1 In zgodilo se je, da je kralj Lamoni svojim služabnikom naročil, naj pristopijo in pričujejo o vsem, kar so glede zadeve videli.

2 In ko so vsi pričevali o tem, kar so videli, in je izvedel, da je Amon zvesto varoval njegovo drobnico in tudi o njegovi veliki moči, ko se je boril zoper tiste, ki so si ga prizadevali ubiti, je silno osupnil in rekel: To je zagotovo več kot človek. Glejte, mar ni to Véliki Duh, ki nad to ljudstvo zaradi njihovih umorov pošilja tako velike kazni?

3 In kralju so odgovorili in rekli: Ali je Véliki Duh ali človek, ne vemo; toliko pa vemo, da ga kraljevi sovražniki ^ane morejo ubiti; niti ne morejo razkropiti kraljeve drobnice, ko je z nami, zaradi njegove izkušenosti in velike moči; zato vemo, da je kraljev prijatelj. In sedaj, o kralj, ne verjamemo, da ima človek tako veliko moč, kajti vemo, da ga ni moč ubiti.

4 In sedaj, ko je kralj te besede slišal, jim je rekel: Sedaj vem, da je Véliki Duh; in v tem času je prišel, da bi vas ohranil pri življenju, da vas ne bi ^aubil, kakor sem vaše brate. To je torej Véliki Duh, o katerem so govorili naši očetje.

5 To je bilo torej Lamonijevo izročilo, ki ga je prevzel od očeta, da ^aVéliki Duh je. Navkljub temu, da so verjeli v Vélikega Duha, so predpostavljali, da je bilo, kar koli so počeli, prav; vendar se je Lamoni začel strašno bati zavoljo strahu, da je naredil narobe, ko je ubil svoje služabnike;

6 kajti ubil je številne od njih, ker so jim njihovi bratje na kraju z vodo razkropili drobnico; in tako so bili, ker so jim razkropili drobnico, ubiti.

7 Navada teh Lamancev je torej bila, da so stali pri Sebusovih vodah, da so ljudem razkropili drobnico, da so veliko te, ki se je razkropila, odgnali v svojo lastno deželo, kajti takšna je bila med njimi navada plenjenja.

8 In zgodilo se je, da je kralj Lamoni svoje služabnike vprašal, rekoč: Kje je ta mož, ki ima tako veliko moč?

9 In rekli so mu: Glej, tvoje konje hrani. Kralj je torej svojim služabnikom, preden so šli napajat drobnico, ukazal, naj pripravijo njegove konje in kočije in ga odpeljejo v nefijsko deželo; kajti v nefijski deželi je Lamonijev oče, ki je bil kralj vse dežele, dal pripraviti veliko gostijo.

10 Ko je torej kralj Lamoni slišal, da Amon pripravlja njegove konje in kočije, se je še bolj začudil zaradi Amonove zvestobe, rekoč: Med vsemi mojimi služabniki zagotovo ni bilo nobenega služabnika, ki bi bil tako zvest kot ta mož; kajti pomni izvršiti prav vse moje ukaze.

11 Sedaj zagotovo vem, da je to Véliki Duh, in želim si, da bi prišel k meni, a si ne drznem.

12 In zgodilo se je, da je Amon, ko je za kralja in njegove služabnike pripravil konje in kočije, šel h kralju in videl je, da se je kralju izraz na obrazu spremenil; zato je bil na tem, da se iz njegove navzočnosti umakne.

13 In eden od kraljevih služabnikov mu je rekel, Rabána, kar v prevodu pomeni mogočni oziroma veliki kralj, ker so svoje kralje imeli za mogočne; in tako mu je rekel: Rabána, kralj želi, da ostaneš.

14 Zato se je Amon obrnil h kralju in mu rekel: Kaj želiš, naj naredim zate, o kralj? In kralj mu ni odgovoril za kako eno uro po njihovem času, kajti ni vedel, kaj naj mu reče.

15 In zgodilo se je, da mu je Amon spet rekel: Kaj želiš od mene? Kralj pa mu ni odgovoril.

16 In zgodilo se je, da je Amon, ker ga je navdajal Božji Duh, zato zaznal kraljeve ^amisli. In rekel mu je: Mar je zato, ker si slišal, da sem ubranil tvoje služabnike in tvojo drobnico in pobil sedem njihovih bratov s pračo in z mečem in drugim odsekal roko, zato da bi ubranil tvojo drobnico in tvoje služabnike; glej, mar je to vzrok tvojemu čudenju?

17 Pravim ti, kaj je tisto, zavoljo česar je tvoje čudenje tako veliko? Glej, človek sem in tvoj služabnik sem; zato bom to, kar želiš, kar je prav, napravil.

