1 In zgodilo se je, da so Amalekijci in Amulonci k jezi zoper njihove brate podžigali Amalekijce in Amulonce in Lamance, ki so bili v amulonski deželi in tudi v helamski deželi in ki so bili v ^ajeruzalemski deželi, in skratka, v vsej okoliški deželi, ki se niso spreobrnili in niso prevzeli imena ^bAnti-Nefi-Lehijec.

2 In njihovo sovraštvo do njih se je silno poglobilo, in sicer tako da so se začeli kralju upirati, tako da ga niso več hoteli za kralja; zato so prijeli za orožje zoper anti-nefi-lehijsko ljudstvo.

3 Kralj je torej kraljestvo predal svojemu sinu in imenoval ga je Anti-Nefi-Lehi.

4 In kralj je umrl prav v tistem letu, ko so se Lamanci začeli pripravljati na vojno proti Božjemu ljudstvu.

5 Ko so torej Amon in njegovi bratje in vsi tisti, ki so prišli z njim, videli priprave Lamancev, da bi pokončali svoje brate, so prišli v midjánsko deželo in tam se je Amon srečal z vsemi svojimi brati; in od tamkaj so prišli v izmaelsko deželo, da bi se ^aposvetovali z Lamonijem in tudi z njegovim bratom Anti-Nefi-Lehijem, kaj naj storijo, da se bodo ubranili pred Lamanci.

6 Med vsemi ljudmi, ki so se spreobrnili h Gospodu, ni bilo torej niti ene duše, ki bi prijela za orožje zoper svoje brate; ne, niti se niso hoteli pripravljati na vojno; da, in njihov kralj jim je tudi ukazal, naj se ne.

7 To so torej besede, ki jih je glede zadeve rekel ljudstvu: Zahvaljujem se svojemu Bogu, moje ljubljeno ljudstvo, da nam je naš veliki Bog v dobroti poslal te naše brate, Nefijce, da nam pridigajo in nas prepričajo o ^aizročilih naših hudobnih očetov.

8 In glejte, zahvaljujem se svojemu velikemu Bogu, da nam je dal del svojega Duha, da nam je omehčal srce, da smo stopili v stik s temi brati, Nefijci.

9 In glejte, svojemu Bogu se tudi zahvaljujem, da smo bili s tem, ko smo stopili v stik z njimi, prepričani o svojih ^agrehih in o številnih umorih, ki smo jih zagrešili.

10 In svojemu Bogu, da, svojemu velikemu Bogu, se tudi zahvaljujem, da nam je dovolil, da smo se tega pokesali in tudi da nam je ^aodpustil tiste številne grehe in umore, ki smo jih zagrešili, in nam s srca odvzel ^bkrivdo po zaslugah svojega Sina.

11 In sedaj glejte, bratje moji, ker je bilo vse, kar smo lahko storili (ker smo bili od vsega človeštva najbolj izgubljeni), to, da smo se pokesali vseh svojih grehov in številnih umorov, ki smo jih zagrešili, in da smo Boga pripravili, da nam jih je ^aodvzel s srca, kajti vse, kar smo lahko storili, je bilo, da smo se zadosti pokesali pred Bogom, da bi nam madež odvzel —

12 sedaj, moji nadvse ljubljeni bratje, ker nam je Bog madeže odvzel in so naši meči postali svetli, potemtakem si mečev več ne omadežujmo s krvjo naših bratov.

13 Glejte, povem vam, ne, zadržimo svoje meče, da ne bodo omadeževani s krvjo naših bratov; kajti morda jih, če bomo svoje meče spet omadeževali, ne bo več moč ^aumiti do čistega s krvjo Sina našega velikega Boga, ki bo prelita za odkupno daritev naših grehov.

14 In veliki Bog se nas je usmilil in nam te stvari razkril, da ne bi bili pogubljeni; da, in te stvari nam je razkril vnaprej, ker ljubi naše ^aduše, prav kakor ljubi naše otroke; zato nas v svoji milosti obiskujejo njegovi angeli, da bi se ^bnačrt odrešitve razkril tako nam kakor prihodnjim rodovom.

15 O, kako milosten je naš Bog! In sedaj glejte, ker je bilo to toliko, kolikor smo zmogli storiti, da so nam bili madeži odvzeti in so naši meči postali svetli, jih skrijmo, da bodo svetli ostali v pričevanje našemu Bogu poslednji dan oziroma dne, ko bomo privedeni, da bomo stali pred njim, da nam bo sojeno, da svojih mečev nismo omadeževali v krvi naših bratov, odkar nam je razglasil svojo besedo in nas z njo očistil.

