1 In zgodilo se je po dveh dneh in dveh nočeh, da so bili na tem, da bodo njegovo telo odnesli in ga položili v grobnico, ki so jo napravili z namenom, da bodo pokopali svoje mrtve.

2 Ker je kraljica torej slišala za Amonovo slavo, je zato poslala ponj in želela, naj pride k njej.

3 In zgodilo se je, da je Amon storil, kakor mu je bilo ukazano, in šel h kraljici in želel izvedeti, kaj želi, naj on naredi.

4 In rekla mu je: Služabniki mojega moža so mi razkrili, da si ^aprerok svetega Boga in da imaš moč, da v njegovem imenu delaš veliko mogočnih del:

5 Če je torej tako, bi želela, da greš in obiščeš mojega moža, kajti na postelji leži kake dva dneva in dve noči; in nekateri pravijo, da ni mrtev, drugi pa pravijo, da je mrtev in da zaudarja in da bi ga morali položiti v grobnico; kar pa zadeva mene, meni ne zaudarja.

6 To je bilo torej tisto, kar je Amon želel, kajti vedel je, da je kralj Lamoni pod vplivom Božje moči; vedel je, da je z njegovega uma padla temna ^atančica nevere, in ^bluč, ki je razsvetlila njegov razum, ki je bila luč Božje slave, ki je bila čudovita luč njegove dobrote — da, ta luč mu je v dušo vlila takšno radost, da se je razblinil oblak teme in da je v njegovi duši zasvetila luč večnega življenja, da, vedel je, da je to premagalo njegovo naravno obliko, in odneslo ga je v Bogu —

7 zato je bilo to, kar je kraljica želela od njega, njegova edina želja. Zato je vstopil, da bi videl kralja, kakor je od njega želela kraljica; in pogledal je kralja in vedel je, da ni mrtev.

8 In kraljici je rekel: Ni mrtev, ampak spi v Bogu in jutri bo spet vstal; zato ga ne pokopljite.

9 In Amon ji je rekel: Ali verjameš temu? In rekla mu je: Nobenega dokaza nisem imela, razen tvoje besede in besede najinih služabnikov; vendar verjamem, da bo, kakor si rekel.

10 In Amon ji je rekel: Blagoslovljena si zaradi svoje silne vere; povem ti, ženska, med vsem nefijskim ljudstvom ni bilo tako velike ^avere.

11 In zgodilo se je, da je od tistega trenutka bdela nad moževo posteljo prav do trenutka naslednjega dne, ki ga je Amon določil, da bo vstal.

12 In zgodilo se je, da je vstal glede na Amonove besede; in ko je vstal, je k ženski iztegnil roko in rekel: Blagoslovljeno bodi Božje ime in blagoslovljena ti!

13 Kajti tako zagotovo kakor živiš, glej, sem videl svojega Odkupitelja in prišel bo in ^aženska ga bo ^brodila in odkupil bo vse človeštvo, ki verjame v njegovo ime. Ko je torej te besede izrekel, mu je srce v notranjosti prekipevalo in od radosti se je spet zgrudil; in zgrudila se je tudi kraljica, ker jo je premagal Duh.

14 Ko je torej Amon videl, da se je Gospodov Duh glede na njegove ^amolitve razlil na Lamance, njegove brate, ki so bili vzrok tolikemu žalovanju med Nefijci oziroma med vsem Božjim ljudstvom zaradi njihovih krivičnosti in njihovih ^bizročil, je padel na kolena in začel v molitvi in zahvaljevanju Bogu izlivati dušo za to, kar je storil za njegove brate; in tudi njega je premagala ^cradost; in tako so se vsi trije ^dzgrudili na zemljo.

15 Sedaj, ko so kraljevi služabniki videli, da so popadali, so prav tako začeli klicati k Bogu, kajti tudi njih je obšel strah pred Gospodom, kajti oni so bili ^atisti, ki so stali pred kraljem in mu pričevali glede velike Amonove moči.

16 In zgodilo se je, da so klicali Gospodovo ime v vsej svoji moči, prav dokler niso popadali na zemljo vsi, razen neke Lamanke, ki ji je bilo ime Abiš, in pred veliko leti se je zaradi nenavadnega očetovega videnja spreobrnila h Gospodu —

17 ker se je tako spreobrnila h Gospodu in ni tega nikoli razkrila, ko je torej videla, da so vsi Lamonijevi služabniki popadali na zemljo, in tudi njena gospodarica, kraljica, in kralj in Amon so ležali na zemlji, je vedela, da je bila to Božja moč; in predpostavljajoč, da je to priložnost, da ljudem razglasi, kaj se je zgodilo med njimi, da bi jih ta prizor ^apripravil, da bi verjeli v Božjo moč, zato je tekla od hiše do hiše in to razglašala ljudem.