18 Ko je torej kralj te besede slišal, se je spet čudil, kajti videl je, da je Amon lahko ^apresodil njegove misli; toda navkljub temu je kralj Lamoni odprl usta in mu rekel: Kdo si? Si mar tisti Véliki Duh, ki ^bve vse?

19 Amon je odgovoril in mu rekel: Nisem.

20 In kralj je rekel: Kako poznaš misli mojega srca? Govoriš lahko smelo in mi poveš glede teh stvari; in povej mi tudi, s kakšno močjo si ubil in odsekal roke mojih bratov, ki so razkropili mojo drobnico —

21 in sedaj, če mi boš povedal glede teh stvari, ti bom, kar koli želiš, dal; in če bi bilo potrebno, bi te varoval s svojimi četami; toda vem, da si močnejši od njih vseh; vendar ti bom, kar koli želiš od mene, naklonil.

22 Ker je bil torej Amon moder, vendarle nenevaren, je Lamoniju rekel: Ali boš prisluhnil mojim besedam, če ti povem, s katero močjo to počnem? In to je tisto, kar želim od tebe.

23 In kralj mu je odgovoril in rekel: Da, verjel bom vsem tvojim besedam. In tako se je ujel z zvijačo.

24 In Amon mu je začel ^asmelo govoriti in mu rekel: Ali verjameš, da Bog je?

25 In odgovoril je in mu rekel: Ne vem, kaj to pomeni.

26 In potem je Amon rekel: Ali verjameš, da je Véliki Duh?

27 In rekel je: Da.

28 In Amon je rekel: To je Bog. In Amon mu je spet rekel: Ali verjameš, da je ta Véliki Duh, ki je Bog, ustvaril vse, kar je v nebesih in na zemlji?

29 In rekel je: Da, verjamem, da je ustvaril vse, kar je na zemlji; nebes pa ne poznam.

30 In Amon mu je rekel: Nebesa so kraj, kjer prebiva Bog in vsi njegovi sveti angeli.

31 In kralj Lamoni je rekel: Ali je to nad zemljo?

32 In Amon je rekel: Da, in on gleda na vse človeške otroke in pozna vse ^amisli in vzgibe srca, kajti njegova roka jih je vse ustvarila od začetka.

33 In kralj Lamoni je rekel: Verjamem v vse to, o čemer si govoril. Ali te je poslal Bog?

34 Amon mu je rekel: Človek sem; in ^ačlovek je bil na začetku ustvarjen po Božji podobi in po njegovem Svetem Duhu sem poklican, da o tem ^bučim ljudi, da bi bili privedeni k spoznanju o tem, kar je pravično in res;

35 in del tega ^aDuha prebiva v meni, kar mi daje ^bspoznanje in tudi moč glede na mojo vero in želje, ki so v Bogu.

36 Ko je torej Amon te besede izrekel, je začel pri stvarjenju sveta in tudi pri Adamovem stvarjenju in mu povedal vse glede človekovega padca in ^apripovedoval in predenj položil zapise in ^bsvete spise ljudstva, o katerih so govorili ^cpreroki, prav do časa, ko je njihov oče, Lehi, zapustil Jeruzalem.

37 In povedal jim je tudi (torej kralju in njegovim služabnikom) za vsa potovanja njihovih očetov v divjini in vse njihovo trpljenje zaradi lakote in žeje in njihovega trdega dela in tako naprej.

38 In pripovedoval jim je tudi glede uporov Lamana in Lemuela in Izmaelovih sinov, da, o vseh njihovih uporih jim je poročal; in pojasnil jim je vse zapise in svete spise od časa, ko je Lehi zapustil Jeruzalem, prav do sedanjega časa.

39 To pa ni vse; kajti pojasnil jim je ^anačrt odkupitve, ki je bil pripravljen od osnovanja sveta; in razkril jim je tudi glede Kristusovega prihoda in razkril jim je vsa Gospodova dela.

40 In zgodilo se je, da je potem, ko je vse to izrekel in kralju pojasnil, da je kralj vsem njegovim besedam verjel.

41 In začel je klicati h Gospodu, rekoč: O Gospod, usmili se glede na obilje svoje ^amilosti, ki si jo imel z Nefijevim ljudstvom, usmili se mene in mojega ljudstva.

42 In sedaj, ko je to izrekel, je padel na zemljo, kot da bi bil mrtev.

43 In zgodilo se je, da so ga njegovi služabniki dvignili in ga odnesli k njegovi ženi in ga položili na posteljo; in ležal je, kot da bi bil mrtev, dva dni in dve noči; in njegova žena in njegovi sinovi in njegove hčere so žalovali za njim, kot je bila med Lamanci navada, hudo objokujoč, ker so ga izgubili.