Star družinski album: moč družinskih zgodb
Avtorica živi v New Yorku v ZDA.
Zapuščina mojih prednikov v meni živi naprej in v pozitivnem smislu neprestano vpliva na moje življenje.
Pred drugo svetovno vojno se je moj praded neko poletno jutro zbudil tako, kakor se je vedno – pred sončnim vzhodom. Šel je iz hiše na hrib, ki je gledal na zeleno dolino in njegovo vas v Romuniji, in se usedel na travo, ki jo je prekrivala zgodnja jutranja rosa, globoko zatopljen v svoje misli – iste misli, ki jih je že nekaj časa premišljeval. Bil je izobražen človek velikega srca in zvedavega duha, ki so ga vsi v vasi imeli radi in ga spoštovali.
Ko je sonce vzšlo, se je vrnil domov in ženi priznal, da bi rad videl, kakšen bo njegov pogreb, in hotel imeti generalko pogreba. Določil je datum, kupil krsto, najel duhovnika in poklicne žalujoče ter priskrbel vse druge stvari, ki jih je narekovala grška ortodoksna tradicija. Potem je prišel dan generalke pogreba. Sredi vasi so postavili mize za poslovilno pogostitev, družina je bila vsa oblečena v črno, prišel je duhovnik, praded se je ulegel v krsto, vzglavnik si je namestil tako, da je imel udoben razgled, in pogrebni sprevod se je začel. Ko se je slovesnost zaključila, je bila vsa vas povabljena na pogostitev in pradedu so se izpolnile sanje, da bo plesal na lastnem pogrebu. Živel je še nadaljnjih dvajset let in pogosto preveril, da bi videl, ali mu je krsta še prav.
Ne le imena in datumi
Pradeda nisem nikoli srečala, toda njegova zgodba mi je bila vedno najljubša od teh, ki so mi jih pripovedovali stari starši. Stara starša sta meni in mojim bratom in sestram pripovedovala zgodbe o naših prednikih: od kje so prišli, kakšni so bili, o njihovih vrednotah in upanju. Stara starša sta po vsakem nedeljskem kosilu izvlekla družinski album in z vsako stranjo so oživele zgodbe in so se srca prepletla v tapiserijo ljubezni, ki sega preko šest rodov. To niso bile le stare fotografije z imeni in datumi, napisanimi na roko na hrbtni strani. Za vsakim obrazom je bil oče ali mati, sin ali hči, brat ali sestra in tako se je njihova zapuščina, skupaj z drugimi družinskimi navadami, prenašala name.
Moč v časih preizkušenj
Do takrat, ko sem dopolnila devetnajst let, so bili moji starši in večina moje ožje družine mrtvi, veliko imetja, ki sem ga podedovala, pa izgubljenega ali ukradenega. In vendar je ena stvar, ki je čas, naravne nesreče ali celo smrt niso mogli uničiti: most, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost, ki ga je gradil vsak od mojih družinskih članov. Zaradi njihove marljivosti mi nit, ki povezuje srca moje družine, daje moč za premagovanje težkih okoliščin.
Ko so moji starši in stari starši umrli, sem čutila tako globoko žalost, da sem se spraševala, ali bom imela dovolj moči, da bom šla dalje. Bila sem blagoslovljena, da sem občutila njihov vpliv z druge strani tančice, in to mi je pomagalo pridobiti močno pričevanje o načrtu odrešitve, o življenju po smrti in kasneje o tempeljskih uredbah, ki so za našo odrešitev tako potrebne. Svojih prastarih staršev oziroma večine mojih tet in stricev nisem nikoli srečala, toda vsakič, ko primem stari družinski album z njihovimi fotografijami, v njihovih očeh vidim sebe. Sem, kar sem, zaradi vseh tistih, ki so prišli pred menoj. Njihove izkušnje in modrost so mi pomagale oblikovati značaj in so me v življenju vodile.
Eden največjih darov, kar mi jih je družina dala že v zgodnjem otroštvu, je poznavanje moje družinske zgodovine in prepričanje, da sem člen med preteklostjo in prihodnostjo. Vem tudi, da sem na zemljo prišla živet svojo lastno zgodbo – da bi jo raziskala in doživela in bila zanjo hvaležna. To poznavanje moje družinske zgodovine je tisto, kar me drži pokonci v vseh mojih življenjskih preizkušnjah.
Pogosto premišljujem o svoji družini na drugi strani tančice in kako so se zame žrtvovali, zato da bi imela boljše življenje. Premišljujem o tempeljskih uredbah, ki nam omogočajo, da bomo nekoč spet skupaj kot družina. In premišljujem o odkupni daritvi Odrešenika, ki je vse to omogočil. Plačal je ceno, zato da bi mi lahko živeli. Zato ga danes in vekomaj hvaležno ljubimo in častimo.