18 In začeli so se zbirati v kraljevi hiši. In prišla je množica in na svojo veliko osuplost so zagledali kralja in kraljico in njune služabnike ležati na zemlji in vsi so ležali tam, kakor da bi bili mrtvi; in videli so tudi Amona in glejte, bil je Nefijec.

19 In ljudje so torej med seboj začeli godrnjati; nekateri so govorili, da je ta velika hudobija, ki je prišla nadnje oziroma nad kralja in njegovo hišo, zato ker je dopustil, da Nefijec ^aostane v deželi.

20 Drugi pa so jih grajali, rekoč: Kralj je to hudobijo nad svojo hišo priklical, ker je pobil svoje služabnike, katerim se je pri ^aSebusovih vodah razbežala drobnica.

21 In grajali so jih tudi tisti možje, ki so stali pri Sebusovih vodah in ^arazkropili drobnico, ki je pripadala kralju, kajti jezili so se na Amona zaradi števila teh, ki jih je pobil med njihovimi brati pri Sebusovih vodah, ko je branil kraljevo drobnico.

22 Sedaj je eden od njih, čigar brata je Amon ^aubil z mečem, ker je bil na Amona silno jezen, izvlekel svoj meč in pristopil, da bi ga pustil pasti na Amona, da bi ga ubil; in ko je meč dvignil, da ga bo prebodel, glej, se je zgrudil mrtev.

23 Vidimo torej, da Amona ni bilo moč ubiti, kajti ^aGospod je Moziju, njegovemu očetu, rekel: Prizanesel mu bom in z njim bo glede na tvojo vero — zato ga je Mozija ^bzaupal Gospodu.

24 In zgodilo se je, da je množico, ko je videla, da se je mož, ki je dvignil meč, da bi Amona ubil, zgrudil mrtev, obšel strah in niso si drznili iztegniti roke, da bi se dotaknili njega ali koga od tistih, ki so popadali; in spet so se začeli med seboj čuditi, kaj bi bilo vzrok tej veliki moči oziroma kaj vse bi to lahko pomenilo.

25 In zgodilo se je, da jih je bilo med njimi veliko, ki so rekli, da je bil Amon ^aVéliki Duh, in drugi so rekli, da ga je poslal Véliki Duh;

26 drugi pa so jih vse grajali, rekoč, da je pošast, ki so jo poslali Nefijci, da bi jih mučila.

27 In bilo jih je nekaj, ki so rekli, da je Amona poslal Véliki Duh, da bi jih prizadel zaradi njihovih krivičnosti; in da je bil Véliki Duh, ki je vselej spremljal Nefijce, ki jih je vselej rešil iz njihovih rok; in rekli so, da je bil to ta Véliki Duh, ki je pokončal toliko njihovih bratov, Lamancev.

28 In tako se je prepir med njimi silno zaostril. In ko so se tako prepirali, je ^aslužabnica, zaradi katere se je začela zbirati množica, prišla in ko je videla prepir, ki se je odvijal med množico, se je silno užalostila, prav do solz.

29 In zgodilo se je, da je šla in kraljico prijela za roko, da bi jo morda dvignila s tal; in brž ko se je dotaknila njene roke, je vstala in se postavila na noge in zaklicala z glasnim glasom, rekoč: O blagoslovljen Jezus, ki me je odrešil iz ^astrašnega pekla! O blagoslovljen Bog, ^busmili se tega ljudstva!

30 In ko je to izrekla, je plosknila z rokami, ker jo je navdajala radost, in spregovorila veliko besed, ki jih niso razumeli; in ko je to storila, je prijela kralja, Lamonija, za roko in glej, vstal je in se postavil na noge.

31 In nemudoma je, videč prepir med svojim ljudstvom, šel in jih začel grajati in jih učiti ^abesede, ki jih je slišal iz Amonovih ust; in toliko, kolikor jih je njegove besede slišalo, jih je verjelo in spreobrnili so se h Gospodu.

32 Med njimi pa jih je bilo veliko, ki njegovih besed niso hoteli poslušati; zato so šli svojo pot.

33 In zgodilo se je, da jim je Amon, ko je vstal, tudi služil in prav tako vsi Lamonijevi služabniki; in vsi so ljudem razglašali isto — da so se v srcu ^aspremenili; da nimajo več želje delati ^bhúdo.

34 In glejte, veliko jih je ljudem razglasilo, da so videli ^aangele in govorili z njimi; in tako so jim povedali o Božjih stvareh in o njegovi pravičnosti.

35 In zgodilo se je, da jih je bilo veliko, ki so njihovim besedam verjeli; in toliko, kolikor jih je verjelo, se jih je ^akrstilo; in postali so pravično ljudstvo in med seboj so ustanovili cerkev.

36 In tako se je med Lamanci začelo Gospodovo delo; tako je Gospod nanje začel razlivati svojega Duha; in vidimo, da svojo roko podaja ^avsem ljudem, ki se bodo pokesali in verjeli v njegovo ime.