in jim služili.

49 In bilo jih je okrog tristo duš, ki so to videle in slišale; in pozvani so bili, naj gredo in naj se ne čudijo, niti naj ne dvomijo.

50 In zgodilo se je, da so šli in ljudstvo poučevali, razglašajoč po vseh okoliških predelih vse, kar so slišali in videli, tako da so prepričali večji del Lamancev zaradi veličine dokazov, ki so jih prejeli.

51 In toliko, kolikor so jih ^aprepričali, jih je odložilo bojno orožje in tudi opustilo sovraštvo in izročilo svojih očetov.

52 In zgodilo se je, da so Nefijcem prepustili njihove lastne dežele.