16 In sedaj, bratje moji, če si nas bodo naši bratje prizadevali pokončati, glejte, bomo svoje meče skrili, da, in sicer jih bomo zakopali globoko v zemljo, da bodo poslednji dan ostali svetli v pričevanje, da jih nismo nikoli uporabljali; in če nas bodo naši bratje pokončali, glejte, bomo ^ašli k svojemu Bogu in bomo odrešeni.

17 In sedaj se je zgodilo, da so, ko je kralj to prenehal govoriti in so se vsi ljudje zbrali, prijeli svoje meče in vse orožje, ki so ga uporabljali za prelivanje človeške krvi, in so ga ^azakopali globoko v zemljo.

18 In to so storili, ker je bilo to v njihovih očeh pričevanje Bogu in tudi ljudem, da ne bodo ^anikoli več uporabili orožja za prelivanje človeške krvi; in to so storili, in jamčili so in se z Bogom ^bzavezali, da bodo raje ^cpredali svoje življenje, kakor da bi prelili kri svojih bratov; in raje bodo bratom dali, kakor da bi jim vzeli; in raje bodo trdo delali s svojimi rokami, kakor da bi dneve preživljali v brezdelju.

19 In tako vidimo, da so bili ti Lamanci, ko so začeli verjeti in so spoznali resnico, ^atrdni in bi raje trpeli, prav do smrti, kakor da bi grešili; in tako vidimo, da so zakopali orožje miru oziroma so zakopali svoje bojno orožje zavoljo miru.

20 In zgodilo se je, da so se njihovi bratje, Lamanci, pripravili na vojno in prišli v nefijsko deželo z namenom, da bi ubili kralja in da bi namesto njega postavili drugega, in tudi da bi anti-nefi-lehijsko ljudstvo iztrebili iz dežele.

21 Ko je torej ljudstvo videlo, da prihajajo nadnje, so jim šli naproti in se prednje ^avrgli na zemljo in začeli klicati Gospodovo ime; in v takem položaju so torej bili, ko so nanje planili Lamanci in jih začeli pobijati z mečem.

22 In tako so jih, ne da bi naleteli na kakršen koli odpor, pobili tisoč in pet; in vemo, da so blagoslovljeni, kajti šli so prebivat k svojemu Bogu.

23 Ko so torej Lamanci videli, da njihovi bratje ne bežijo pred mečem, niti se ne obračajo na desno ali na levo, ampak da so legli in ^aumrli in slavili Boga, še celo ko so umirali pod mečem —

24 ko so torej Lamanci to videli, so jih ^aprenehali pobijati; in bilo jih je veliko, ki jih je v srcu ^bzaskelelo zavoljo tistih njihovih bratov, ki so padli pod mečem, kajti pokesali so se za to, kar so storili.

25 In zgodilo se je, da so odvrgli bojno orožje in zanj niso več hoteli prijeti, kajti zapekla jih je vest zavoljo umorov, ki so jih zagrešili; in zgrudili so se prav kakor njihovi bratje, zanašajoč se na milosti tistih, katerih orožje se je dvignilo, da jih bo ubilo.

26 In zgodilo se je, da se jih je tistega dne Božjemu ljudstvu pridružilo več, kakor je bilo število teh, ki so bili pobiti; in tisti, ki so bili pobiti, so bili pravični ljudje, zato nimamo razloga dvomiti, da so ^aodrešeni.

27 In med njimi ni bil ubit noben hudobnež, ampak jih je bilo več kot tisoč privedenih k spoznanju resnice; tako vidimo, da Gospod za odrešitev svojega ljudstva deluje na veliko ^anačinov.

28 Sedaj, največje število tistih med Lamanci, ki so pobili toliko svojih bratov, je bilo Amalekijcev in Amuloncev, katerih je bilo večinsko število iz ^aNehorjevega ^breda.

29 Med tistimi torej, ki so se pridružili Gospodovemu ljudstvu, ni bilo ^anikogar, ki bi bil Amalekijec ali Amulonec oziroma ki bi bil Nehorjevega reda, ampak so bili dejanski Lamanovi in Lemuelovi potomci.

30 In tako lahko jasno prepoznamo, da so ljudje, potem ko jih je enkrat ^arazsvetlil Božji Duh in so imeli veliko ^bspoznanje o tem, kar zadeva pravičnost, in so nato ^czapadli v greh in prestopek, še bolj otopeli in tako njihovo stanje postane ^dslabše, kakor če o tem nikoli ne bi vedeli.